Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Živel je mogočen in velik cesar, ki je imel ob svoji palači prelep vrt, poln cvetja in tako umetelno urejen, da mu ni bilo para. Takega vrta dotlej v tistih krajih še niso videli. Na njegovem koncu je rasla tudi jablana, ki je rodila zlata jabolka, toda odkar jo je cesar imel, še ni okusil zrelega sadeža z nje. Vsakič, ko jo je gledal cveteti in njene plodove rasti in zoreti, je ponoči nekdo prišel in jih ukradel prav tedaj, ko bi morali dozoreti. Nobenemu čuvaju iz vsega cesarstva in nobenemu izmed najboljših vojakov, ki jih je cesar postavil na prežo, ni uspelo ujeti tatu. Nazadnje je prišel k cesarju njegov najstarejši sin in mu rekel: »Oče, odraščal sem v tvojih palačah, tolikokrat sem se sprehajal po tem vrtu in gledal prelepe sadeže na drevesu na njegovem koncu, pa jih še nikoli nisem mogel pokusiti. Zdaj so začeli zoreti; dovoli mi, da te noči sam stražim, in obljubim ti, da bom prijel razbojnika, ki nas pleni.« »Dragi moj,« mu je odvrnil oče, »toliko hrabrih mož je že stražilo, pa niso ničesar opravili. Srčno si želim, da bi na svoji mizi videl vsaj eno jabolko s tega drevesa, ki me je stalo že toliko denarja. Zato bom popustil in ti dovolil, da prežiš, čeprav komaj verjamem, da ti bo uspelo.« In cesarjevič se je za ves teden postavil na prežo.

Vso noč je bedel, podnevi pa počival. Neko jutro se je žalosten vrnil k očetu in mu povedal, da je stražil vse do polnoči, potem pa ga je obšla taka dremavica, da se je komaj še držal na nogah. Nazadnje ga je spanec premagal in zgrudil se je kakor mrtev. Prebudil se je šele, ko se je sonce dvignilo za dve kopji visoko, in tedaj je videl, da jabolk ni več. Nepopisna žalost je obšla njegovega očeta, ko je slišal, kaj se je zgodilo. Hočeš nočeš je moral počakati še eno leto, da bi ustregel tudi svojemu srednjemu sinu. Ta ga je vztrajno prosil, naj tudi njemu dovoli stražiti, in se zaklinjal, da bo ujel tatu, ki očetu povzroča toliko gorja. Prišel je pravi čas in jabolka so začela zoreti. Tedaj je stražil tudi srednji sin, a zgodilo se mu je enako kakor starejšemu bratu. Oče je že obupal in sklenil drevo posekati, toda najmlajši sin, Praslea, je stopil predenj in ga poprosil: »Oče, toliko let si že čakal in toliko bridkosti pretrpel zaradi tega drevesa. Pusti ga, prosim, še letos, da tudi jaz poskusim srečo.« »Poberi se, nespametnež,« je rekel cesar. »Tvoja starejša brata in toliko drugih hrabrih mož, vajenih težav, ni moglo ničesar opraviti, pa bo uspelo ravno tebi, takemu smrkavcu? Ali ne slišiš, kakšne čudne reči pripovedujeta tvoja brata? Tu morajo biti na delu nekakšne čarovnije.« »Ne trdim, da bom ujel tatu,« je rekel Praslea, »pravim le, da ti ne more škodovati, če poskusim še jaz.« Cesar je popustil in pustil drevo stati še eno leto. Prišla je pomlad, jablana je zacvetela lepše kakor kdaj prej in nastavila še več plodov. Cesar se je veselil lepote cvetja in obilice sadežev, toda kadar je pomislil, da tudi

