Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel na svojih vrtovih jablano z zlatimi jabolki. Vsak dan je šel preštet jabolka in nihče razen njega se jih ni smel dotakniti.

Nekega jutra, ko je šel kakor navadno preštet jabolka, je opazil, da eno manjka. To ga je silno razjezilo in ukazal je, naj ponoči okoli vrta postavijo stražo, da nihče ne bi mogel krasti jabolk. Toda že naslednje jutro je manjkalo še eno. Tako se je dogajalo dan za dnem. Vsa vrata na vrt so skrbno stražili, a vsako jutro je z drevesa izginilo še eno jabolko in nihče ni vedel, kdo ga je vzel.

Kralj je imel tri sinove in nekega dne je najstarejši prišel k očetu ter dejal: »Oče, nocoj bom stražil pod jablano in lahko ste prepričani, da se ji nihče ne bo mogel približati, ne da bi ga opazil.«

Kralj je rad dovolil sinu, da straži, in tisto noč se je kraljevič namestil pod drevesom. Nekaj ur je sedel tam in bedel ter komaj kdaj pomežiknil; sredi noči pa ga je obsijala svetloba in zaslišal je glasbo. Tedaj je proti svoji volji trdno zaspal in ko se je zjutraj prebudil, je bilo ukradeno še eno jabolko.

Tistega dne je drugi sin prišel h kralju in ga prosil, naj mu dovoli, da tisto noč straži jablano. Kralj je spet privolil in takoj ko se je znočilo, je drugi sin odšel na vrt in sedel pod jablano, prav kakor je prej storil njegov brat. Nato se je zgodilo natanko isto kakor prejšnjo noč. Okoli polnoči je drevo obsijala svetloba, zaslišala se je glasba in naj se je kraljevič še tako trudil, ni mogel ostati buden. Zaspal je in medtem ko je spal, je izginilo še eno jabolko.

Tretji dan je bil na vrsti tretji sin, da prosi za dovoljenje, da bi stražil pod jablano. Toda kralj ga je zavrnil. »Mar misliš, da si pametnejši od svojih bratov?« ga je vprašal. »Zakaj bi tebi uspelo, če je njima spodletelo?« Kraljevič pa je prosil in rotil, dokler mu kralj nazadnje ni dovolil stražiti pod drevesom.

Tretji kraljevič je bil bister mladenič. Slišal je, kaj se je prejšnji dve noči zgodilo bratoma, zato si je zvečer zamašil ušesa z vato, nato pa odšel na vrt in se namestil pod jablano. Sedel je tam in tik pred polnočjo je skozi veje posijala svetloba ter se je zaslišala glasba. Toda mladi kraljevič je imel ušesa zamašena z vato, zato glasbe ni slišal in ni zaspal.

Za glasbo se je zaslišalo šumenje peruti, a tudi tega kraljevič ni slišal, in na jablano je priletela zlata ptica. Ravno je hotela utrgati eno od jabolk, ko je kraljevič dvignil samostrel in izstrelil puščico vanjo.

Ptica je ušla, toda eno njenih zlatih peres je priplesalo na tla h kraljevičevim nogam. Pobral ga je in ga naslednje jutro odnesel očetu ter mu povedal, kaj je ponoči videl.

Brž ko je kralj zagledal pero, ga je prevzela neizmerna želja, da bi imel ptico. »Brez te ptice mi življenje nič ne pomeni,« je dejal. »Svoje kraljestvo bi dal, da bi jo dobil.«

Ko je najstarejši brat to slišal, se je pri priči odločil, da se odpravi iskat ptico, saj se mu je zdelo imenitno, da bi si pridobil kraljestvo. Odšel je sam in ni nikogar vzel s seboj, ker ni hotel, da bi mu pri iskanju pomagal še kdo drug.

