Prevod

Fižolček in žareč ogel sta se srečala na cesti, in ker sta se oba kotalila v isto smer, sta se kmalu spoprijateljila.

Kmalu se jima je pridružila slamica in vsi trije so se zapletli v pogovor. Vsi so se odpravili po svetu iskat srečo. »Prava sreča je, da lahko takole potujem naokrog,« je rekel fižolček. »Če ne bi bil tako krepak in poskočen fant, bi me do zdaj že skuhali v juhi. Gospodinja me je hotela vreči v lonec skupaj s kopico drugih fižolčkov, a mi je uspelo zdrsniti med njenimi prsti in se odkotaliti skozi vrata ter po stopnicah navzdol, ne da bi sploh opazila, da me ni več.«

»To si pa prebrisano ukanil,« je rekel žareči ogel. »Tudi jaz sem živahen fant. Mene in moje brate so naložili na ogenj, da bi segreli kotel, a sem skočil iz ognja in bil tako vroč, da se me kuharica ni upala dotakniti. Z nogo me je odrinila skozi vrata in zdaj lahko svobodno hodim po svetu, kakor me je volja, in iščem srečo.«

Slamica je vzdihnila. »Jaz pa nikoli nisem bila tako poskočna,« je rekla. »Vedno sem šla tja, kamor me je odnesel veter. Kmet je nabral celo naročje slame, da bi nastlal kravi, a me je veter dvignil in odnesel — in zdaj sem tukaj.«

Medtem ko so se takole pogovarjali, so tovariši prišli do potoka, ki jim je prekrižal pot, saj niso vedeli, kako bi ga prečkali. Slamico bi že prvi piš vetra zlahka ponesel čez, za druga dva pa ta način ni prišel v poštev.

»Poslušajta!« je rekla slamica. »Dovolj dolga sem, da sežem od enega brega do drugega. Legla bom čez potok kakor most, potem pa bosta lahko oba šla po meni na drugo stran, ne da bi se zmočila.«

Druga dva sta se rada strinjala s tem načrtom, zato je slamica legla čez potok. »Pojdi ti prvi,« je rekel fižolček, saj je bil previden fant in je hotel videti, ali je most varen, preden bi se še sam podal nanj.

Ogel pa je bil uren in ognjevit. Stekel je na slamico, toda na polovici poti se mu je zvrtelo in moral se je ustaviti. »Hitro! Hitro!« je zavpila slamica. »Gorim!« Ogel je bil namreč še vedno zelo vroč.

»Počakaj,« je rekel ogel in lovil ravnotežje. »Samo trenutek!« Toda slamica ni mogla počakati niti trenutka. Ogel jo je prežgal in oba sta padla v vodo, ogel pa je ob padcu zasičal.

Fižolčku se je to zdelo tako smešno, da se je začel smejati. Smejal se je in smejal, tako silno, da mu je nazadnje počila kožica. To bi bil njegov konec, če ne bi prav takrat mimo prišel krojač.

»Na pomoč! Na pomoč!« je klical fižolček. Krojač se je ozrl naokrog in zagledal fižolčka, ki je ležal na tleh. Pobral ga je in kaj hitro ugotovil, kaj je narobe z njim. »To razpoko bo pa lahko zašiti,« je rekel, naglo potegnil na plan šivanko in nit ter v hipu zašil fižolčka. Na nesrečo je imel le črno nit in šivi so fižolčku vzdolž boka naredili črno črto. In če pogledate, boste videli, da ima vse od takrat vsak fižolček te vrste na eni strani črno črto.