letos ne bo okusil svojih zlatih jabolk, mu je bilo žal, da drevesa ni dal posekati. Praslea je pogosto zahajal na vrt, hodil okoli jablane in premišljeval. Nazadnje so jabolka začela zoreti. Tedaj je najmlajši cesarjevič rekel: »Oče, napočil je dan, ko bom tudi jaz stopil na prežo.« »Pojdi,« je rekel cesar, »vendar se boš gotovo tudi ti vrnil osramočen kakor tvoja starejša brata.« »Zame sramota ne bo tako velika,« je odvrnil sin, »saj nisem le mlajši, temveč tudi ne obljubljam, da bom prijel razbojnike, ampak hočem samo poskusiti.« Ko se je zvečerilo, je odšel ter vzel s seboj knjige za branje, dva ošiljena količka, lok in tul s puščicami. Izbral si je prostor za prežo v kotu ob drevesu, zabil količka v tla in se namestil mednju, tako da je bil eden pred njim, drugi pa za njim. Če bi ga obšel spanec in bi začel kimati, bi z brado zadel ob sprednjega, če pa bi mu glava omahnila nazaj, bi se z zatiljem udaril ob zadnjega. Tako je stražil, dokler ga neke noči, malo po polnoči, ni narahlo pobožala sapica cvetov in ga opojila s svojim prijetnim vonjem. Oči mu je začela zapirati težka dremavica, toda udarci, ki jih je dobil vsakič, ko je zakinkal, so ga predramili, in ostal je buden vse do svita, ko je po vrtu zašelestelo. Z očmi, uprtimi v drevo, je pograbil lok in se pripravil. Šelestenje je postalo glasnejše, nekdo se je približal drevesu in se oprijel njegovih vej. Tedaj je izstrelil puščico, nato še drugo, in ko je izstrelil tretjo, se je izpred drevesa zaslišal stok, potem pa je zavladala smrtna tišina. Brž ko se je nekoliko zdanilo, je nabral nekaj jabolk, jih položil na zlat pladenj in odnesel očetu. Cesar še nikoli ni občutil večjega veselja kakor tedaj, ko je na svoji mizi zagledal zlata jabolka, ki jih dotlej še nikdar ni okusil. »Zdaj,« je rekel Praslea, »pa poiščimo še tatu.« Toda cesar, zadovoljen, da je naposled držal v rokah zlata jabolka …

O tatovih ni hotel več niti slišati. Njegov sin pa se ni kar tako vdal. Cesarju je pokazal krvavo sled, ki je ostala na tleh od rane, prizadejane tatu, in mu povedal, da ga bo šel iskat in mu ga pripeljal, pa če ga bo moral izvleči iz kačje luknje. Že naslednji dan se je pogovoril z bratoma, da bi šli skupaj po tatovi sledi in ga ujeli. Brata sta mu zavidala, ker se je izkazal bolj od njiju, in iskala priložnost, da bi ga pogubila, zato sta rade volje privolila. Pripravili so se in odrinili. Podali so se po krvavi sledi in hodili, hodili, dokler niso prišli v pustinjo, kjer se je sled izgubila. Obhodili so brezno in videli, da se krvava sled tam konča. Tedaj so spoznali, da mora tat jabolk prebivati v tistem breznu. Toda kako naj se spustijo vanj? Takoj so naročili vitle in debele vrvi in kmalu je bilo vse nared. Postavili so jih in najstarejši brat se je začel spuščati. »Ko potresam vrv, me potegnita ven,« je dejal. In tako sta tudi storila. Za najstarejšim se je spustil srednji brat in ravnal prav tako kakor prvi, le da se je pustil spustiti nekoliko globlje. »Zdaj sem jaz na vrsti, da se spustim v brezno,« je rekel Praslea, ko je videl, da se starejša brata obotavljata. »Kadar potresam vrv, me spustita še niže. Ko pa vidita, da se vrv nič več ne spušča, postavita stražarje, da bodo pazili nanjo. Ko bodo opazili, da se vrv premika in udarja ob robove jame, naj jo potegnejo gor.« Spustil se je torej še najmlajši brat, in kadar je potresel vrv, sta ga brata spustila še globlje. Spuščala sta in spuščala, dokler nista videla, da vrv ni več napeta, kakor je, kadar na njenem koncu kaj visi. Tedaj sta se posvetovala in rekla: »Počakajva, da vidiva, ali bo kaj dosegel. Potem pa, naj mu uspe ali ne, ga pogubiva. Znebiti se morava tega človeka, ki naju spravlja v sramoto.