Prepotoval je že precej poti, ko je prišel do razpotja in tam zagledal majhno rdečo lisico. Napel je lok, da bi jo ustrelil, toda žival mu je zaklicala: »Ne ustreli me, kraljevič, pa ti bom dala dober nasvet, ki je vreden več kakor moj kožuh.«

»Kaj mi lahko zver pove takega, da bi jo bilo vredno poslušati?« je vprašal kraljevič. »Poslušaj!« je dejala lisica. »Vem, kam greš: iskat Zlato ptico. Toda če ne boš storil, kakor ti rečem, je nikoli ne boš našel. Nocoj boš prispel v vas. V njej stojita dve krčmi druga nasproti druge. Ena je prav imenitna. Vsa bo razsvetljena in v njej bodo igrali in plesali. Vendar ne vstopi vanjo. Druga je revna in bednega videza, toda v njej moraš prenočiti, če upaš, da boš našel Zlato ptico.«

»To so neumne besede in še večji neumnež bi bil, če bi jih poslušal,« je vzkliknil kraljevič. Spet je napel lok in izstrelil puščico v lisico. Puščica je zgrešila in lisica je nepoškodovana zbežala.

Kraljevi sin je jezdil naprej in ob mraku prispel v vas. Na vsaki strani ulice je stala krčma in bili sta natanko taki, kakršni mu je opisala lisica. Ena je bila imenitna, svetlo razsvetljena, v njej pa so plesali in igrali. Druga je bila temna, revna in bednega videza.

Kraljevič se ni več spomnil lisičinega nasveta. Zavil je v imenitno krčmo in tam jedel, pil ter se smejal z gosti, ki so bili že v njej. Povsem je pozabil na Zlato ptico, pa tudi na očeta in kraljestvo.

Čas je mineval, najstarejši sin pa se še vedno ni vrnil domov in nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njim. Tedaj je drugi sin želel poskusiti srečo pri iskanju Zlate ptice. Kralj ni hotel, da bi odšel, toda kraljevič si je tega tako zelo želel, da je oče nazadnje privolil.

Kraljevič je potoval, dokler ni prišel do razpotja, in tam je kakor poprej sedela lisica. Drugi sin jo je že hotel ustreliti, toda živalca mu je zaklicala, naj ji prizanese, pa mu bo dala dober nasvet.

Kraljeviča je zanimalo, kaj mu ima lisica povedati, toda ko je slišal za obe krčmi in da mora izbrati tisto revno in borno, se je glasno zasmejal.

»Prav lep nasvet!« je vzkliknil. »Velik tepec bi bil, če bi ga upošteval.« Nato je izstrelil puščico v lisico, vendar je zgrešil in živalca je nepoškodovana zbežala.

Drugemu kraljeviču se je potem zgodilo prav isto kakor starejšemu bratu. Do obeh krčem je prispel ravno ob mraku in ustavil se je v imenitni, svetlo razsvetljeni krčmi. Tam je vso noč gostoval in se veselil, do naslednjega dne pa je že povsem pozabil na Zlato ptico, na očeta in na kraljestvo, ki si ga je upal pridobiti.

Ko je čas mineval in se tudi drugi sin ni vrnil, se je hotel na iskanje odpraviti tretji kraljevič. Toda oče je dejal: »Ne, ne, tega ne morem dovoliti. Dva sinova sem že izgubil. Naj izgubim še tretjega?«

Kraljevič pa je bil trdno odločen, da pojde. Prosil je in rotil, dokler mu kralj ni mogel več odreči. Kraljevič se je odpravil na pot in kmalu prispel do razpotja, kjer je našel lisico, prav kakor njegova brata pred njim. Lok je imel obešen čez hrbet, a ga ni snel.

»Ne ustreli me, kraljevič,« je zaklicala lisica, »pa ti bom dala dober nasvet.« »Zakaj bi te ustrelil?« je odgovoril kraljevič. »Ničesar nimam proti tebi. Kar pa zadeva tvoj nasvet, kdo ve, morda mi bo prišel še kako prav.«

»Potem poslušaj,« je dejala lisica in mu povedala za obe krčmi, kakor je prej povedala njegovima bratoma. »Morda je nasvet dober, morda ni,« je dejal kraljevič, »a vsaj škodilo mi ne bo, če ga upoštevam.«

Ko je torej prispel v vas, ni odšel v imenitno krčmo kakor njegova brata. Namesto tega je zavil v revno, borno krčmo in tam mirno prebil noč. Naslednji dan je vstal in nadaljeval pot.

