Prevod

Nekoč je živela vdova, ki je imela dve hčeri. Starejša je bila čemerna in grda, toda mati jo je imela neizmerno rada, ker ji je bila na las podobna, pa tudi zato, ker je bila njena prava hči. Mlajša je bila le njena pastorka, in zato, pa tudi zato, ker je bila dobra in lepa, jo je mati sovražila ter se na vse pretege trudila, da bi ji grenila življenje.

Nekega dne je dobra hči sedela ob vodnjaku in predla. Med predenjem je jokala, ker je bila tako nesrečna. Solze so ji zameglile oči, in kmalu se je zbodla v prst, tako da je kaplja krvi padla na lan. Deklica se je prestrašila, saj se je bala, da jo bo mačeha oštela, ko bo zagledala okrvavljeni lan. Zato se je sklonila čez rob vodnjaka, da bi z njega sprala kri. Toda vreteno ji je zdrsnilo iz roke in se pogrezalo vse globlje skozi vodo, dokler ji ni izginilo izpred oči.

Zdaj je bilo še huje. Deklica ni vedela, kaj ji bo mačeha storila, ko bo izvedela, da je izgubila vreteno v vodnjaku. Vendar ji ni preostalo drugega, kakor da vse prizna.

Vdova se je res strašno razjezila. »Ničvrednica!« je zavpila. »Samo nadlogo mi delaš! Izpred mojih oči, in nikar se ne drzni vrniti, dokler ne prineseš vretena s seboj!« Nato je deklico sunila tako močno, da je skoraj padla.

Deklica je bila tako prestrašena in nesrečna, da je stekla skozi vrata in brez pomisleka skočila v vodnjak. Pogrezala se je vse globlje skozi vodo, prav kakor prej vreteno, in ko je dosegla dno, se je znašla na prostranem zelenem travniku, čez katerega je vodila pot.

Deklica se je odpravila po poti in kmalu prišla do krušne peči, ki je stala ob njej in bila polna kruha. Hotela je iti mimo, toda hlebci v peči so ji zaklicali: »Vzemi nas ven! Vzemi nas ven! Če ostanemo še kaj dlje v peči, se bomo zažgali.«

Presenetilo jo je, da kruh govori, vendar je odprla vratca, pobrala hlebce iz peči in jih lepo postavila pokonci, da bi se ohladili. Nato je šla naprej.

Malo zatem je prišla do jablane. Bila je tako obložena s sadjem, da so se veje upogibale pod njegovo težo. »Potresi me! Potresi me!« je zaklicala jablana. »Moja jabolka so zrela in veje se mi bodo polomile pod njihovo težo.«

Deklica je tresla jablano, dokler niso jabolka kakor dež popadala okoli nje. Lepo jih je zložila na kup ob drevesu in nadaljevala pot. Čez nekaj časa je prišla do hišice, iz katere je skozi okno gledala grda starka z dolgimi rumenimi zobmi. Deklica se je prestrašila njenega videza in se že hotela obrniti, toda starka ji je zaklicala: »Nikar se ne boj. Nič hudega ti ne bom storila. Potrebujem služabnico. Pridi noter, in če mi boš zvesto služila, te bom bogato nagradila.«

Deklice ni bilo več strah. Odprla je vrata in vstopila. Starka jo je odpeljala v zgornje nadstropje in ji pokazala veliko posteljo s pernico. »Jaz sem mati Hulda,« je rekla. »Jaz pošiljam mraz in sneg po svetu. Vsak dan moraš mojo pernico dobro stepsti. Kadar perje leti naokrog, na zemlji sneži.«

Deklica je pri materi Huldi ostala mnogo mesecev. Vsak dan je tako temeljito stepala pernico, da je perje letelo na vse strani, in tisto leto je zapadlo veliko snega. Mati Hulda je bila z njo zelo zadovoljna. Bila je prijazna do nje, deklica je imela najboljše hrane, kolikor si je je poželela, in udobno posteljo za spanje. A ko se je zima iztekla, je kljub vsemu postajala žalostna in potrta. Hrepenela je po domu ter si želela spet videti mater in sestro, čeprav sta bili do nje neprijazni.

»Vidim, da je čas, da se vrneš na zemljo,« je rekla mati Hulda. »Dobro in zvesto si mi služila, zato boš nagrajena, kakor sem ti obljubila.«

Nato je odprla omaro, vzela iz nje dekličino vreteno in ji ga izročila. Potem jo je prijela za roko ter jo odpeljala iz hiše in po poti do velikih vrat, ki so stala odprta.

»Tam vodi tvoja pot,« je rekla mati Hulda. Deklica je stopila skozi vrata, in v tistem hipu se je nanjo kakor dež usul zlati pljusk. Zlato se je oprijelo njenega telesa, tako da se je od glave do peta lesketala; celo njeni čevlji in obleka so bili zlati.

