Prevod

Nekoč je živel reven mož. Nekega jutra je šel od doma, da bi kje dobil kruha za svoje otročiče in ženo. Med potjo je zagledal pisano ptičico, ki je prhutala s krili in ga gledala, pa jo je ujel in se z njo vrnil domov. Pokril jo je s sitom, da mu ne bi ušla, nato pa se spet odpravil po kruh. Ker ga nikjer ni mogel dobiti, se je ubog in žalosten vrnil domov brez enega samega grižljaja. Komaj je stopil v hišo, so lačni otročiči poskakali okoli njega in mu povedali, da je ptica znesla dve jajci. Eden izmed otrok mu je rekel, naj gre jajci prodat na trg in jim za izkupiček kupi kruha. Oče se mu je nasmehnil, a obenem zavzdihnil: »Ubogi otrok! Le kaj bom dobil za dve tako drobni jajci?« Otrok pa mu je odgovoril, da bo dobil veliko, prav veliko. Mož se je z jajcema odpravil na trg in pri mestnih vratih srečal nekega človeka. Ta je, brž ko je zagledal jajci, pritekel k njemu in ga vprašal, koliko hoče zanju, mož pa mu je odgovoril: »Kolikor daš, samo da bom lahko kupil kruha zase in za svojo družino.« Človek mu je ponudil zlat cekin in rekel: »Tale cekin ti dam zanju, tega drugega pa, če mi poveš, od kod ti ti jajci.« Mož mu je vse povedal, in ko ga je človek vprašal, ali bi mu prodal tudi ptico, je odgovoril, da bi jo za dobro ceno; pa sta šla skupaj nazaj. Ko sta prišla v hišo in je človek zagledal ptico, je rekel: »Sto zlatih cekinov ti dam zanjo!« In mož mu jo je dal. Človek je ptico zaklal, ji odrezal glavo in iz nje vzel srce, nato pa rekel: »Specite mi to glavo in to srce, da ju pojem.« Nataknili so srce in glavo na raženj ter enemu izmed otrok naročili, naj ga obrača. Človek se je zapletel v pogovor z drugimi domačimi, otročiči pa so se zbrali okoli pečenke, in še preden je bila dobro pečena, sta dva dečka, tako zelo sta bila lačna, pojedla eden glavo, drugi srce, potem pa zbežala. Malo zatem je prišel trgovec pogledat, ali je že pečeno. Ko je videl, kaj se je zgodilo, se je s pestjo udaril po čelu in zatulil, kolikor je mogel. Ni mu bilo žal tistih sto cekinov, ki jih je odštel za ptico, temveč tega, da se je uštel in izgubil srečo na tem in onem svetu; in objokujoč svojo nesrečo je odšel domov. Ko sta se dečka naslednje jutro prebudila, je tistega, ki je pojedel srce, pod glavo čakalo sto zlatih cekinov, tisti, ki je pojedel glavo, pa je začel očetu in materi pripovedovati, kaj kdo počne po svetu in celo kaj mislijo kralji. In tako je prvega vsako jutro pod glavo čakalo po sto cekinov, drugi pa je vedel, kaj kdo misli in počne. Tako so obogateli in podkupili ljudstvo, da bi enega od njiju postavilo za kralja; izbira je padla na tistega, ki je pojedel srce. Njegov brat, ki je pojedel glavo in bil najpametnejši človek na svetu, je iz zavisti začel sovražiti svojega brata kralja. Premišljeval je, kaj naj stori in kako naj ga spravi s sveta, pa je sklenil, da ga ubije in sam zakraljuje namesto njega. Nekega večera ga je, ko je zaspal, ubil, mu razparal trebuh in v njem našel ptičje srce. Pojedel ga je, bratov trebuh pa spet zašil. Naslednji dan se je med ljudstvom razlegel glas: »Kralj je umrl! Koga bomo zdaj imeli za kralja?« Pa so tuhtali sem in tja, obračali tako in drugače, nazadnje pa, pri moji veri, izbrali njegovega brata, njega in nikogar drugega. Ko je postal kralj in ga je vsako jutro pod glavo začelo čakati po sto cekinov, je cesarja zaprosil za hčer. Cesar mu jo je dal in poročila sta se, kakor je velevala postava. Ko je nova kraljica prvo in drugo jutro videla, da njenega moža pod glavo čaka po sto cekinov, se je začudila, tretje jutro pa mu jih je skrivaj vzela petdeset in mu jih petdeset pustila. Toda ko se je mož prebudil in ni našel vseh stotih, je planil nadnjo, da bi jo ubil. V strahu je vrgla vanj tiste cekine, on pa je padel v nezavest in začel bruhati ter izbljuval tudi tisto srce. Tisti hip se je prikazala roka, bela kakor sneg v gorah, pograbila srce in zaslišal se je glas, ki je zaklical: »To je bilo moje, zdaj pa vam bodi odpuščeno.« To je bila duša njegovega brata, roka pa je bila njegova senca. Kmalu zatem se je kralju vrnila zavest, in ko je videl, kaj in kako se je zgodilo, se je začel kesati svojih grehov. Kesal se je do smrti in delil svoje imetje revežem.