Tik za vasjo je naletel na lisico, ki je sedela na polju in ga čakala. »Kraljevič,« je dejala, »prav dobro si storil, da si upošteval moj nasvet. Zdaj pa sedi na moj rep in ponesla te bom po poti veliko hitreje, kakor lahko hodiš.«

Kraljevič je storil, kakor mu je naročila lisica. Sedel je na njen rep in že sta drvela tako hitro, da mu je veter žvižgal mimo ušes. Kmalu sta zagledala velik grad in tam se je lisica ustavila. »V tem gradu je Zlata ptica,« je dejala, »toda od tod moraš naprej sam. Pojdi po tej cesti in pripeljala te bo do grajskih vrat. Povsod naokrog boš videl vojake, ki spijo na tleh, a ne boj se jih. Ne bodo se prebudili, razen če ne boš ubogal tega, kar ti bom zdaj povedala.«

Lisica je nato kraljeviču povedala, v kateri grajski sobi bo našel Zlato ptico. »V grdi, borni kletki je,« je dejala, »čisto blizu pa visi lepa zlata kletka, ki je prazna. Toda nikar ne prestavljaj ptice v zlato kletko. Odnesi jo v tisti borni, sicer te bo doletela velika nesreča.«

Kraljevič je bil tako srečen ob misli, da bo kmalu našel Zlato ptico, da je komaj še poslušal, kaj mu lisica govori. Skočil je z njenega repa in pohitel po cesti h gradu. Kmalu je prišel do vojakov, ki so spali na tleh. Varno je šel mimo njih in niso se prebudili. Vstopil je v grad in kmalu našel Zlato ptico. Bila je prav v tisti sobi, o kateri mu je povedala lisica. Tiščala je v borni, čisto navadni kletki, poleg nje pa je visela lepa zlata kletka, ki je bila prazna.

»Neumno je,« je pomislil kraljevič, »imeti zlato ptico v takšni kletki. Veliko bolje bi bilo, če bi jo dal v kletko, ki ji pristaja.« S to mislijo je vzel ptico iz grde kletke in jo prestavil v lepo. Brž ko je to storil, je ptica začela vreščati. Njeno vreščanje je prebudilo vojake. Pritekli so, zgrabili kraljeviča in ga odpeljali pred kralja tiste dežele.

Ko je kralj slišal, kako je kraljevič poskušal ukrasti Zlato ptico, se je silno razjezil. »Zaslužiš si smrt,« je dejal, »vendar ti bom pod enim pogojem prizanesel. Če mi pripelješ Zlatega konja, ki je hitrejši od vetra, ti bom odpustil, povrhu pa ti dal še Zlato ptico.«

Nič ni pomagalo; kraljevič se je moral odpraviti iskat Zlatega konja. Bil pa je zelo žalosten, saj ni vedel, kje naj ga išče, in če ga ne bo našel, se bo moral vrniti ter izgubiti življenje.

Šel je po cesti in ni prišel daleč, ko je zagledal lisico, ki je sedela na polju in ga čakala. »Zakaj nisi upošteval mojega nasveta?« je dejala lisica. »Zdaj si se pa lepo zapletel. Toda sedi na moj rep, pa bom videla, kaj lahko storim, da ti pomagam.«

Kraljevič je sedel na lisičin rep in že sta drvela čez grmovje in goščavo, čez skale in robidovje, tako hitro, da mu je veter žvižgal mimo ušes.

