Prevod

Nekoč je živela kraljica, ki ji je ljubi Bog zaprl naročje, da ni mogla roditi otrok. Vsako jutro je hodila na vrt in prosila Boga v nebesih, naj ji nakloni sina ali hčer. Tedaj je prišel z neba angel in rekel: »Pomiri se, rodila boš sina, ki se mu bodo uresničevale želje; kar koli si bo na svetu zaželel, bo tudi dobil.« Šla je h kralju in mu povedala veselo novico, in ko je napočil čas, je rodila sina, kralj pa se je neizmerno razveselil.

Odtlej je vsako jutro hodila z otrokom v park z divjadjo in se tam umivala ob bistrem studencu. Ko je bil otrok že nekoliko večji, se je nekoč zgodilo, da ji je ležal v naročju in je zaspala. Tedaj je prišel stari kuhar, ki je vedel, da se otroku uresničujejo želje, in ga ugrabil. Vzel je kokoš, jo raztrgal ter s krvjo poškropil kraljičin predpasnik in obleko. Otroka je odnesel na skrit kraj, kjer ga je morala dojiti dojilja, nato pa stekel h kralju in obtožil kraljico, da je pustila, da so ji divje zveri ugrabile otroka. Ko je kralj zagledal kri na predpasniku, je verjel obtožbi in se tako razsrdil, da je dal zgraditi globok stolp, v katerega ni sijalo ne sonce ne mesec, ter vanj zapreti in zazidati svojo ženo. Tam naj bi sedem let prebila brez hrane in pijače ter umrla od lakote in žeje. Toda Bog je poslal z neba dva angela v podobi belih golobov, ki sta morala vsak dan dvakrat prileteti k njej in ji prinesti hrano, dokler ni minilo sedem let.

Kuhar pa si je mislil: »Če se otroku uresničujejo želje, jaz pa ostanem tukaj, me lahko kaj hitro pahne v nesrečo.« Zato je zapustil grad in odšel k dečku, ki je bil že toliko velik, da je znal govoriti, ter mu rekel: »Zaželi si lep grad z vrtom in vsem, kar sodi zraven.« Komaj je deček izgovoril te besede, že je pred njim stalo vse, kar si je zaželel. Čez nekaj časa mu je kuhar rekel: »Ni dobro, da si tako sam. Zaželi si lepo dekle za družbo.« Kraljevič si jo je zaželel in pri priči je stala pred njim, tako lepa, da je noben slikar ne bi mogel naslikati. Zdaj sta se skupaj igrala in se imela iz srca rada, stari kuhar pa je hodil na lov kakor imeniten gospod. Toda prešinila ga je misel, da bi si kraljevič nekega dne utegnil zaželeti, da bi bil pri svojem očetu, in ga s tem spraviti v hudo stisko. Zato je šel k dekletu, ga potegnil na stran in rekel: »Nocoj, ko bo deček spal, stopi k njegovi postelji in mu zabodi nož v srce, meni pa prinesi njegovo srce in jezik. Če tega ne storiš, boš izgubila življenje.« Nato je odšel, in ko se je naslednjega dne vrnil, dekle tega ni storilo. Reklo je: »Zakaj bi vzela življenje nedolžnemu bitju, ki ni še nikomur storilo nič žalega?« Kuhar je spet dejal: »Če tega ne storiš, te bo stalo lastnega življenja.« Ko je odšel, si je dala pripeljati mlado košuto in jo zaklati, nato pa je vzela njeno srce in jezik ter ju položila na krožnik. Ko je zagledala starca prihajati, je rekla dečku: »Lezi v posteljo in se pokrij čez glavo.«

Tedaj je hudobnež vstopil in vprašal: »Kje sta dečkovo srce in jezik?« Dekle mu je podalo krožnik, toda kraljevič je odvrgel odejo in rekel: »Ti stari grešnik, zakaj si me hotel umoriti? Zdaj ti bom izrekel sodbo. Spremenil se boš v črnega pudlja z zlato verigo okoli vratu in žrl boš žareče oglje, da ti bo plamen švigal iz gobca.« Komaj je izgovoril te besede, se je starec spremenil v pudlja z zlato verigo okoli vratu. Kuharji so morali prinesti razbeljeno oglje, on pa ga je žrl, da mu je plamen švigal iz gobca. Kraljevič je ostal tam še nekaj časa in razmišljal o svoji materi, ali je še živa. Nazadnje je rekel dekletu: »Rad bi se vrnil domov, v svojo domovino. Če greš z menoj, bom skrbel zate.« »Ah,« je odgovorila, »pot je tako dolga, in kaj naj počnem v tuji deželi, kjer me nihče ne pozna?« Ker torej ni bila zares voljna iti z njim, ločiti pa se vendarle nista hotela, si je zaželel, da bi se spremenila v lep nagelj, in ga spravil k sebi.