»To je moja nagrada, ker si bila dobra služabnica,« ji je zaklicala mati Hulda. Nato so se vrata zaprla, deklica pa je stekla po poti in kmalu prispela do mačehine hiše.

Ko je stopila skozi dvoriščna vrata, je petelin glasno zapel: »Kikiriki! Naša zlata deklica je spet doma!« Vstopila je v hišo in zdaj sta se je mati in sestra razveselili, ker je bila vsa prekrita z zlatom. Vprašali sta jo, kje je bila in kdo ji je dal vse to bogastvo.

Deklica jima je povedala. Tedaj ju je prevzela zavist. »Na! Vzemi svoje vreteno,« je vdova zaklicala lastni hčeri. »Vrzi ga v vodnjak in skoči za njim. Če je mati Hulda tako nagradila tvojo sestro, kaj vse bo šele storila zate! Prav gotovo se boš vrnila domov vsa prekrita z diamanti in rubini.«

Grda deklica je vzela svoje vreteno in ga vrgla v vodnjak, kakor ji je naročila mati, nato pa skočila za njim. Pogrezala se je vse globlje, prav kakor prej njena sestra, in tudi njo je pričakal zeleni travnik s potjo, ki je vodila čezenj.

Deklica je hitela po poti, saj je hotela čim prej priti do hiše matere Hulde in dobiti nagrado. Kmalu je prišla do peči. »Vzemi nas ven! Vzemi nas ven!« so zaklicali hlebci v njej. »Zažgali se bomo, če ostanemo še kaj dlje tu notri.«

»Zakaj bi si zaradi vas črnila roke?« je zaklicala deklica. »Kar ostanite, kjer ste! Če se zažgete, boste škodo imeli le vi in nihče drug.« S temi besedami je odšla naprej.

Malo zatem je prišla do jablane, katere veje so se upogibale pod težo sadja. »Potresi me! Potresi me!« je zaklicala jablana. »Moje sadje je zrelo in veje se mi bodo polomile pod njegovo težo.«

»Jaz že ne!« je zaklicala deklica. »Ne bom te tresla. Kaj pa, če mi kakšno jabolko pade na glavo? Kar se mene tiče, se ti veje lahko kar polomijo!« Nato je šla naprej in grizljala jabolko, ki ga je pobrala s tal.

Kmalu je prišla do hiše matere Hulde in tam je skozi okno gledala mati Hulda sama. Grda deklica se ni bala ne nje ne njenih dolgih zob, saj ji je dobra sestra že povedala zanje. Stopila je k vratom in jih brez kančka strahu odprla.

»Prišla sem služit k vam,« je rekla, »in po nagrado.« »Prav,« je odgovorila mati Hulda. »Če mi boš dobro in zvesto služila, tudi nagrada ne bo izostala.«

Nato je grdo deklico odpeljala v zgornje nadstropje, ji pokazala posteljo in povedala, kako naj stresa in stepa pernico. Potem jo je pustila samo. Grda deklica je začela stepati pernico, a se je tega kmalu naveličala, odšla dol in vprašala, ali je večerja že pripravljena. Mati Hulda se je namrščila, vendar ni rekla ničesar in je deklici postregla z dobro večerjo iz kruha in mesa.

Naslednji dan je grda deklica pernico komaj kaj stepala, dan zatem pa je bilo še slabše. Do konca tedna je nad svet priplavala komaj kakšna snežinka.

»Nisi primerna za delo pri meni,« je rekla mati Hulda. »Oditi boš morala.« »Prav,« je odgovorila deklica. »Z veseljem, toda prej mi dajte nagrado.«

»Da, dobila boš svojo nagrado,« je rekla mati Hulda, »in zaslužiš si jo.« Odprla je omaro, vzela iz nje vreteno in ji ga izročila, nato pa jo odpeljala po poti do odprtih vrat. Deklica je bila zelo zadovoljna. »Še trenutek,« si je mislila, »pa bom vsa prekrita z zlatom, kakor je bila moja sestra, če ne celo z diamanti in rubini.«

»Tam vodi tvoja pot!« je zaklicala mati Hulda. Deklica je stekla skozi vrata, toda namesto zlata ali dragih kamnov se je nanjo usul pljusk saj, tako da je bila od glave do peta črna.

»To je nagrada za tvoje služenje!« ji je zaklicala mati Hulda, nato pa zaloputnila vrata in jih zaklenila, da se deklica ni mogla vrniti.

Lena hči je tako v solzah stekla domov, in ko je stopila skozi dvoriščna vrata, je petelin glasno zapel: »Kikiriki! Naša sajasta deklica je spet doma!«

Naj se je še tako trudila, grda deklica saj nikoli ni mogla povsem sprati s sebe. Dobra sestra pa se je poročila z imenitnim plemičem in srečno živela do konca svojih dni.