Kmalu sta zagledala drug grad in tam se je lisica ustavila. »Stopi dol,« je dejala, »saj te dlje ne morem nesti. V hlevu tega gradu je Zlati konj, ki ga iščeš. Pogumno pojdi naprej in odpri hlevska vrata. Nihče te ne bo ustavil, ker hlevar spi. Toda ko najdeš Zlatega konja, nikar ne vzemi zlatega sedla, ki visi ob njegovem stojišču. Vzemi staro obrabljeno sedlo, ki leži v kotu. Če ne boš storil, kakor ti naročam, te bo zagotovo doletela nesreča.«

Kraljevič je komaj poslušal lisico, tako se mu je mudilo najti Zlatega konja. Pohitel je po cesti do hleva in odprl vrata. Nihče ga ni ustavil ali zadržal. Na stojišču je stal Zlati konj in tako se je bleščal, da je njegova svetloba napolnjevala ves hlev. Ob stojišču je viselo zlato sedlo, okrašeno z dragimi kamni, v kotu pa je ležalo staro, obrabljeno usnjeno sedlo. »To zlato sedlo sodi na Zlatega konja,« je pomislil kraljevič. »Sramota bi bila, če bi mu na hrbet položil tisto drugo.«

Zato je snel zlato sedlo in ga položil na konja. Brž ko je to storil, je konj začel rezgetati in topotati. Hrup je prebudil hlevarja in ta je poklical stražo. Vojaki so naglo pritekli, zgrabili kraljeviča in ga odpeljali pred kralja ter mu povedali, da je mladenič poskušal ukrasti Zlatega konja.

»Za to si zaslužiš smrt,« je dejal kralj, »vendar ti bom pod enim pogojem odpustil. Če mi za ženo pripelješ kraljično z Zlatega gradu, ti ne bom le prizanesel, ampak ti bom povrhu dal še Zlatega konja.«

Kraljevič ni vedel, kako naj najde kraljično z Zlatega gradu, vendar je obljubil, da se bo potrudil po svojih najboljših močeh. Odpravil se je na pot in ni prišel daleč, ko je našel lisico, ki ga je čakala.

»Ne zaslužiš si moje pomoči,« je dejala lisica. »Zakaj me nisi ubogal in si položil zlato sedlo na konja? Toda sedi na moj rep. Očitno se bom morala po najboljših močeh potruditi, da te rešim tudi iz te zagate.«

Kraljevič je sedel na lisičin rep in spet sta oddrvela tako hitro, da mu je veter žvižgal skozi lase. Drvela sta naprej in naprej in čez čas prispela do novega gradu, ki je bil ves iz bleščečega zlata. »Zdaj pa poslušaj,« je dejala lisica. »V tem gradu živi lepa kraljična, ki jo iščeva. Pojdi in se skrij ob kopalni hišici spodaj pri jezeru. Vsako noč, ko vsi na gradu spijo, pride kraljična k jezeru, da se okopa. Ko se približa kopalni hišici, jo moraš zgrabiti in poljubiti. Potem ti bo rada sledila, kamorkoli jo boš peljal. Toda nikakor ji ne dovoli, da bi se vrnila poslovit od staršev. Če ji boš, te to utegne stati življenja.«

Kraljevič je obljubil, da bo storil, kakor mu je naročila lisica, nato pa odšel in se skril za kopalno hišico. Tisto noč, ko so vsi na gradu zaspali, je kraljična kakor navadno prišla k jezeru, da se okopa. Brž ko se je približala kopalni hišici, je kraljevič skočil izza nje, jo ujel v objem in poljubil. Kraljična ga je tedaj vzljubila in bila pripravljena zapustiti svoj dom, očeta in mater ter mu slediti.

»Toda preden grem s teboj, mi dovoli, da se poslovim od staršev,« je dejala, »saj me imata zelo rada in zagotovo bi jima počilo srce, če bi odšla brez besede.«

Kraljeviču se je zdelo kruto, da bi ji odrekel to prošnjo. Pa tudi, kaj bi lahko bilo narobe, če še enkrat vidi starše? »Prav,« je dejal. »Pojdi, a hitro se vrni, saj morava oditi še pred zoro.«

Kraljična je pohitela v sobo, kjer je spal kralj, njen oče, se sklonila k njemu in ga poljubila na čelo. Kralj se je pri priči prebudil in jo vprašal, kam gre.

