Prevod

Nekoč je živela čarovnica, ki je imela tri sinove. Ti so se bratsko ljubili, starka pa jim ni zaupala in je mislila, da ji hočejo vzeti njeno moč. Zato je najstarejšega spremenila v orla, ki je moral prebivati v skalnatem gorovju, in včasih so ga videli, kako je v velikih krogih jadral po nebu, zdaj više, zdaj niže. Drugega je spremenila v kita, ki je živel v globokem morju, in videli so le, kako je tu in tam brizgnil mogočen curek vode visoko v zrak. Oba sta imela svojo človeško podobo le po dve uri na dan. Tretji sin pa se je bal, da bi tudi njega spremenila v divjo zver, v medveda ali volka, zato je skrivaj odšel. Slišal je, da na gradu zlatega sonca živi začarana kraljična, ki čaka na rešitev. Toda vsakdo, ki bi jo hotel rešiti, bi moral tvegati življenje; že triindvajset mladeničev je umrlo strašne smrti in le še eden je smel poskusiti, potem pa ni smel priti nihče več. Ker njegovo srce ni poznalo strahu, je sklenil poiskati grad zlatega sonca. Že dolgo je taval po svetu, ne da bi ga našel, ko je zašel v velik gozd in ni vedel, kje je pot iz njega. Nenadoma je v daljavi zagledal dva velikana, ki sta mu mahala. Ko je prišel do njiju, sta rekla: »Prepirava se, komu naj pripada tale klobuk. Ker sva enako močna, nobeden ne more premagati drugega. Mali ljudje ste pametnejši od naju, zato bova odločitev prepustila tebi.« – »Kako se moreta prepirati zaradi starega klobuka?« je vprašal mladenič. »Ne veš, kakšne moči ima. To je čarobni klobuk: kdor si ga nadene, si lahko zaželi biti, kjer koli hoče, in že v hipu je tam.« – »Dajta mi klobuk,« je rekel mladenič. »Šel bom kos poti naprej, in ko vaju pokličem, tekmujta v teku. Kdor bo prvi pri meni, tistemu bo pripadal.« Nadel si je klobuk in odšel, toda mislil je na kraljično, pozabil na velikana in hodil vse dalje. Tedaj je iz globine srca vzdihnil in vzkliknil: »Oh, ko bi bil vendar na gradu zlatega sonca!« Komaj je izgovoril te besede, že je stal na visoki gori pred grajskimi vrati.

Vstopil je in šel skozi vse sobe, dokler ni v zadnji našel kraljične. A kako se je prestrašil, ko jo je pogledal: njen obraz je bil pepelnato siv in poln gub, oči motne, lasje pa rdeči. »Ste vi kraljična, katere lepoto slavi ves svet?« je vzkliknil. »Oh,« je odgovorila, »to ni moja prava podoba. Človeške oči me lahko vidijo le tako grdo, da pa boš vedel, kakšna sem v resnici, poglej v ogledalo. Tega ni mogoče preslepiti in pokazalo ti bo mojo pravo podobo.« Dala mu je ogledalo v roke in v njem je zagledal podobo najlepše deklice na svetu ter videl, kako ji od žalosti tečejo solze po licih. Tedaj je rekel: »Kako te lahko rešim? Nobene nevarnosti se ne bojim.« Odgovorila je: »Kdor dobi kristalno kroglo in jo pokaže čarovniku, zlomi njegovo moč, meni pa se povrne prava podoba. Oh,« je dodala, »že marsikdo je šel zaradi tega v smrt, in ti, mladi fant, se mi smiliš, če se boš podal v tako hude nevarnosti.« – »Nič me ne more odvrniti,« je rekel, »le povej mi, kaj moram storiti.« – »Vse ti bom povedala,« je rekla kraljična. »Če se spustiš z gore, na kateri stoji grad, boš spodaj ob studencu našel divjega tura. Z njim se moraš spopasti. Če ti ga uspe ubiti, se bo iz njega dvignil ognjeni ptič, ki v svojem telesu nosi žareče jajce, v jajcu pa je namesto rumenjaka kristalna krogla. Toda jajca ne izpusti, dokler ga k temu ne prisilijo. Če pade na tla, zaneti ogenj in sežge vse v svoji bližini, jajce samo pa se stopi in z njim kristalna krogla, tako da bo ves tvoj trud zaman.«

Mladenič se je spustil do studenca, kjer je tur sopel in rjovel nanj. Po dolgem boju mu je zasadil meč v telo in tur se je zgrudil. V hipu se je iz njega dvignil ognjeni ptič in hotel odleteti, toda orel, mladeničev brat, ki je jadral med oblaki, se je spustil nanj, ga gnal proti morju in ga suval s kljunom, dokler ptič v stiski ni izpustil jajca. To pa ni padlo v morje, temveč na ribiško kočo, ki je stala na obali. Iz nje se je takoj začelo kaditi in že bi jo zajeli plameni. Tedaj so se v morju dvignili valovi, visoki kakor hiše, se prelili čez kočo in pogasili ogenj. Priplaval je drugi brat, kit, in pognal vodo visoko v zrak. Ko je bil požar pogašen, je mladenič poiskal jajce in ga na srečo našel. Še ni bilo stopljeno, toda lupina se je zaradi nenadne ohladitve z mrzlo vodo zdrobila in iz nje je lahko vzel nepoškodovano kristalno kroglo.

Ko je mladenič stopil pred čarovnika in mu pokazal kroglo, je ta rekel: »Moja moč je uničena in odslej si ti kralj gradu zlatega sonca. Z njo lahko tudi svojima bratoma povrneš človeško podobo.« Mladenič je pohitel h kraljični, in ko je vstopil v njeno sobo, je stala pred njim v vsem sijaju svoje lepote. Polna veselja sta si izmenjala prstana.