Prevod

Nekoč je kralj lovil v velikem gozdu in tako vneto zasledoval divjad, da mu nihče iz njegovega spremstva ni mogel slediti. Ko se je zvečerilo, se je ustavil in ozrl okoli sebe ter spoznal, da se je izgubil. Iskal je pot iz gozda, a je ni mogel najti. Tedaj je zagledal starko, ki se mu je bližala in pri tem majala z glavo; bila pa je čarovnica.

»Ljuba žena,« jo je nagovoril, »ali mi lahko pokažete pot skozi gozd?« »O, seveda, gospod kralj,« je odgovorila, »to lahko storim, vendar imam pogoj. Če ga ne izpolnite, nikoli več ne pridete iz gozda in boste v njem umrli od lakote.«

»Kakšen pa je ta pogoj?« je vprašal kralj. »Imam hčer,« je rekla starka, »tako lepo, da ji na vsem svetu ne boste našli enake, in povsem vredno, da postane vaša žena. Če jo vzamete za ženo in jo naredite za kraljico, vam pokažem pot iz gozda.«

Kralj je v svoji stiski privolil in starka ga je odpeljala do svoje hišice, kjer je njena hči sedela ob ognju. Sprejela ga je, kakor da bi ga pričakovala. Videl je sicer, da je zelo lepa, vendar mu ni bila všeč in ni je mogel pogledati, ne da bi ga obšla prikrita groza. Ko je dekle dvignil k sebi na konja, mu je starka pokazala pot in kralj se je vrnil v svoj kraljevski grad, kjer so praznovali poroko.

Kralj je bil že prej poročen in je imel s prvo ženo sedem otrok, šest dečkov in deklico, ki jih je ljubil bolj kot vse na svetu. Ker se je bal, da mačeha z njimi ne bi lepo ravnala in bi jim utegnila celo kaj hudega storiti, jih je odpeljal v samoten grad sredi gozda. Grad je bil tako dobro skrit in pot do njega tako težko najti, da je niti sam ne bi našel, če mu ne bi modra žena podarila klobčiča preje s čudežno močjo: kadar ga je vrgel predse, se je sam od sebe odvijal in mu kazal pot.

Toda kralj je tako pogosto obiskoval svoje ljube otroke, da je kraljica opazila njegovo odsotnost. Postala je radovedna in hotela izvedeti, kaj povsem sam počne v gozdu. Njegovim služabnikom je dala veliko denarja in izdali so ji skrivnost, povedali pa so ji tudi za klobčič, ki je edini znal pokazati pot. Zdaj ni imela miru, dokler ni odkrila, kje kralj hrani klobčič. Nato je sešila majhne srajčke iz bele svile, in ker se je od matere naučila čarovniških veščin, je vanje všila urok. Ko je kralj nekoč odjezdil na lov, je vzela srajčke in se odpravila v gozd, klobčič pa ji je kazal pot. Otroci so od daleč zagledali, da nekdo prihaja, in mislili, da jih je prišel obiskat njihov ljubi oče, zato so mu polni veselja stekli naproti. Tedaj je čez vsakega vrgla po eno srajčko, in brž ko se je dotaknila njihovega telesa, so se spremenili v labode in odleteli čez gozd. Kraljica se je vsa zadovoljna vrnila domov in mislila, da se je znebila pastorkov. Toda deklica ji ni pritekla naproti skupaj z brati in kraljica ni vedela zanjo. Naslednji dan je kralj prišel obiskat svoje otroke, vendar je našel samo deklico.

»Kje so tvoji bratje?« je vprašal kralj. »Oh, ljubi oče,« je odgovorila, »odšli so in me pustili samo.« Povedala mu je, da je skozi svoje okence videla, kako so njeni bratje kot labodi odleteli čez gozd, in mu pokazala peresa, ki so jih izgubili na dvorišču in jih je pobrala. Kralj je žaloval, vendar ni pomislil, da je hudobno dejanje zagrešila kraljica. Ker se je bal, da bi mu ugrabili še deklico, jo je hotel odpeljati s seboj. Toda bala se je mačehe in ga prosila, naj ji dovoli ostati v gozdnem gradu vsaj še to noč.

Uboga deklica si je mislila: Tu ne morem več ostati, odšla bom iskat svoje brate. Ko je prišla noč, je pobegnila in se odpravila naravnost v gozd. Hodila je vso noč in nato še ves naslednji dan, dokler od utrujenosti ni mogla več naprej. Tedaj je zagledala lovsko kočo, se povzpela vanjo in našla sobo s šestimi posteljicami. A ni si upala leči v nobeno od njih, temveč je zlezla pod eno, se ulegla na trda tla in sklenila tam prebiti noč. Ko pa je sonce že skoraj zašlo, je zaslišala šumenje in zagledala šest labodov, ki so prileteli skozi okno. Spustili so se na tla in začeli pihati drug v drugega, dokler niso odpihnili vsega perja, labodja koža pa jim je zdrsnila s telesa kakor srajca. Deklica jih je pogledala in prepoznala svoje brate, se razveselila ter zlezla izpod postelje. Tudi bratje niso bili nič manj veseli, ko so zagledali svojo sestrico, vendar je bilo njihovo veselje kratko.

