Prevod

Neki mož po imenu John je bil zvest vojak in je kralju služil vso vojno, pa tudi ranjen je bil; toda ko se je vojna končala in so ga odpustili iz vojske, je za plačilo dobil le tri srebrnike.

»Prav grdo je, da tako ravnajo s človekom,« je rekel John. »Pa nič zato! Če le najdem prave prijatelje, ki mi bodo pomagali, bomo kralju pobrali ves zaklad, še preden bomo opravili svoje.«

Oprtal si je torej nahrbtnik in se odpravil v svet iskat prave prijatelje, ki bi mu pri tem pomagali. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do gozda, tam pa je neki mož ruval drevesa s koreninami vred, kakor da bi bila navadne travne bilke.

»Ti si ravno pravi zame,« je rekel John. »Pojdi z menoj, pa bova obogatela.« Mož je bil takoj za to. »Le počakaj,« je rekel, »da povežem to dračje in ga odnesem domov materi.«

Šest dreves je zložil skupaj, sedmo pa ovil okoli njih, da jih je držalo v svežnju. Nato si jih je naložil na ramo in jih odnesel tako zlahka, kakor da ne bi tehtala nič.

Ko se je vrnil, sta se z vojakom odpravila sreči naproti. Nista prišla daleč, ko sta naletela na lovca, ki je prislonil puško k ramenu in skrbno meril. Vojak se je ozrl po travnikih, a ni videl ničesar, na kar bi bilo mogoče streljati.

»Kaj meriš?« je vprašal. »Dve milji od tod je gozd,« je rekel mož. »V gozdu raste hrast. Na najvišjem listu tega hrasta sedi muha. Tej muhi bom odstrelil levo oko.«

»Pojdi z menoj,« je rekel vojak, »mi trije bomo skupaj prav gotovo obogateli.« Lovec je rad privolil. Oprtal si je puško in odkorakal z njima.

Kmalu so prišli do sedmih mlinov na veter, katerih krila so se veselo vrtela, čeprav ni bilo čutiti niti sapice. »To je pa čudno!« je rekel vojak. »Prav rad bi vedel, kaj poganja ta krila.«

Dve milji naprej so naleteli na moža, ki je sedel na vrhu griča. S prstom si je mašil eno nosnico, skozi drugo pa pihal. »Kaj počneš?« je vprašal vojak.

»Piham, da se vrtijo krila sedmih mlinov na veter dve milji od tod in lahko mlinar melje žito,« je odgovoril mož. »Pojdi z nami,« je rekel vojak. »V svet gremo, da bi obogateli.«

Mož je rad privolil; tako ali tako se je že dvigal veter, zato ga mlinar ne bo več potreboval. Zdaj so torej potovali skupaj že štirje.

Čez nekaj časa so prišli do kupa skal, v njihovi senci pa je sedel neki mož. Eno nogo si je odpel in jo snel, drugo pa je imel iztegnjeno pred seboj.

»Tako se pa res lahko dobro odpočiješ,« je rekel vojak. »Tega ne delam zato, da bi si odpočil,« je rekel mož. »Tekač sem. Če bi si pritrdil še drugo nogo in se pognal v tek, bi v hipu izginil izpred oči. Uredil sem si tako, da lahko eno nogo snamem in se zato premikam počasneje; čeprav me navadni ljudje še tako komaj dohajajo.«

»Poberi svojo nogo in pojdi z nami,« je rekel vojak. »Obogateli bomo, in če se nam pridružiš, si bomo vse razdelili na enake dele.«

Tekač je privolil. Pobral je nogo in poskakoval po drugi, pa so ga komaj dohajali, tako hiter je bil.

Prehodili so komaj kakšno miljo, ko so srečali moža, ki je imel klobuček postrani poveznjen čez eno uho. »Hej!« ga je poklical vojak. »Zakaj nosiš klobuk tako postrani, namesto da bi ga imel naravnost na glavi kakor drugi ljudje?«

»Oh, vsakič, ko ga poravnam, pritisne tak mraz, da rože pomrznejo in celo ptice zmrznejo na drevesih.« »To je čudovit dar,« je rekel vojak. »Pojdi z nami, pa bomo skupaj obogateli. Zdaj nas je šest in to je dovolj. Nikogar več ne bomo vzeli medse.«

Tako je šest krepkih tovarišev potovalo naprej, dokler niso prišli do mesta, v katerem je živel kralj. Ta kralj je imel edino hčer, ki je tekla tako hitro, kakor da bi nizko nad tlemi letela ptica, in kralj je razglasil, da se z njo ne sme poročiti nihče, ki je ne more prehiteti; če pa pride kdo, ki bi jo prehitel, jo bo dobil za ženo. Toda dotlej je še nihče ni mogel premagati v teku.

