Prevod

Po dolgem dežju, ki je dodobra namočil zemljo, so Deževniki prilezli iz svojih rovov, ali bolje rečeno, le napol so prilezli iz njih, saj je vsak Deževnik pomolil na plano samo polovico telesa. Ker jih je bilo veliko in so živeli blizu drug drugega, so se zlahka obiskovali, ne da bi zapustili svoje domove. Dva izmed teh dolgih, sluzastih prebivalcev sta se pogovarjala, ko je mimo primahal Koloradski hrošč. »Ubožci,« je rekel, »kako bedno življenje morate imeti. Preživljati dneve v temni zemlji mora biti strašno pusto.«

»Pusto!« je vzkliknil eden od Deževnikov. »Prav čudovito je. Zemlja je prijeten in mehak dom. V hladnem vremenu je topla, v toplem pa hladna. Noben veter nas ne nadleguje in nobeno sonce nas ne žge.«

»Ampak,« je rekel Koloradski hrošč, »gotovo je zelo dolgočasno. Zunaj med travo najdeš lepe cvetlice in toliko družin prijateljev.« »Tu spodaj pa,« je odgovoril Deževnik, »imamo korenine. Nekatere so rjave in olesenele, kakor drevesne, druge pa bele, tenke in mehke. Plazijo se in prepletajo, tako da je pot med njimi podobna hoji skozi gozd. Potem so tu še semena. Koliko dela je spomladi v zemlji! Vsako drobno seme se prebudi in začne rasti. Korenine mora pognati navzdol, steblo pa navzgor, proti svetlobi. Včasih so semena zakopana v zemljo s koreninskim koncem navzgor in takrat imajo veliko opravka, da se zasukajo in pripravijo na rast.«

»Vseeno pa jih gotovo pogrešate, ko vse rastline že rastejo in imajo glave na zraku.« »Korenine imamo vedno,« je rekel Deževnik. »In ko je poletja konec, rastline opravijo svoje delo: pomagajo polepšati svet in vzredijo svoje semenske otročičke. Nato ovenijo in se spet povesijo k zemlji, sonce, mraz in dež pa jim počasi pomagajo, da se razgradijo in vrnejo vanjo. Zemlja je začetek in konec rastlin.«

»Ali v njej kdaj srečate travniške prebivalce?« je vprašal Koloradski hrošč. »Mnogi med njimi živijo tu, ko so še otročički,« je rekel Deževnik. »Majski hrošči, Kobilice, veliki Kolibrijevi vešci in še mnogi drugi preživijo svoje otroštvo tukaj, vsi zaviti v jajčeca ali zapredke. Potem pa, ko so dovolj močni in jim zrastejo noge in krila, se prerinejo na plano in začnejo svoje delo. Tu spodaj, v temi, se pripravljajo nanj. Potem so tu še kamni, tako stari in nenavadni. Pogosto sem vesel, da nisem kamen, saj mora biti težko ves čas negibno ležati. Pa vendar sem slišal, da niso vedno tako ležali in da je nekatere kamenčke prav tu okoli nas leta in leta premetavalo in kotalilo po rečni strugi, kjer so se brusili, drugi pa so se obrusili in odlomili od velikih skal. Morda so zdaj veseli, da lahko samo ležijo in počivajo.«

»Resnično,« je rekel Koloradski hrošč, »prijeten dom imate, toda meni pustite sonce in sveži zrak, mojih šest nog in moja progasta krila, vi pa kar obdržite vse to.«

»Kar obdržite jih,« so odgovorili Deževniki. »Mi smo zadovoljni s svojimi gladkimi in bleščečimi telesi, s katerimi lahko vrtamo in se zvijamo skozi mehko, rjavo zemljo. Radi skrbimo, da je zemlja primerna za rastline, in tu bomo srečno delali in počivali.«

Koloradski hrošč je šel svojo pot in rekel svojim bratom: »Kaj pravite na to? Pogovarjal sem se z Deževniki, ki ne bi hoteli biti Koloradski hrošči, tudi če bi lahko bili.« In vsi so začudeno zmajevali z glavami, saj so menili, da je biti Koloradski hrošč nekaj najimenitnejšega in najsrečnejšega na svetu.