Prevod

Ko je Bog ustvaril svet in hotel vsem bitjem odmeriti življenjsko dobo, je prišel osel in vprašal: »Gospod, kako dolgo naj živim?« »Trideset let,« je odgovoril Bog, »ti je to prav?« »Ah, Gospod,« je odvrnil osel, »to je dolga doba. Pomisli na moje mučno življenje: od jutra do noči nosim težka bremena, vlačim vreče žita v mlin, da drugi jedo kruh, za spodbudo in poživilo pa dobivam le udarce in brce! Skrajšaj mi to dolgo dobo.« Bog se ga je usmilil in mu odpisal osemnajst let. Osel je potolažen odšel in prikazal se je pes. »Kako dolgo hočeš živeti?« ga je vprašal Bog. »Oslu je trideset let preveč, ti pa boš s tem zadovoljen.« »Gospod,« je odgovoril pes, »je to tvoja volja? Pomisli, koliko moram tekati, moje noge ne bodo tako dolgo zdržale; in ko izgubim glas za lajanje in zobe za grizenje, kaj mi še ostane drugega, kot da hodim iz kota v kot in renčim?« Bog je videl, da ima prav, in mu odpisal dvanajst let. Nato je prišla opica. »Ti bi gotovo rada živela trideset let?« ji je rekel Gospod. »Ni ti treba delati kakor oslu in psu in vedno si dobre volje.« »Ah, Gospod,« je odgovorila, »tako je le videti, v resnici pa je drugače. Kadar dežuje prosena kaša, nimam žlice. Ves čas moram uganjati vesele norčije in se pačiti, da se ljudje smejijo, in ko mi ponudijo jabolko in ugriznem vanj, je kislo. Kako pogosto se za šalo skriva žalost! Trideset let tega ne bom zdržala.« Bog je bil milosten in ji odpisal deset let.

Nazadnje je prišel človek, vesel, zdrav in čil, ter prosil Boga, naj mu odmeri življenjsko dobo. »Trideset let boš živel,« je rekel Gospod, »ti je to dovolj?« »Kako kratka doba!« je vzkliknil človek. »Ko si bom zgradil hišo in bo na mojem ognjišču gorel ogenj, ko bom posadil drevesa, ki bodo cvetela in obrodila sadove, in se bom ravno nameraval veseliti življenja, naj umrem! O Gospod, podaljšaj mi življenje.« »Dodal ti bom oslovih osemnajst let,« je rekel Bog. »To ni dovolj,« je odvrnil človek. »Dobil boš še pasjih dvanajst let.« »Še vedno premalo.« »Prav,« je rekel Bog, »dal ti bom še opičjih deset let, več pa ne dobiš.« Človek je odšel, a še vedno ni bil zadovoljen.

Tako človek živi sedemdeset let. Prvih trideset je njegovih človeških let in ta hitro minejo; takrat je zdrav, veder, z veseljem dela in se raduje svojega življenja. Nato sledi osemnajst oslovskih let, ko mu nalagajo breme za bremenom: nositi mora žito, ki hrani druge, udarci in brce pa so plačilo za njegovo zvesto službo. Potem pride dvanajst pasjih let, ko leži po kotih, renči in nima več zob, da bi grizel. In ko ta doba mine, vse skupaj sklene deset opičjih let. Takrat je človek slaboumen in nespameten, počenja neumnosti in otroci se mu posmehujejo.