Vojak je s svojimi petimi tovariši odkorakal do palače, kar se da pogumno potrkal na vrata in prosil, da bi govoril s kraljem. Vratar jih sprva ni hotel spustiti noter, saj so bili razcapani in prašni, toda vojak ga je tako srdito pogledal, da si jih ni upal zavrniti.

Šest tovarišev so odpeljali v veliko dvorano, kjer je sedel kralj, ob njem njegova hči, okoli njega pa vsi njegovi plemiči. No, kaj so torej vojak in njegovi tovariši hoteli od kralja?

Vojak se je hotel pomeriti v teku s kraljično; ker pa sam ni bil posebno dober tekač, bi namesto njega tekel njegov služabnik. Kralj je v to privolil, vendar je vojaka posvaril, da bosta ob porazu tako on kot njegov služabnik izgubila življenje.

Vojak se ni bal tvegati, zato so določili tekmovalno progo, kraljična in tekač pa sta se pripravila. Teči sta morala do studenca, oddaljenega mnogo, mnogo milj, tam vsak napolniti vrč z vodo in ga prinesti nazaj v palačo. Kdor bi se prvi vrnil z vodo, bi zmagal.

Tekač se je sklonil in si pripel drugo nogo. Zdaj je bil pripravljen in s kraljično sta se pognala na pot. Kraljična je letela kakor ptica, tekač pa je tekel kakor veter. V hipu je izginil izpred oči in že napolnil vrč ter se odpravil nazaj, še preden je bila kraljična na polovici poti do studenca.

Tekač je sedel, da bi si malo odpočil. Bil je zelo zaspan in sklenil je, da bo malce zadremal, preden preteče še preostanek poti. Da mu ne bi bilo preudobno in ne bi spal predolgo, je pobral konjsko lobanjo, ki je ležala na bližnjem polju, in si jo položil pod glavo namesto blazine.

Toda tekač je zaspal trdneje, kot je nameraval. Tudi kraljična je prišla do studenca, napolnila vrč in se odpravila nazaj, nato pa je na polovici poti naletela na tekača, ki je trdno spal, ob njem pa je stal vrč vode.

To je bila priložnost za kraljično. Čisto tiho je izlila vodo iz tekačevega vrča in ga praznega postavila nazaj k njemu. Nato je pohitela proti palači, tekača pa pustila spati.

Zdaj bi bilo vse izgubljeno, če ne bi bilo lovca. Skozi okno palače je opazoval tekmo in videl vse, kar se je zgodilo. Hitro je napolnil puško, pomeril in spečemu tekaču odstrelil lobanjo izpod glave. Tekač se je zbudil, sedel in se ozrl okoli sebe.

Kraljična je bila že skoraj pri palači, njegov vrč pa je ležal prazen ob njem. Toda to zanj ni bilo nič hudega. Zgrabil je vrč in se pognal hitreje od vetra. Stekel je nazaj do studenca, napolnil vrč in se z njim vrnil do vrat palače, še preden je kraljična stopila skozi zunanja vrata.

Po pravici bi moral zdaj vojak dobiti kraljično za ženo, toda kralj se ni mogel sprijazniti s tem, da bi jo omožil s tako navadnim človekom. Kraljična pa bi si že ob sami misli na to najraje izjokala oči. S kraljem sta se dolgo posvetovala in nazadnje skupaj skovala načrt.

Kralj je dal narediti sobo vso iz železa, ki jo je bilo mogoče segreti bolj kakor katero koli peč. Nato je poklical tovariše k sebi in rekel: »Pošteno ste zmagali v tekmi, zato sem ukazal, naj vam pripravijo jedačo in pijačo, da boste lahko proslavili zmago.«

Nato jih je odpeljal v železno sobo, kjer jih je čakala razkošna pojedina. Vseh šest je sedlo za mizo ter začelo jesti in piti, kralj pa je odšel ven in za seboj zaklenil vrata. Potem je ukazal, naj pod sobo zakurijo ogenj in ga vzdržujejo, dokler se soba ne razžari do rdečega.

Šest tovarišev je sedelo za mizo ter veselo jedlo in pilo, dokler jim ni postalo prevroče. Tedaj so vstali, da bi odšli iz sobe, a ugotovili so, da so vrata zaklenjena in da so zaprti. Takoj so uganili, kakšno ukano so jim pripravili, vendar jih to ni niti najmanj vznemirilo.