Ko je slišal, da namerava oditi v svet za neznanim mladeničem, je poslal ponj in ukazal, naj ga pripeljejo v palačo. Tam mu je kralj dejal: »Prišel si, da bi mi ukradel kraljično, in za to si zaslužiš smrt. Toda dal ti bom eno priložnost, da si rešiš življenje. Pred mojimi okni je gora, tako visoka in temna, da v grad nikoli ne posije niti en sončni žarek. Če v treh dneh zravnaš to goro, ti bom prizanesel in ti dal svojo hčer za ženo.«

Ko je kraljevič to slišal, je obupal, saj ni vedel, kako bi lahko zravnal goro v treh letih, kaj šele v treh dneh. Kljub temu je vzel kramp in lopato ter se lotil dela. Dva dni je kopal in premetaval zemljo, a po vsem tem času je odkopal komaj toliko, da bi z njo napolnil jarek.

Tedaj je prišla k njemu lisica. »Zdaj vidiš, kako malo zmoreš,« je dejala. »Ne zaslužiš si, da bi ti spet pomagala, toda mehkega srca sem. Lezi in si malo odpočij, jaz pa bom opravila delo namesto tebe.«

Kraljevič je lisici zaupal in bil je zelo utrujen. Vrgel se je na tla in trdno zaspal. Ko se je naslednje jutro prebudil, je gora izginila. Kraj, kjer je prej stala, je bil raven kakor dlan.

Ko je kralj pogledal skozi okno in videl, da gore ni več, sta ga prevzela veselje in začudenje. »Res si pošteno pridobil kraljično,« je dejal kraljeviču, »in ne bom ti je odrekel.«

Tako je dal svojo hčer tujemu mladeniču in mu povrhu podaril še veliko zakladov. Vsakemu od njiju je dal tudi konja z opravo iz zlata in dragih kamnov, nato pa sta skupaj odjezdila, drug ob drugem.

Nista prišla daleč, ko sta srečala majhno rdečo lisico, ki ju je že pričakovala. »Zdaj si res pridobil najdragocenejše od vsega,« je dejala. »Toda ti in samo ti bi moral imeti kraljično za ženo. Da pa jo boš obdržal, moraš storiti natanko tako, kakor ti naročim. Najprej moraš h kralju, ki te je poslal na Zlati grad. Ko bo videl, da si mu pripeljal kraljično, ti bo z veseljem dal Zlatega konja. Zajahaš ga, in ko se poslavljaš od kralja in njegovega dvora, vsakemu po vrsti sežeš v roko. Čisto nazadnje moraš prijeti za roko kraljično. Trdno jo primi in jo potegni k sebi na sedlo, nato pa odjezdi, kolikor te konj nese. Morda te bodo zasledovali, toda nihče te ne more dohiteti, saj je Zlati konj hitrejši od vetra.«

Kraljevič je storil natanko tako, kakor mu je naročila lisica. Kraljično je odpeljal v palačo kralja, ki ga je poslal ponjo. Ko jo je kralj zagledal, mu je z veseljem dal Zlatega konja. Kraljevič se je poslovil od vseh, čisto nazadnje pa je prijel kraljično za roko in jo potegnil na konja predse. Oddrvela sta hitreje od vetra in nihče ju ni zasledoval, saj so vedeli, da ju nikoli ne bi mogli ujeti.

Čez nekaj časa sta kraljevič in kraljična prišla do lisice, ki je sedela ob cesti in ju čakala. »Dobro,« je dejala lisica. »Zdaj imaš lepo kraljično in Zlatega konja, dobiti pa moraš še Zlato ptico.«

Lisica je nato kraljeviču povedala, kaj mora storiti. Kraljično mora pustiti tam, da ga počaka, sam pa odjezditi do palače. »Ko prideš v kraljevo palačo,« je dejala lisica, »ti bo kralj z veseljem dal Zlato ptico v zameno za konja. Vzemi kletko v roko, nato pa skoči na konja in odjezdi s ptico nazaj h kraljični. Ne bodo te skušali dohiteti, saj vedo, kako hiter je konj. Potem boš imel vse troje: kraljično, konja in ptico.«

Kraljevič je storil natanko tako, kakor mu je naročila živalca. Kraljično je pustil pri lisici in odjezdil do palače. Kmalu se je vrnil z Zlato ptico v roki.

