Prevod

Sedemnajst let je dolga, dolga doba za priprave na letenje; pa vendar prav toliko časa čaka sedemnajstletne škržate ali cikade. Najprej dolgo ležijo v jajčecih globoko v zemlji. Ko se prebudijo in prilezejo iz jajčnih lupinic, pa se morajo še dovolj okrepiti za kopanje, preden si lahko utrejo pot na površje, kjer raste prelepa zelena trava in valovi v vetru.

Škržat, ki se je tako zelo zmedel, je šele pred kratkim zapustil svoj dom v topli, rjavi zemlji. Daleč naokrog ni bilo nobenega drugega škržata, zato je bil zelo osamljen. A kadar je jedel, pel ali počival na soncu, ga to ni preveč motilo, in ker je večino časa bodisi jedel bodisi pel bodisi počival na soncu, mu je bilo kar lepo.

Ker je bil mlad in zdrav, je hitro rasel. Rasel je tako zelo hitro, da se je čez čas začel počutiti težkega in okornega ter je raje sedel pri miru, kakor da bi se plazil naokrog. Povrhu mu je koža postala pretesna in lahko si predstavljate, kako neprijetno mora biti, če ti je lastna koža pretesna. Nekega dne je sedel na veji grma in razmišljal o čudovitem širnem svetu, ko je nenadoma — pok! — njegova koža počila naravnost po sredini hrbta! Ubogi škržat se je sprva hudo prestrašil, potem pa je začutil tolikšno olajšanje in dobil toliko prostora, da je globoko vdihnil in — pok! — razpoka je postala še daljša!

Škržat je ugotovil, da ima pod zunanjo kožo, ki je počila, še eno, povsem celo kožo, zato je pomislil: »Koliko manj vroče mi bo in koliko udobneje, če zlezem iz tega počenega ovoja!« In zlezel je ven.

To ni bilo prav lahko delo, saj ni imel nikogar, ki bi mu pomagal. Krempeljce zunanje kože je moral zatakniti v lubje na veji, in to tako trdno, da se niso mogli iztakniti, potem pa se je začel zvijati in izvijati skozi odprtino na hrbtu lastne kože. Delo je bilo silno naporno, najtežje od vsega pa je bilo izvleči noge iz njihovih ovojev. Ko se je osvobodil, je bil tako utrujen, da je komaj še lahko razmišljal, njegova nova koža pa je bila tako mehka in nežna, da se je počutil mlahavega in čudnega. Opazil je, da ima krila lepe zelene barve, prav takšne kot noge. Vedel je, da so mu morala ta krila rasti pod staro kožo, in počasi jih je razprl, da bi videl, kako velika so. Bilo je jutro, in ko je razprl krila, je za dolgo časa zaspal.

Ko se je prebudil, je bilo sonce na zahodnem nebu in skušal se je spomniti, kdo je. Pogledal se je in videl, da ni več zelen, temveč zamolklo rjav in črn. Potem je zagledal svojo staro kožo, ki se je oklepala veje in mu strmela naravnost v obraz. Imela je natanko takšno obliko kot takrat, ko je bil še v njej, in za trenutek je pomislil, da sanja. S sprednjimi nogami si je močno podrgnil glavo, da bi se prepričal, ali je buden, nato pa se je začel spraševati, kateri od obeh je on. Včasih se mu je zdelo, da je škržat, ki je tako dolgo ležal v zemlji, stara koža, oprijeta grma, včasih pa je mislil, da je škržat tisti mehki, debelušni, na videz novi. Ali sta bila morda oba škržat? Če je bil on samo eden od njiju, kaj naj stori z drugim?

Medtem ko je tako zaspano premišljeval, je k njemu priletela stara škržatka z druge strani reke. Sklenil je, da jo bo vprašal, zato je kar se da vljudno pomahal s tipalkami in rekel: »Oprostite, gospa škržatka, zelo sem zmeden. Sedemnajst let sem potreboval, da sem zrasel v močnega škržata, ki se je znal plaziti, potem pa sem se v enem samem dnevu razdelil. Del mene, ki misli in se premika, je tukaj, moj zunanji oklep pa je tam na veji. Kateri del je torej pravi škržat?«

»Oh, to je vendar čisto preprosto,« je rekla gospa škržatka. »Ti si ti, seveda. Del, ki si ga odvrgel in pustil oprijetega veje, je bil nekoč zelo koristen. V mrzlih dneh te je grel in v toplih hladil in potreboval si ga, dokler si bil le bitje, ki se plazi. Ko pa so bila tvoja krila pripravljena, da te ponesejo v višje in srečnejše življenje, ti je koža, ki ti je prej pomagala, postala v napoto, in prav si storil, da si se izvlekel iz nje. Nič več ti ne koristi. Pusti jo, kjer je, in odleti uživat svoje novo življenje. Nikoli ne boš v zadregi, če si boš zapomnil, da si pravi ti tisti del, ki misli.«

Potem sta gospa škržatka in njen novi prijatelj odletela k njenemu domu na drugi strani reke in še preden se je vrnil na travnik, je videl veliko nenavadnih reči.