« Praslea je prispel v spodnji svet, se plašno ozrl na vse strani in z velikim začudenjem opazil, da je tam vse drugačno: zemlja, cvetlice, drevesa in bitja, ki so živela tam. Sprva ga je bilo nekoliko strah, nato pa se je opogumil, ubral neko pot in hodil, dokler ni prišel do palače, ki je bila vsa iz bakra. Ker ni videl žive duše, ki bi jo lahko kaj vprašal, je stopil vanjo, da bi videl, kdo prebiva tam. Na pragu ga je pričakalo ljubko dekle in reklo: »Hvala Bogu, da sem dočakala dan, ko spet vidim človeka iz našega sveta! Kako si prišel sem, brat?« ga je vprašala. »To je posest treh bratov zmajev, ki so nas ugrabili staršem. Tri sestre smo, cesarjeve hčere iz sveta, od koder prihajaš tudi ti.« Tedaj ji je na kratko povedal vso zgodbo o jabolkih: kako je ranil tatu in kako je sledil krvi do jame, po kateri se je spustil k njej. Vprašal jo je še, kakšni so ti zmaji in ali so silno močni. Povedala mu je, da si je vsak izbral eno od njih in da jih nenehno silijo, naj jih vzamejo za može. One pa se jim z najrazličnejšimi izgovori izmikajo, zahtevajo od njih nemogoče reči, oni pa se pretegnejo na vse strani, da bi jim izpolnili vsako željo. »Res so mogočni junaki,« je dodala, »toda če bo Božja volja, jih morda premagaš. Za zdaj pa se, za božjo voljo, kam skrij, da te zmaj ne zaloti v svoji hiši! Nagel je in v jezi vse razdeje. Prav zdaj je čas, ko se vrača v palačo. Navado ima, da svoj buzdovan vrže že za eno postajo daleč: zadene v vrata, nato v mizo in se obesi na klin.« Komaj je izgovorila, že se je zaslišalo žvižganje, nekaj je udarilo v vrata in v mizo, nato pa se je prikazal buzdovan in obvisel na klinu. Praslea ga je pograbil in ga zalučal nazaj še dlje, kot ga je vrgel zmaj; ko je letel mimo njega, ga je oplazil po ramenih. Prestrašeni zmaj je obstal, se ozrl za buzdovanom, ga šel pobrat in se vrnil domov. Ko je prišel do vrat, je začel vpiti: »Hm, hm! Tukaj diši po človeškem mesu iz zgornjega sveta!« Ko pa je zagledal cesarjevega sina, ki mu je stopil naproti, mu je rekel: »Kateri veter te je prinesel sem, človek, da bodo tvoje kosti obležale v tujem svetu?« »Prišel sem ujet tatu zlatih jabolk svojega očeta.« »Mi smo jih kradli,« je rekel zmaj. »Kako se hočeš bojevati? Naj se udarjava z buzdovani, sekava z meči ali zgrabiva v rokoborbi?« »V rokoborbi, ker je najbolj poštena,« je odgovoril Praslea. Zgrabila sta se in se ruvala in ruvala, dokler ni zmaj zabil Praslee do gležnjev v zemljo. Praslea pa je zbral moči, dvignil zmaja in ga treščil ob tla, da se je do kolen pogreznil v zemljo, nato pa mu je odsekal glavo. Dekle se mu je s solzami v očeh zahvalilo, ker jo je rešilo zmaja, in ga prosilo, naj se usmili še njenih sester. Ko si je kakšna dva dni odpočil, se je po njenem napotku odpravil k srednji sestri, ki je živela v srebrni palači. Tudi tam so ga sprejeli z veseljem, kakor pri najstarejši. Dekle ga je prosilo, naj se skrije, on pa ni hotel. Ko je priletel buzdovan, ki ga je njen zmaj zalučal za dve postaji daleč, in se obesil na klin, ga je Praslea vrgel še precej dlje nazaj in zadel zmaja v glavo. Razjarjeni zmaj je prišel domov in se spopadel s Prasleo kakor njegov starejši brat; tudi on je obležal mrtev. Dekle se mu je zahvalilo in mu nato svetovalo, kako naj iz sužnosti reši še njuno najmlajšo sestro. »Čeprav je močnejši od bratov, ki si ju ubil,« je rekla, »upam, da mu boš z Božjo pomočjo kos, saj je še vedno nekoliko bolan od rane, ki si mu jo prizadejal s puščico, ko je hotel ukrasti jabolka.