»Zdaj imaš vse, kar si ti srce želi,« je dejala lisica, »in čas je, da dobim plačilo za svojo pomoč.« »Res je,« je dejal kraljevič. »Povej mi, kako naj te nagradim, in če bo v moji moči, bom to storil.«

»Potem vzemi lok,« je dejala lisica, »in me ustreli, da bom mrtva, nato pa mi odreži glavo in šape.« Kraljeviča je navdala groza. »Ne, ne,« je vzkliknil, »tega nikoli ne bi mogel storiti.«

»Prav,« je dejala lisica. »Če tega nočeš storiti, ne moreš ničesar narediti zame. Zapustiti te moram, toda preden grem, ti bom dala še en nasvet. Dveh stvari se varuj. Ne kupuj človeškega mesa in kosti in ne sedi na rob vodnjaka.« Nato ga je lisica zapustila in zbežala v bližnji gozd.

Kraljevič in kraljična pa sta skupaj jezdila naprej. »To je bil čuden nasvet,« je dejal kraljevič. »Zakaj bi hotel kupovati človeško meso in kosti in zakaj ne bi smel sesti na rob vodnjaka, če bi se mi zahotelo?«

»Res, zakaj?« je dejala kraljična. Potovala sta naprej, dokler nista prispela v vas, kjer sta stali obe krčmi. Kraljevič se je ustavil pri večji, da bi napojil konja, in kdo drug je prišel po vodo zanj kakor njegov drugi brat, ves v cunjah.

»O, dragi brat,« je vzkliknil kraljevič, »kaj se ti je zgodilo? Zakaj si ves v cunjah?« »Zato, ker sem dolžan krčmarju,« je odgovoril drugi kraljevič. »Ves svoj denar in še več sem zapravil za gostije in pijačo, zdaj pa me ima za hlapca in me noče izpustiti.«

»Kaj pa najin najstarejši brat, je tudi on tukaj?« Da, tudi on je bil tam. Tudi on je bil dolžan krčmarju in je moral delati v kuhinji.

Ko je najmlajši brat to slišal, so mu po licih stekle solze. Poklical je krčmarja, mu plačal vse, kar sta brata dolgovala, in ju odkupil na prostost. Vsakemu je kupil tudi spodobno obleko in lepega konja za ježo.

Nato so se vsi skupaj odpravili proti domu. Toda starejša brata mu nista bila hvaležna. Zavidala sta mu in ga sovražila, ker je pridobil kraljično, Zlatega konja in ptico ter ker bo dobil tudi očetovo kraljestvo. Zato sta se skrivaj dogovarjala, kako bi se ga znebila.

Potovali so že nekaj ur, ko je napočilo poldne in je sonce vroče pripekalo. Tedaj so prišli do kraja, kjer je stal vodnjak, obdan z drevesi.

»Sedimo tukaj in si malo odpočijmo,« sta dejala starejša brata in najmlajši je privolil. Vsi so razjahali, nato pa sta starejša brata zgrabila mlajšega in ga vrgla v vodnjak.

Potem sta vzela kraljično, konja in ptico ter odjezdila z njimi. Ko sta nazadnje prispela v očetovo palačo, je zavladalo neizmerno veselje. Kraljeviča nista pripeljala domov le Zlate ptice, temveč tudi Zlatega konja in lepo kraljično, zdaj pa naj bi se kraljestvo razdelilo mednju. Kaj se je zgodilo z najmlajšim kraljevičem, ni vedel nihče razen njegovih bratov in kraljične.

Toda kraljična ni sodelovala pri nobenem slavju. Sedela je in neutolažljivo žalovala. Konj ni hotel jesti in ptica ni hotela peti. Kralj je bil zaradi vsega tega močno zaskrbljen. Nikakor ni mogel uganiti, kaj jim je.

