Prevod

Neki mož je imel sedem sinov, hčerkice pa še vedno nobene, čeprav si jo je tako močno želel. Naposled mu je žena spet dala upanje, da bosta dobila otroka, in ko je prišel na svet, je bila res deklica. Veselje je bilo veliko, toda otrok je bil droben in slaboten, zato so ga hoteli zaradi njegove šibkosti nemudoma krstiti. Oče je enega od fantov hitro poslal k studencu po krstno vodo. Drugih šest je steklo z njim, in ker je hotel vsak prvi zajeti vodo, jim je vrč padel v studenec. Zdaj so stali tam in niso vedeli, kaj naj storijo, domov pa si ni upal nobeden. Ker se kar niso vrnili, je oče postal nestrpen in rekel: »Gotovo so spet med igro pozabili na vse, ti brezbožni fantje.« Zaskrbelo ga je, da bo deklica umrla nekrščena, in v jezi je vzkliknil: »Ko bi se le vsi fantje spremenili v krokarje!« Komaj je izrekel te besede, že je nad glavo zaslišal šumenje kril, pogledal kvišku in zagledal sedem kot oglje črnih krokarjev, ki so se dvignili in odleteli.

Starša prekletstva nista mogla več preklicati, in čeprav sta bila zaradi izgube svojih sedmih sinov zelo žalostna, ju je vendarle nekoliko tolažila ljuba hčerkica, ki se je kmalu okrepila in bila iz dneva v dan lepša. Dolgo sploh ni vedela, da je imela brate, saj sta starša skrbno pazila, da jih nista omenjala. Nekega dne pa je po naključju slišala ljudi govoriti o njej, češ da je deklica sicer lepa, vendar je pravzaprav kriva za nesrečo svojih sedmih bratov. To jo je silno potrlo. Šla je k očetu in materi ter ju vprašala, ali je res imela brate in kam so izginili. Zdaj starša skrivnosti nista mogla več prikrivati, vendar sta ji povedala, da je bila to usoda, ki so jo namenila nebesa, njeno rojstvo pa le nedolžen povod. Toda deklico je iz dneva v dan pekla vest in bila je prepričana, da mora svoje brate rešiti prekletstva. Ni našla ne miru ne pokoja, dokler se ni skrivaj odpravila v širni svet, da bi jih nekje izsledila in osvobodila, naj jo stane, kar hoče. S seboj ni vzela ničesar razen prstančka za spomin na starša, hlebca kruha za lakoto, vrčka vode za žejo in stolčka za utrujenost.

Hodila je in hodila, daleč, daleč, vse do konca sveta. Tam je prišla k soncu, toda bilo je prevroče in strašno ter je požiralo majhne otroke. Brž je zbežala in stekla k mesecu, toda ta je bil premrzel, pa tudi grozljiv in hudoben, in ko je opazil otroka, je rekel: »Voham človeško meso.« Hitro se je umaknila in prišla k zvezdam. Te so bile prijazne in dobre do nje in vsaka je sedela na svojem stolčku. Zvezda Danica pa je vstala, ji dala kurjo koščico in rekla: »Brez te koščice ne moreš odkleniti Steklene gore, v Stekleni gori pa so tvoji bratje.«

Deklica je vzela koščico, jo skrbno zavila v robček in šla naprej, dokler ni prišla do Steklene gore. Vrata so bila zaklenjena, zato je hotela vzeti koščico iz robčka, a ko ga je razgrnila, je bil prazen. Darilo dobrih zvezd je izgubila. Kaj naj zdaj stori? Hotela je rešiti svoje brate, a ni imela ključa do Steklene gore. Dobra sestrica je vzela nož, si odrezala mezinec, ga vtaknila v ključavnico in z njim uspešno odklenila vrata. Ko je vstopila, ji je prišel naproti škratek in jo vprašal: »Otrok moj, kaj iščeš?« – »Iščem svoje brate, sedem krokarjev,« je odgovorila. Škratek je rekel: »Gospodov krokarjev ni doma, če pa bi rada počakala, dokler se ne vrnejo, kar vstopi.« Nato je škratek prinesel hrano za krokarje na sedmih krožničkih in pijačo v sedmih čašicah. Sestrica je z vsakega krožnička pojedla grižljaj in iz vsake čašice popila požirek, v zadnjo čašico pa je spustila prstanček, ki ga je prinesla s seboj.

Nenadoma je v zraku zaslišala šumenje in plahutanje, in škratek je rekel: »Zdaj gospodje krokarji letijo domov.« Prileteli so, hoteli jesti in piti ter poiskali svoje krožničke in čašice. Drug za drugim so rekli: »Kdo je jedel z mojega krožnička? Kdo je pil iz moje čašice? To so bila človeška usta.« Ko je sedmi izpil čašico do dna, se mu je prikotalil prstanček. Ogledal si ga je in spoznal, da je to prstan njunih staršev, ter rekel: »Bog daj, da bi bila naša sestrica tukaj, pa bi bili rešeni.« Ko je deklica, ki je stala za vrati in prisluškovala, slišala to željo, je stopila iz skrivališča in vsi krokarji so spet dobili človeško podobo. Objeli so se in poljubili ter se veselo odpravili domov.