Nato se je odpravil na pot, pudelj pa je moral teči z njim, in tako je prišel v svojo domovino. Šel je k stolpu, v katerem je bila zaprta njegova mati, in ker je bil stolp tako visok, si je zaželel lestev, ki bi segala prav do vrha. Povzpel se je po njej, pogledal noter in zaklical: »Preljuba mati, gospa kraljica, ali ste še živi ali ste mrtvi?« Odgovorila je: »Pravkar sem jedla in sem še sita,« saj je mislila, da sta prišla angela. On pa je rekel: »Vaš ljubi sin sem, ki naj bi vam ga divje zveri ugrabile iz naročja. Toda še sem živ in kmalu vas bom rešil.« Nato je splezal dol in šel k svojemu gospodu očetu ter se dal najaviti kot tuj lovec, ki bi rad stopil v njegovo službo. Kralj je odgovoril, da lahko pride, če je izučen in mu zna priskrbeti divjačino; v vsej obmejni pokrajini in okolici namreč nikoli ni bilo divjadi. Lovec je dejal, da mu bo priskrbel toliko divjačine, kolikor je bo le potreboval za kraljevsko mizo. Nato je velel zbrati vse lovce in jim naročil, naj gredo z njim v gozd. Šli so z njim, in ko so prišli tja, jim je ukazal, naj sklenejo velik krog, ki bo na enem koncu ostal odprt. Sam je stopil vanj in si začel želeti. Pri priči je v krog priteklo dvesto in še nekaj glav divjadi, lovci pa so jo morali postreliti. Vse so naložili na šestdeset kmečkih vozov in odpeljali h kralju. Tako je lahko svojo mizo spet obložil z divjačino, potem ko je dolga leta ni imel.

Kralj se je tega silno razveselil in ukazal, naj naslednjega dne ves njegov dvor obeduje z njim, ter pripravil veliko gostijo. Ko so bili vsi zbrani, je rekel lovcu: »Ker si tako spreten, boš sedel ob meni.« Ta je odgovoril: »Gospod kralj, naj mi vaše veličanstvo ne zameri, toda jaz sem le preprost lovski fant.« Kralj pa je vztrajal in ponavljal: »Sesti moraš poleg mene,« dokler ga ni ubogal. Ko je sedel tam, je pomislil na svojo preljubo mater in si zaželel, da bi jo kdo od kraljevih najvišjih služabnikov omenil in vprašal, kako se godi gospe kraljici v stolpu, ali je še živa ali pa je že umrla od lakote in žeje. Komaj si je to zaželel, že je spregovoril dvorni maršal: »Vaše kraljevsko veličanstvo, mi tukaj živimo v veselju, kako pa se godi gospe kraljici v stolpu? Ali je še živa ali je že umrla od lakote in žeje?« Toda kralj je odgovoril: »Pustila je, da so mi divje zveri raztrgale ljubega sina, zato o njej nočem ničesar slišati.« Tedaj je lovec vstal in rekel: »Premilostljivi gospod oče, še je živa in jaz sem njen sin. Niso me ugrabile divje zveri, temveč hudobnež, stari kuhar. Ko je zaspala, me je vzel iz njenega naročja in ji poškropil predpasnik s kokošjo krvjo.« Nato je prijel psa z zlato ovratnico in rekel: »To je tisti hudobnež,« ter dal prinesti žareče oglje, ki ga je moral pes pred vsemi požreti, da mu je plamen švigal iz gobca. Potem je vprašal kralja, ali ga želi videti v njegovi pravi podobi, in si zaželel, da bi spet postal kuhar. Pri priči je stal tam z belim predpasnikom in nožem ob boku. Ko ga je kralj zagledal, se je razsrdil in ukazal, naj ga vržejo v najglobljo ječo. Nato je lovec nadaljeval: »Gospod oče, ali želite videti tudi dekle, ki je tako nežno skrbelo zame in bi me pozneje moralo umoriti, pa tega ni storilo, čeprav je bilo na kocki njegovo lastno življenje?« Kralj je odgovoril: »Da, rad bi jo videl.« Sin je rekel: »Premilostljivi gospod oče, pokazal vam jo bom v podobi lepe cvetlice.« Segel je v žep, vzel iz njega nagelj in ga položil na kraljevsko mizo. Bil je tako lep, da kralj še nikoli ni videl takega. Nato je sin rekel: »Zdaj pa vam jo bom pokazal še v njeni pravi podobi,« in si zaželel, da bi spet postala dekle. Tedaj je stala pred njimi in bila je tako lepa, da je noben slikar ne bi mogel naslikati lepše.

Kralj je poslal dve dvorni dami in dva služabnika v stolp, da bi pripeljali gospo kraljico h kraljevski mizi. Ko pa so jo pripeljali tja, ni več ničesar jedla, temveč je rekla: »Milostljivi in usmiljeni Bog, ki me je v stolpu ohranil pri življenju, me bo kmalu odrešil.« Živela je še tri dni, nato pa blaženo umrla. Ko so jo pokopavali, sta ji sledila bela goloba, ki sta ji prinašala hrano v stolp in sta bila angela iz nebes, ter sedla na njen grob. Stari kralj je dal kuharja raztrgati na štiri kose, toda žalost mu je razjedala srce in kmalu je umrl tudi sam. Sin se je poročil z lepim dekletom, ki ga je v podobi cvetlice prinesel v žepu, ali še živita, pa ve le Bog.