»Tole boš pa ti uredil,« je vojak rekel možu s klobukom čez eno uho. Mož si je poravnal klobuk in sobo je takoj zajel mraz. Tako mrzlo je postalo, da so si morali tovariši zavihati ovratnike suknjičev in hoditi naokrog, da so se ogreli.

Kralj je počakal toliko časa, da je bil prepričan, da se je vseh šest že zadušilo od vročine, nato pa je ukazal odpreti vrata. Kako je bil presenečen, ko so vsi prišli ven prav tako zdravi in čili kot prej, le od mraza so bili videti nekoliko premraženi.

Toda kralj še vedno ni hotel dati hčere vojaku. Poklical ga je k sebi in rekel: »Poslušaj, če se odpoveš poroki s kraljično, te bom naredil bogatega za vse življenje.«

»Že, ampak koliko mi boš dal?« je vprašal vojak. »Dal ti bom toliko zlata, kolikor ga lahko odneseš.« Vojak sprva ni vedel, kaj naj na to reče. Vse od vojne je imel slaboten hrbet; če pa bi mu kralj dal toliko zlata, kolikor ga lahko odnese njegov služabnik, bi se kraljični prav rad odpovedal.

Kralju ni bilo mar, kdo bo odnesel zlato. Prav rad je privolil, da ga da toliko, kolikor ga lahko odnese služabnik. »Prav,« je rekel vojak. »Čez teden dni se vrnem po zlato, ti pa ga dotlej zberi in mi ga pripravi.«

Vojak je nato najel vse krojače, ki jih je mogel najti, in jim naročil, naj mu sešijejo velikansko vrečo. Ko je bila končana, je bila velika kakor hiša.

Ko je bila vreča nared, sta se z močnim možem vrnila v palačo, in ravno tedaj se je iztekel dogovorjeni teden. Močni mož je zvito vrečo nosil na ramenih.

Kralj je medtem dal iz zakladnice prinesti tono zlata in bil prepričan, da je to več, kot bi lahko odnesel še tako močan človek.

Ko sta vojak in njegov tovariš prišla do zlata, je močni mož razgrnil vrečo, z eno roko dvignil tono zlata in jo vrgel vanjo. »Za začetek bo že,« je rekel, »ampak potrebovali bomo še več.«

Kralj se je prestrašil. Ukazoval je, naj iz zakladnice prinašajo vedno več zlata, pa ga še zdaleč ni bilo dovolj. »Zlahka odnesem dvakrat toliko in še več,« je zaklical močni mož.

Nazadnje je bila kraljeva zakladnica prazna in po vsem kraljestvu je poslal po še več zlata, pa ga še vedno ni bilo dovolj. »No, prav!« je nazadnje vzkliknil močni mož. »Vidim, da si storil, kar si mogel; zadovoljiti se bomo morali s tem, kar imamo.« Nato si je zavihtel vrečo na ramo in odkorakal z njo, vojak in drugi tovariši pa so šli z njim.

Toda kralj je bil ves iz sebe. Ves njegov zaklad so odnesli navaden vojak in njegovi pajdaši. Skoraj raje bi jim bil prepustil kraljično kakor to. Topotal je in besnel, nato pa sklical svoje konjenike ter poslal za tovariši dva polka, da bi jih skupaj z zakladom pripeljala nazaj.

Konjeniki so tovariše kmalu dohiteli, saj so ti potovali mirno in brez vsake naglice. »Stojte! Stojte!« je zaklical poveljnik polka. »Prišel sem, da vas in zaklad odpeljem nazaj h kralju. Boste šli mirno z nami ali vas bomo morali odvleči?«

»Počakaj malo,« je rekel pihač. »Preden se še naprej pogovarjava o tem, bi lahko malo zaplesali po zraku.« S prstom si je zamašil eno nosnico in pihnil skozi drugo, pa je poveljnik s svojim polkom odletel v zrak. Vrteli so se in plesali kakor suho listje, ki ga nosi veter.

Čez nekaj časa jim je dovolil, da so se spet spustili na tla. »No!« je rekel. »Imate dovolj ali bi radi še en ples?« Ne! Vojaki si niso želeli še enkrat vrtinčiti po zraku. Zdaj so si želeli samo še varno vrniti v palačo.

»Prav,« je rekel pihač. »Potem se vrnite h kralju in mu povejte, da bom, če pošlje za nami vso svojo vojsko, tudi z njo ravnal enako.«

Toda tega si kralj ni upal storiti. Zaklada ni bilo več in ni mogel tvegati, da bi mu povrhu odpihnilo še vojsko. Tovariši so brez nadaljnjih ovir nadaljevali pot, čez čas pa so sedli in si razdelili zaklad. Vsak ga je dobil dovolj, da je bil bogat in preskrbljen do konca življenja.