»Tu ne moreš ostati,« so ji rekli, »to je razbojniško skrivališče. Če se razbojniki vrnejo in te najdejo, te bodo umorili.«

»Ali me ne morete obvarovati?« je vprašala sestrica. »Ne,« so odgovorili, »kajti vsak večer lahko le za četrt ure odložimo labodjo kožo in smo ta čas spet ljudje, nato pa se znova spremenimo v labode.« Sestrica je zajokala in rekla: »Ali vas ni mogoče rešiti?«

»Oh, ne,« so odgovorili, »pogoji so pretežki. Šest let ne smeš ne govoriti ne se smejati, v tem času pa moraš iz zvezdastih cvetic sešiti šest srajčk za nas. Če iz tvojih ust pride ena sama beseda, bo ves trud zaman.« Ko so bratje to povedali, je četrt ure minilo in spet so kot labodi odleteli skozi okno.

Deklica pa je trdno sklenila, da bo rešila svoje brate, četudi bi jo to stalo življenja. Zapustila je lovsko kočo, odšla globoko v gozd, splezala na drevo in tam prebila noč. Naslednje jutro je šla nabirat zvezdaste cvetice in začela šivati. Z nikomer ni smela govoriti, do smeha pa ji ni bilo; sedela je tam in mislila samo na svoje delo. Ko je tako preživela že veliko časa, se je zgodilo, da je kralj tiste dežele lovil v gozdu in so njegovi lovci prišli do drevesa, na katerem je sedela. Poklicali so jo in vprašali: »Kdo si?« Toda ni odgovorila. »Pridi dol k nam,« so rekli, »nič hudega ti nočemo.« Le odkimala je. Ko so jo še naprej nadlegovali z vprašanji, jim je vrgla svojo zlato ogrlico, misleč, da jih bo s tem zadovoljila. Toda niso odnehali, zato jim je vrgla še pas, in ko tudi to ni pomagalo, podvezice in nato drugo za drugim vse, kar je imela na sebi in je lahko pogrešala, dokler ni obdržala le srajčke. A lovci se niso pustili odgnati: splezali so na drevo, jo spravili na tla in jo odpeljali pred kralja.

Kralj je vprašal: »Kdo si? Kaj počneš na drevesu?« Toda ni odgovorila. Spraševal jo je v vseh jezikih, ki jih je znal, a ostala je nema kakor riba. Ker pa je bila tako lepa, se je kraljevo srce omehčalo in silno jo je vzljubil. Ogrnil jo je s svojim plaščem, jo posadil predse na konja in jo odpeljal v svoj grad. Tam jo je dal obleči v razkošna oblačila in njena lepota je zasijala kakor beli dan, vendar iz nje niso mogli izvabiti niti besede. Pri mizi jo je posadil ob svojo stran, njena skromnost in spodobnost pa sta mu bili tako všeč, da je dejal: »Njo hočem za ženo in nobene druge na svetu.« Čez nekaj dni se je poročil z njo.

Kralj pa je imel hudobno mater, ki s to poroko ni bila zadovoljna in je mlado kraljico opravljala. »Kdo ve, od kod se je vzela ta deklina,« je govorila, »ki še govoriti ne zna. Ni vredna kralja.« Čez leto dni, ko je kraljica rodila prvega otroka, ji ga je starka vzela in ji med spanjem namazala usta s krvjo. Nato je odšla h kralju in jo obtožila, da je ljudožerka. Kralj tega ni hotel verjeti in ni dovolil, da bi ji storili kaj hudega. Ona pa je ves čas sedela in šivala srajčke ter se ni menila za nič drugega. Ko je naslednjič spet rodila lepega dečka, je zahrbtna tašča ponovila isto prevaro, vendar kralj še vedno ni mogel verjeti njenim besedam. Rekel je: »Preveč pobožna in dobra je, da bi lahko storila kaj takega. Če ne bi bila nema in bi se lahko branila, bi se pokazalo, da je nedolžna.« Ko pa je starka še tretjič ugrabila novorojenega otroka in obtožila kraljico, ta pa v svojo obrambo ni izrekla niti besede, kralju ni preostalo drugega, kakor da jo izroči sodišču. To jo je obsodilo na smrt na grmadi.

Ko je napočil dan, ko naj bi izvršili obsodbo, se je iztekal tudi zadnji dan šestih let, v katerih ni smela ne govoriti ne se smejati, in svoje ljube brate je rešila izpod oblasti uroka. Vseh šest srajčk je bilo končanih, le zadnji je še manjkal levi rokav. Ko so jo odpeljali h grmadi, si je srajčke položila čez roko. Ko je stala na vrhu in so že hoteli zanetiti ogenj, se je ozrla in zagledala šest labodov, ki so prileteli po zraku. Tedaj je vedela, da je njihova rešitev blizu, in srce ji je vztrepetalo od veselja.

Labodi so s šumenjem prileteli k njej in se spustili tako nizko, da je lahko čeznje vrgla srajčke. Brž ko so se jih dotaknile, so labodje kože odpadle in pred njo so stali njeni bratje, živi in zdravi ter lepi kakor prej. Le najmlajšemu je manjkala leva roka, namesto nje pa je imel na hrbtu labodje krilo. Objeli so se in poljubili, nato pa je kraljica stopila h kralju, ki je bil ves osupel, in spregovorila: »Najdražji mož, zdaj smem govoriti in ti razkriti, da sem nedolžna in po krivem obtožena.« Povedala mu je za prevaro starke, ki ji je vzela vse tri otroke in jih skrila. Pripeljali so jih nazaj na kraljevo veliko veselje, hudobno taščo pa so za kazen privezali na grmado in jo sežgali v pepel. Kralj in kraljica pa sta s svojimi šestimi brati še dolga leta živela v sreči in miru.