« Ves teden so se skupaj veselili. Ko si je Praslea odpočil od prestanih naporov, se je odpravil še k tretjemu zmaju. Ko je zagledal zlato palačo, v kateri je prebival najmlajši zmaj, se je za hip zamislil, potem pa zbral pogum in vstopil. Brž ko ga je dekle zagledalo, ga je za vse sveto prosilo, naj jo reši zmaja. Ta je bil namreč odločen, je rekla, da jo bo takoj, ko povsem ozdravi, na vsak način prisilil v poroko. Komaj je to izgovorila, že je buzdovan udaril v vrata in v mizo ter se obesil na klin. Praslea je vprašal, kako močan je zmaj, in povedala mu je, da vrže buzdovan za tri postaje daleč. On pa ga je zalučal še dlje in zmaja zadel v prsi. Zmaj se je ves besen nemudoma vrnil domov. »Kdo si je drznil prestopiti meje moje dežele in vstopiti v mojo hišo?« »Jaz,« je rekel Praslea. »Če si ti,« je odgovoril zmaj, »te bom bridko kaznoval za tvojo predrznost. Prišel si, kakor si hotel, odšel pa ne boš, kakor boš hotel.« »Z Božjo pomočjo,« je odgovoril Praslea, »bom že tudi tebi izprašil kožuh.« Dogovorila sta se za pošteno rokoborbo in se ruvala in ruvala od poletnega jutra do večera. Opoldne sta se oba spremenila v plamena in se tako bojevala naprej, nad njima pa je ves čas krožil krokar in krakal. Ko ga je zmaj opazil, mu je rekel: »Krokar, krokar, prinesi v krempljih loj in ga vrzi name, pa ti dam tole mrhovino!« »Krokar, krokar,« je rekel tudi Praslea, »če vržeš loj name, ti dam tri trupla!« »Ko bi mi Bog le naklonil takšno pojedino! Nasitil bi vso svojo družino.« »Moja usta govorijo resnico,« je odgovoril Praslea. Krokar je brez odlašanja prinesel loj v krempljih in ga vrgel na junaškega Prasleo, ki je dobil novih moči. Proti večeru, ko sta bila spet v človeški podobi, je zmaj rekel cesarjevi hčeri, ki je opazovala njun boj: »Lepotica moja, daj mi malo vode, da se osvežim, in obljubim ti, da se poročiva že jutri.« »Lepotica moja,« je rekel tudi Praslea, »daj vode meni in obljubim ti, da te popeljem v naš svet in se tam poročiva.« »Naj Bog usliši tvoje besede, junak, in ti izpolni željo,« mu je odgovorila. Cesarjeva hči je dala piti Praslei in dobil je novih moči. Tedaj je zgrabil zmaja, ga dvignil in treščil ob tla, da se je do kolen pogreznil v zemljo. Zmaj se je uprl, tudi sam dvignil Prasleo in ga treščil navzdol, da se je pogreznil do pazduh. Praslea pa je napel vse moči, še enkrat stisnil zmaja, da so mu pokale kosti, ga dvignil in tako silovito treščil ob tla, da ga je zabil do vratu v zemljo, nato pa mu je odsekal glavo. Dekleta so se vsa srečna zbrala okoli njega, ga objemala, poljubljala in govorila: »Odslej nam bodi brat!