Prevod

Nekega dne je čez travniško ograjo prilezel vesel mladi Zemljemerec. Prišel je z grma ob cesti in čeprav je bil še mlad črv, je hodil po svetu z odprtimi očmi in že kar dobro vedel, kako se na njem godi. »No,« je pomislil, ko je počival na zgornji prečki ograje, »zdaj bom spoznal nekaj novih prijateljev. Upam, da bodo prijetni. Malo se bom razgledal, ali je kdo v bližini.« Visoko je dvignil glavo in res je na visokem šopu plevela nedaleč stran zagledal sedem gosenic različnih vrst.

Zemljemerec je pohitel k njim, se kar najlepše priklonil in rekel: »Pravkar sem prišel od ceste in mislim, da se bom naselil na travniku. Smem jesti z vami?«

Vse gosenice so ga bile vesele in pridružil se je njihovi druščini. Veliko jih je spraševal o travniku, o njegovih prebivalcih in o tem, kje se najde najboljša hrana. Gosenice so rekle: »Oh, na travniku je lepo in tudi prebivalci so čisto prijetni, le da prav nič ne gredo v korak z modo — prav nič.«

»No,« je rekel Zemljemerec, »če imate prijazne sosede in prijeten kraj za življenje, ne vem, česa bi si še želele.« »Vse lepo in prav,« je rekla črno-rumena gosenica, »ampak me si želimo imenitne družbe, ki gre v korak z modo. Travniški prebivalci vselej počnejo vse enako in človek se tega pošteno naveliča. Ali nam ne bi mogel povedati česa drugačnega, česa, kar počnejo črvi v širnem svetu, od koder prihajaš?«

Prav tisti hip se je Zemljemercu utrnila nagajiva misel. Vprašal se je, ali bi bile gosenice res tako nespametne, da bi ga posnemale. Zdelo se mu je, da bi bila to prav dobra potegavščina, zato je nadvse resno rekel: »Opažam, da imate med hojo telo čisto pri tleh. Videl sem že mnogo črvov, ki počnejo enako, in če jim je tako všeč, ni s tem nič narobe, toda v moji družini nihče nikoli ne hodi tako. Ste opazile, kako hodim jaz?«

»Da, da,« so vzkliknile gosenice, »pokaži nam še enkrat.« In Zemljemerec se je pred njimi sprehodil sem ter tja, pri tem pa telo usločal, kolikor visoko ga je le mogel. Vsake toliko se je ustavil, dvignil glavo in se ošabno ozrl naokrog.

»Kakšna milina!« so vzkliknile gosenice. »Kakšna milina in kakšen slog!« In črno-rjava gosenica je poskusila hoditi enako. Zemljemerec bi se bil najraje zasmejal, ko je videl, kako nerodna je črno-rjava gosenica, vendar se ni niti nasmehnil. Kmalu so vse gosenice poskušale enako in govorile: »Poglejte me. Ali mi ne gre dobro?« ali pa: »Kako je bilo tole?«

Kar predstavljajte si, kakšnih je bilo teh sedem gosenic, ko so poskušale hoditi kakor Zemljemerec. Vsakih nekaj minut se je katera prekucnila in vse so bile razgrete in utrujene. Nazadnje so presodile, da so se že prav dobro naučile, in si privoščile dolg počitek. Med njim so sklenile, da bodo odšle na dolg sprehod in drugim travniškim prebivalcem pokazale modo, ki so jo prinesle iz širnega sveta.

»Hodile bomo v vrsti,« so rekle, »kolikor daleč bomo mogle, da nas bodo vsi videli. Ah, za travnik bo velik dan, ko bomo začele narekovati modo!«

Nagajivi mladi Zemljemerec ni rekel niti besedice in odpravile so se na pot. Velika črno-rumena gosenica je šla prva, za njo črno-rjava in tako naprej vse do najmanjše, ki je hodila zadnja v vrsti. Vse so usločale telesa, kolikor visoko so jih le mogle. Vsi travniški prebivalci so strmeli vanje in klicali drug drugega, naj si jih pridejo ogledat. Kadar so gosenice prišle do kraja, kjer jih je opazovalo veliko gledalcev, so vse dvignile glave in se ozrle naokrog natanko tako, kakor je to storil Zemljemerec. Ko so se vrnile k svojemu grmičevju, so jih hrbti neznansko boleli, a so si govorile: »No, enkrat smo bile pa le po modi.«

Medtem pa so si travniški prebivalci v travi govorili: »Ste že kdaj v življenju videli kaj tako smešnega?« Vse to nam kaže, kako nespametni so včasih ljudje, kadar jim je preveč do tega, da bi bili po modi.