Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Najprej je vzniknila zlata doba, ki je brez varuha, sama od sebe, brez zakonov spoštovala zvestobo in pravico. Ni bilo kazni ne strahu, ne grozečih besed, ki bi jih brali na pribitih bronastih ploščah, ne proseče množice, ki bi trepetala pred obličjem svojega sodnika: brez varuha so živeli varno.
Še ni bor, posekan na svojih gorah, da bi obiskal tuji svet, z njih zdrsnil v tekoče valove, in smrtniki niso poznali drugih obal kakor svojih. Še niso globoki jarki obdajali mest; ni bilo ravnih trobent ne ukrivljenih bronastih rogov, ne čelad ne mečev: brez potrebe po vojakih so ljudstva brez skrbi uživala blagodejni mir. Tudi zemlja sama, brez bremen, nedotaknjena z motiko in neranjena od lemežev, je sama od sebe dajala vse; zadovoljni s hrano, ki je rasla brez prisile, so nabirali plodove jagodičnice in gorske jagode, drenulje in robide, ki so visele v trnatem grmovju,
ter želod, ki je padal z razvejenega Jupitrovega drevesa. Pomlad je bila večna in mirni zefirji so s toplimi sapami božali cvetlice, ki so zrasle brez semena. Kmalu je tudi žito rodila neorana zemlja in neobdelano polje se je belilo od težkega klasja; tekle so reke mleka in reke nektarja, z zelenega črničevja pa je kapljal zlati med. Ko je bil Saturn pahnjen v temačni Tartar in je svetu zavladal Jupiter, je nastopil srebrni rod, slabši od zlata, a dragocenejši od rdečkastega brona.
Jupiter je skrajšal trajanje nekdanje pomladi in z zimami, poletnimi pripekami, nestanovitnimi jesenmi ter kratko pomladjo razdelil leto na štiri obdobja. Tedaj je zrak prvič, ožgan od suhe vročine, zažarel in je visel led, ki so ga strdili vetrovi. Tedaj so prvič poiskali bivališča (bivališča so bile votline, gosto grmovje in vejevje, povezano z lubjem). Tedaj so bila prvič Cererina semena v dolgih brazdah zakopana in so junci stokali pod težo jarma.
Za tem je prišel tretji, bronasti rod, po značaju bolj divji in bolj pripravljen na strašno orožje, a še ne zločinski. Zadnji je iz trdega železa. V dobo iz slabše rude je nemudoma vdrlo vsakršno zlo: pobegnili so sram, resnica in zvestoba; na njihovo mesto pa so stopile prevare in zvijače, zasede, nasilje in zločinska sla po imetju. Mornar je izročal jadra vetrovom, čeprav jih še ni dobro poznal; in ladijski trupi, ki so dolgo stali na visokih gorah, so poskakovali po neznanih valovih.
Zemljo, prej skupno vsem kakor sončna svetloba in zrak, je preudarni zemljemerec razmejil z dolgimi mejami. Od bogate zemlje niso terjali le pridelkov in hrane, ki jim jo je dolgovala, temveč so segli v njeno drobovje: bogastva, ki jih je skrila in jih položila blizu stigijskih senc, so izkopavali — netila vsega zla. Že sta prišla na dan pogubno železo in zlato, še pogubnejše od železa: pojavi se vojna, ki se bojuje z obema in s krvavo roko stresa žvenketajoče orožje.
Živijo od plena: gost ni varen pred gostiteljem, ne tast pred zetom; še med brati je ljubezen redka. Mož streže ženi po življenju, ona možu; strašne mačehe mešajo strup iz blede preobjede; sin še pred časom poizveduje, koliko let je ostalo očetu. Pobožnost leži poražena in devica Astraja je zadnja med nebeščani zapustila zemljo, prepojeno s krvjo.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_002 Citation: Ovid, Metamorphoses 1.89-1.150 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 89: Aurea prima sata est aetas, quae vindice nullo, 90: sponte sua, sine lege fidem rectumque colebat.
91: Poena metusque aberant, nec verba minantia fixo 92: aere legebantur, nec supplex turba timebat 93: iudicis ora sui, sed erant sine vindice tuti. 94: Nondum caesa suis, peregrinum ut viseret orbem, 95: montibus in liquidas pinus descenderat undas, 96: nullaque mortales praeter sua litora norant. 97: Nondum praecipites cingebant oppida fossae; 98: non tuba directi, non aeris cornua flexi, 99: non galeae, non ensis erat: sine militis usu 100: mollia securae peragebant otia gentes.
101: ipsa quoque inmunis rastroque intacta nec ullis 102: saucia vomeribus per se dabat omnia tellus; 103: contentique cibis nullo cogente creatis 104: arbuteos fetus montanaque fraga legebant 105: cornaque et in duris haerentia mora rubetis 106: et quae deciderant patula Iovis arbore glandes. 107: Ver erat aeternum, placidique tepentibus auris 108: mulcebant zephyri natos sine semine flores.
109: Mox etiam fruges tellus inarata ferebat, 110: nec renovatus ager gravidis canebat aristis; 111: flumina iam lactis, iam flumina nectaris ibant, 112: flavaque de viridi stillabant ilice mella. 113: Postquam, Saturno tenebrosa in Tartara misso, 114: sub Iove mundus erat, subiit argentea proles, 115: auro deterior, fulvo pretiosior aere. 116: Iuppiter antiqui contraxit tempora veris 117: perque hiemes aestusque et inaequalis autumnos 118: et breve ver spatiis exegit quattuor annum.
119: Tum primum siccis aer fervoribus ustus 120: canduit, et ventis glacies adstricta pependit. 121: Tum primum subiere domus (domus antra fuerunt 122: et densi frutices et vinctae cortice virgae). 123: Semina tum primum longis Cerealia sulcis 124: obruta sunt, pressique iugo gemuere iuvenci. 125: Tertia post illam successit aenea proles, 126: saevior ingeniis et ad horrida promptior arma, 127: non scelerata tamen. De duro est ultima ferro.
128: Protinus inrupit venae peioris in aevum 129: omne nefas: fugere pudor verumque fidesque; 130: In quorum subiere locum fraudesque dolique 131: insidiaeque et vis et amor sceleratus habendi. 132: Vela dabat ventis (nec adhuc bene noverat illos) 133: navita; quaeque diu steterant in montibus altis, 134: fluctibus ignotis insultavere carinae, 135: communemque prius ceu lumina solis et auras 136: cautus humum longo signavit limite mensor.
137: Nec tantum segetes alimentaque debita dives 138: poscebatur humus, sed itum est in viscera terrae: 139: quasque recondiderat Stygiisque admoverat umbris, 140: effodiuntur opes, inritamenta malorum. 141: Iamque nocens ferrum ferroque nocentius aurum 142: prodierat: prodit bellum, quod pugnat utroque, 143: sanguineaque manu crepitantia concutit arma. 144: Vivitur ex rapto: non hospes ab hospite tutus, 145: non socer a genero; fratrum quoque gratia rara est.
146: Inminet exitio vir coniugis, illa mariti; 147: lurida terribiles miscent aconita novercae; 148: filius ante diem patrios inquirit in annos. 149: Victa iacet pietas, et virgo caede madentis, 150: ultima caelestum terras Astraea reliquit.