« Nato so mu povedala, da je v vsaki zmajevi palači bič; če z njim udariš po vseh štirih vogalih, se palača spremeni v jabolko. Tako so tudi storili in vsaka od deklet je dobila svoje jabolko. Pripravili so se na vrnitev v naš svet. Ko so prišli do jame, je Praslea zanihal vrv, da je udarjala ob njene robove. Stražarji zgoraj so razumeli, da jo morajo povleči. Stopili so k vitlom in izvlekli najstarejše dekle z njenim bakrenim jabolkom. Brž ko je prišla na vrh, je pokazala pisemce, ki ji ga je dal Praslea in v katerem je pisalo, da naj vzame za moža njegovega najstarejšega brata. Njeno veselje, ko se je spet znašla v svetu, kjer se je rodila, je bilo nepopisno. Vrv so znova spustili in izvlekli srednjo sestro s srebrnim jabolkom in z drugim pismom, v katerem jo je Praslea namenil svojemu srednjemu bratu za ženo. Še enkrat so spustili vrv in izvlekli najmlajše dekle, Prasleevo nevesto. Zlatega jabolka pa ji ni dal, temveč ga je obdržal pri sebi. Že prej je slutil, da mu brata strežeta po življenju. Ko so spet spustili vrv, da bi potegnili gor še njega, je nanjo privezal kamen in mu na vrh položil svojo kučmo, da bi ju preizkusil. Ko sta brata zagledala kučmo in pomislila, da je na vrvi njun najmlajši brat, sta popustila vitla in izpustila vrv, ki je z veliko naglico zdrsnila navzdol. Tako sta bila prepričana, da je Praslea mrtev. Odpeljala sta torej dekleta k cesarju in mu s hlinjeno žalostjo povedala, da se je njun brat ponesrečil. Nato sta se poročila s sestrama, kakor je določil Praslea. Najmlajša pa se nikakor ni hotela omožiti z nikomer drugim. Praslea, ki je stal ob strani, je videl kamen, kako je s truščem padel na tla, se zahvalil Bogu, ker mu je rešil življenje, in začel premišljevati, kako bi prišel ven. Medtem ko je tako tuhtal in žaloval, je zaslišal krik in jadikovanje, ki sta mu napolnila srce z žalostjo. Ozrl se je in zagledal velikanskega kačjega zmaja, ovitega okoli drevesa, ki je lezel navzgor, da bi požrl grifonove mladiče. Praslea je izvlekel meč, planil nadenj in ga v hipu razsekal na koščke. Ko so mladiči to videli, so se mu zahvalili in rekli: »Pridi sem, junaški človek, da te skrijemo! Če te zagleda naša mati, te bo od samega veselja pogoltnila.« Enemu izmed sebe so izpulili pero in ga skrili vanj. Ko se je grifonka vrnila in zagledala velikanski kup razsekanega zmaja, je vprašala mladiče, kdo jim je storil to dobro delo. »Mati,« so rekli, »človek iz zgornjega sveta je bil. Odšel je tja proti vzhodu.« »Grem se mu zahvalit,« jim je rekla. Kakor veter je poletela v smer, ki so ji jo pokazali mladiči. Čez nekaj minut se je vrnila. »Povejte mi po pravici,« je rekla, »kam je šel?« »Proti zahodu, mati.« In v času, kolikor vam to pripovedujem, je preletela vse štiri strani spodnjega sveta in se vrnila praznih rok. Zahtevala je, naj ji nemudoma povedo resnico. Nazadnje so mladiči rekli: »Če ti ga pokažemo, mati, ali obljubiš, da mu ne boš ničesar storila?« »Obljubim, dragi moji.« Tedaj so ga spravili iz peresa in ji ga pokazali. Od veselja ga je stisnila k sebi in bi ga skoraj pogoltnila, ko ga mladiči ne bi obvarovali. »Kakšno dobroto naj ti storim v zahvalo, ker si mi rešil mladiče pred smrtjo?« »Spravi me v zgornji svet,« je odgovoril Praslea. »Težko reč si zahteval,« mu je rekla grifonka, »a ker ti dolgujem rešitev svojih mladičev, privolim. Pripravi sto ok mesa, razrezanega na kose po eno oko, in sto hlebov kruha.« Praslea je storil, kar je zahtevala: pripravil je kruh in meso ter vse prinesel k odprtini brezna. Grifonka je rekla: »Sedi mi na hrbet z vsem živežem vred. Vsakič, ko obrnem glavo, mi daj hlebec kruha in kos mesa.