Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Najprej je vzniknila zlata doba, ki je brez varuha, sama od sebe, brez zakonov spoštovala zvestobo in pravico. Ni bilo kazni ne strahu, ne grozečih besed, ki bi jih brali na pribitih bronastih ploščah, ne proseče množice, ki bi trepetala pred obličjem svojega sodnika: brez varuha so živeli varno.
Še ni bor, posekan na svojih gorah, da bi obiskal tuji svet, z njih zdrsnil v tekoče valove, in smrtniki niso poznali drugih obal kakor svojih. Še niso globoki jarki obdajali mest; ni bilo ravnih trobent ne ukrivljenih bronastih rogov, ne čelad ne mečev: brez potrebe po vojakih so ljudstva brez skrbi uživala blagodejni mir. Tudi zemlja sama, brez bremen, nedotaknjena z motiko in neranjena od lemežev, je sama od sebe dajala vse; zadovoljni s hrano, ki je rasla brez prisile, so nabirali plodove jagodičnice in gorske jagode, drenulje in robide, ki so visele v trnatem grmovju,
ter želod, ki je padal z razvejenega Jupitrovega drevesa. Pomlad je bila večna in mirni zefirji so s toplimi sapami božali cvetlice, ki so zrasle brez semena. Kmalu je tudi žito rodila neorana zemlja in neobdelano polje se je belilo od težkega klasja; tekle so reke mleka in reke nektarja, z zelenega črničevja pa je kapljal zlati med. Ko je bil Saturn pahnjen v temačni Tartar in je svetu zavladal Jupiter, je nastopil srebrni rod, slabši od zlata, a dragocenejši od rdečkastega brona.
Jupiter je skrajšal trajanje nekdanje pomladi in z zimami, poletnimi pripekami, nestanovitnimi jesenmi ter kratko pomladjo razdelil leto na štiri obdobja. Tedaj je zrak prvič, ožgan od suhe vročine, zažarel in je visel led, ki so ga strdili vetrovi. Tedaj so prvič poiskali bivališča (bivališča so bile votline, gosto grmovje in vejevje, povezano z lubjem). Tedaj so bila prvič Cererina semena v dolgih brazdah zakopana in so junci stokali pod težo jarma.
Za tem je prišel tretji, bronasti rod, po značaju bolj divji in bolj pripravljen na strašno orožje, a še ne zločinski. Zadnji je iz trdega železa. V dobo iz slabše rude je nemudoma vdrlo vsakršno zlo: pobegnili so sram, resnica in zvestoba; na njihovo mesto pa so stopile prevare in zvijače, zasede, nasilje in zločinska sla po imetju. Mornar je izročal jadra vetrovom, čeprav jih še ni dobro poznal; in ladijski trupi, ki so dolgo stali na visokih gorah, so poskakovali po neznanih valovih.
Zemljo, prej skupno vsem kakor sončna svetloba in zrak, je preudarni zemljemerec razmejil z dolgimi mejami. Od bogate zemlje niso terjali le pridelkov in hrane, ki jim jo je dolgovala, temveč so segli v njeno drobovje: bogastva, ki jih je skrila in jih položila blizu stigijskih senc, so izkopavali — netila vsega zla. Že sta prišla na dan pogubno železo in zlato, še pogubnejše od železa: pojavi se vojna, ki se bojuje z obema in s krvavo roko stresa žvenketajoče orožje.
Živijo od plena: gost ni varen pred gostiteljem, ne tast pred zetom; še med brati je ljubezen redka. Mož streže ženi po življenju, ona možu; strašne mačehe mešajo strup iz blede preobjede; sin še pred časom poizveduje, koliko let je ostalo očetu. Pobožnost leži poražena in devica Astraja je zadnja med nebeščani zapustila zemljo, prepojeno s krvjo.