Čeprav sta brata najmlajšega vrgla v vodnjak, pa s tem njegove zgodbe še zdaleč ni bilo konec. Vodnjak je bil suh in kraljevič je mehko padel na mah na njegovem dnu. Razen nekaj modric ni utrpel nobene poškodbe. Toda stene vodnjaka so bile tako strme, da ni mogel splezati ven, in morda bi ostal v njem, če ne bi bilo zveste lisice. Ni bil dolgo v vodnjaku, ko je lisica pogledala čez rob in ga ogovorila.

»Komaj si zaslužiš, da ti spet pomagam,« je dejala lisica. »Če bi upošteval moja opozorila, te vse te težave ne bi doletele. Kljub temu te ne morem pustiti tukaj, da pogineš. Primi se za moj rep in potegnila te bom ven.«

Lisica je nato spustila rep v vodnjak, kraljevič se ga je oprijel in lisici ga je uspelo izvleči iz vodnjaka na sončno svetlobo.

Kraljevič se je s solzami v očeh zahvalil lisici, nato pa nadaljeval pot proti očetovi palači. Na poti je srečal starega berača in z njim zamenjal obleko. Oblekel si je beračeve cunje ter si umazal roke in obraz, da je bil temen kakor cigan, in ko je nazadnje prišel v palačo, ga ni prepoznal niti oče. Toda brž ko je stopil skozi palačna vrata, je ptica začela peti, konj jesti, kraljična pa si je obrisala solze in se glasno zasmejala od veselja.

Kralj je bil osupel. »Kaj je to?« je vprašal kraljično. »Kako to, da si tako nenadoma nehala žalovati in se razvedrila?« »Ne vem,« je odgovorila kraljična. »Še danes zjutraj sem bila tako žalostna, da mi je srce težilo kakor svinec, zdaj pa sem nenadoma čisto srečna, kakor da bi se moj ljubi ženin spet vrnil domov.«

Kraljična je nato kralju povedala vso zgodbo: kako je najmlajši kraljevič pridobil ptico in konja, pa tudi njo za nevesto; kako je pri krčmarju odkupil svoja brata in kako sta ga potem vrgla v suh vodnjak ter ga pustila tam.

»Morda,« je rekel kralj, »se je moj sin res vrnil domov in je tu v palači, zato pa si tako srečna.« Nato je ukazal, naj vsi v palači pridejo predenj. Tako se je tudi zgodilo in med vsemi drugimi je prišel mladi kraljevič, preoblečen v starega berača.

A čeprav je bil preoblečen, ga je kraljična takoj prepoznala. Stekla je k njemu, mu ovila roke okoli vratu in ga poljubila. »Ti si moj dragi,« je vzkliknila, »in tebi, samo tebi pripadam.«

Po vsej palači je zavladalo veliko veselje, ker se je kraljevič vrnil domov. Starejša brata pa so odgnali izpred kralja in ju kaznovali, kakor sta si zaslužila.

Nekaj časa zatem je mladi kraljevič med lovom v gozdu srečal malega rdečega lisjaka, ki je bil videti zelo žalosten, suh in izmučen. »Gorje meni!« je rekel kraljeviču. »Zdaj si srečen in imaš vse, kar si tvoje srce lahko poželi, mene pa preganjajo po svetu, nesrečnega in zapuščenega.«

Kraljeviča je tedaj prevzelo sočutje. »Zate bom storil vse, kar je v moji moči,« je rekel, »saj vse, kar imam, dolgujem tebi.« Lisjak ga je nato spet rotil in prosil, naj ga ustreli ter mu odreže glavo in tace. Nazadnje je kraljevič privolil.

Komaj je storil, kar ga je lisjak prosil, je namesto male živali pred njim stal čeden mladenič. Ta mladenič je bil brat kraljične Lepotice. Bil je začaran in je moral v lisičji podobi tavati po svetu, zdaj pa je mladi kraljevič prelomil čarovnijo.

Kraljeviča sta se prisrčno objela in se skupaj vrnila v palačo, odtlej pa so vsi skupaj živeli v največji sreči.