« Namestila sta se in odletela. Kadar koli je zahtevala, ji je dal kruha in mesa. Ko sta bila že tik pod vrhom, je velikanska ptica spet obrnila glavo, da bi ji dal jesti, toda mesa je zmanjkalo. Praslea ni izgubil prisebnosti: izvlekel je meč, si odrezal kos mehkega mesa z zgornjega dela stegna in ga dal grifonki. Ko sta prispela na površje in je videla, da Praslea ne more hoditi, mu je rekla: »Če ne bi bilo dobrote, ki si mi jo izkazal, in prošenj mojih mladičev, bi te skoraj pojedla. Začutila sem, da je meso, ki si mi ga dal nazadnje, slajše od prejšnjega, in ga nisem pogoltnila. Narobe si storil, da si mi ga dal.« Nato ga je izbljuvala, mu ga položila na njegovo mesto in ga namazala s svojo slino, da se je spet priraslo. Objela sta se, se drug drugemu zahvalila in se razšla. Ona se je vrnila v brezno, iz katerega sta priletela, Praslea pa se je odpravil proti očetovemu cesarstvu. Oblečen v preprosta kmečka oblačila se je napotil proti mestu, kjer so živeli njegovi starši in brata. Na poti je srečal popotnike in od njih izvedel, da sta se njegova brata poročila z dekletoma, ki jima ju je poslal, prav kakor je določil, starši pa da silno žalujejo za najmlajšim sinom. Izvedel je tudi, da se najmlajše dekle za nič na svetu noče poročiti, čeprav jo je zasnubilo že veliko cesarjevičev. Zdaj sta ji njegova brata nazadnje pripeljala nadvse lepega ženina in vsi pritiskajo nanjo, naj ga vzame; nihče ne ve, ali se bo lahko izvila iz tega. Ko je Praslea vse to slišal, ga je v duši močno zabolelo in s strtim srcem je vstopil v mesto. Poizvedoval je tu in tam ter izvedel, da je dekle cesarju reklo: če jo hoče poročiti z mladeničem, ki so ga pripeljali, naj ukaže zanjo izdelati preslico s predivom in vretenom, vse iz čistega zlata, ki bo predla sama od sebe. Takšno ji je namreč prinesel tudi zmaj in zelo ji je bila všeč. Izvedel je še, da je cesar poklical predstojnika srebrarjev in mu ukazal: »V treh tednih mi pripravi preslico, kakršno zahteva moja najmlajša hči. Če je ne boš, bo tam, kjer ti stojijo noge, ležala tvoja glava!« Ubogi srebrar se je žalosten in objokan vrnil domov. Tedaj je Praslea odšel k njemu in se mu ponudil za vajenca. Ko je gledal mojstra, kako je nenehno tarnal, ker mu ni uspelo izdelati preslice po naročilu, mu je rekel: »Mojster, vidim, da si žalosten, ker ne moreš narediti preslice, ki ti jo je naročil cesar. Le še trije dnevi so do izteka roka. Pusti, da jo naredim jaz.« Srebrar se mu je posmehnil: »Tolikim velikim mojstrom ni uspelo, pa naj bi jo naredil prav tak razcapanec, kot si ti?« »Če ti je v treh dneh ne izročim,« je odgovoril Praslea, »lahko storiš z menoj, kar hočeš.« Dogovorila sta se torej, da mu da sobo, kjer bo delal povsem sam, in mu vsako noč prinese vrečico lešnikov in kozarec dobrega vina. Srebrarja je skrbelo zanj, saj je, kadar je prisluškoval pri vratih, slišal le pokanje lešnikov, ki jih je trl na nakovalu. Tretji dan pa je Praslea že navsezgodaj prišel iz sobe s preslico na pladnju. Vzel jo je iz zmajevega jabolka, ki ga je imel pri sebi, in jo izročil srebrarju, naj jo odnese cesarjevi hčeri. Srebrar je bil ves iz sebe od veselja in mu je dal narediti novo obleko. Opoldne, ko so prišli cesarjevi služabniki, da bi ga poklicali v palačo, je odšel z njimi in izročil preslico, ki je predla sama. Cesar se ni mogel načuditi njeni lepoti in je srebrarju dal dve vreči denarja. Ko je dekle zagledalo preslico, jo je kakor razbeljeno železo prešinilo v srcu. Prepoznala jo je in razumela, da je moral junaški Praslea priti iz podzemlja. Tedaj je rekla cesarju: »Oče, kdor je naredil preslico, lahko naredi še nekaj, kar mi je zmaj prinesel v dar.« Cesar je nemudoma poklical srebrarja in mu ukazal, naj naredi kokljo s piščanci, vse iz čistega zlata. Določil mu je tri tedne časa; če je ne izdela, bo tam, kjer mu stojijo noge, ležala njegova glava. Kakor prvič se je srebrar vrnil domov ves žalosten. Tudi tokrat je sprva zaničljivo zavrnil Prasleo, ki ga je spraševal, kaj mu je, ko pa sta se pogovorila, sta se sporazumela in delo je bilo srečno opravljeno. Ko je srebrar zagledal zlato kokljo, kako kokodaka, in zlate piščančke, kako čivkajo in kljuvajo prav tako zlato proso, je spoznal, da je to čarobna umetnija. Vzel je kokljo in jo odnesel cesarju. Ta se ni mogel nagledati njihove lepote in drobne izdelave, nato pa jih je odnesel dekletu ter rekel: »Zdaj so ti izpolnjene vse želje. Pripravi se torej na poroko, hči moja.« »Oče,« je rekla, »kdor je naredil ti dve reči, mora imeti tudi zmajevo zlato jabolko. Prosim te, ukaži srebrarju, naj pripelje mojstra, ki ju je izdelal.« Ko je srebrar prejel to zapoved, je stopil pred cesarja, ga prosil odpuščanja in rekel: »Kako naj pripeljem mojstra pred vaše veličanstvo, ko pa je preprost človek in razcapanec, ki ni vreden pogledati vašega svetlega obličja?« Cesar je ukazal, naj ga pripelje, kakršen koli že je. Srebrar je dal Prasleo umiti in očediti, ga oblekel v nova oblačila in ga odpeljal k cesarju, ta pa ga je pokazal dekletu. Brž ko ga je zagledala, ga je prepoznala. Od silnega veselja ni mogla zadržati solz in je rekla cesarju: »Oče, to je junak, ki nas je rešil iz zmajevih rok!« Padla je na kolena in mu poljubljala dlani in hrbtišča rok. Cesar si ga je dobro ogledal in ga tudi sam prepoznal, čeprav se je zelo spremenil. Objel ga je in ga neštetokrat poljubil. Praslea pa je tajil, da je njegov sin. Nazadnje so ga prošnje očeta, matere in dekleta, ki je še vedno klečalo pred njim, tako ganile, da je priznal, da je res njihov najmlajši sin. Nato jim je povedal vso svojo zgodbo, opisal, kako je prišel na površje, in jim pokazal zmajevo zlato jabolko. Cesar je v silni jezi poklical svoja starejša sinova. Ko sta zagledala Prasleo, sta vsa prebledela. Cesar ga je vprašal, kako naj ju kaznuje. Naš junak pa je rekel: »Oče, jaz jima odpustim, kazen pa naj prejmeta od Boga. Stopili bomo pred stopnišče palače in vsak izstrelili puščico v zrak. Če je kdo izmed nas kriv, naj ga Bog kaznuje.« Tako so tudi storili. Vsi trije bratje so stopili na dvorišče pred palačo in izstrelili puščice kvišku. Ko so padle nazaj, sta puščici starejših bratov zadeli naravnost v njuni temeni in ju ubili, puščica najmlajšega pa je padla predenj. Ko so starejša brata pokopali, so pripravili veliko svatbo in Praslea se je poročil z najmlajšim dekletom. Vse cesarstvo se je veselilo, da jim je Bog vrnil cesarjevega najmlajšega sina živega in zdravega, in s ponosom pripovedovalo o njegovih junaštvih. Po očetovi smrti je zasedel cesarski prestol in odtlej v miru vladal vse do današnjega dne, če je še živ. Tudi sam sem šel tam mimo in se na svatbi do sitega naužil veselja. Odnesel sem kos gorjače in nogo šepavega zajca, nato pa zajahal sedlo in vam povedal to zgodbo.