Waltey

Waltey

Marijin otrok

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Marijin otrok

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
8 min branja
Obseg
7 strani
Naslov izvirnika
Marienkind

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Marijin otrok

Ob velikem gozdu je živel drvar z ženo. Imela sta enega samega otroka, triletno deklico. Bila pa sta tako revna, da nista imela več niti vsakdanjega kruha in nista vedela, kaj naj dasta otroku jesti. Nekega jutra se je drvar ves zaskrbljen odpravil na delo v gozd. Ko je sekal drva, je nenadoma pred njim stala lepa, visoka žena s krono iz sijočih zvezd na glavi in mu rekla: »Jaz sem Devica Marija, mati deteta Jezusa. Reven si in živiš v pomanjkanju. Prinesi mi svojega otroka; vzela ga bom s seboj, mu bila mati in skrbela zanj.« Drvar jo je ubogal, šel po deklico in jo izročil Devici Mariji, ta pa jo je vzela s seboj v nebesa. Tam se ji je dobro godilo: jedla je sladek kruh in pila sladko mleko, njene obleke so bile zlate in angelčki so se igrali z njo. Ko je dopolnila štirinajst let, jo je Devica Marija nekoč poklicala k sebi in rekla: »Ljubi otrok, odpravljam se na dolgo potovanje. Vzemi v varstvo ključe trinajstih vrat nebeškega kraljestva. Dvanajst jih smeš odkleniti in si ogledati čudesa za njimi, trinajsta, h katerim spada ta mali ključ, pa so ti prepovedana. Pazi, da jih ne odkleneš, sicer te bo doletela nesreča.« Deklica je obljubila, da bo ubogala, in ko je Devica Marija odšla, si je začela ogledovati sobane nebeškega kraljestva. Vsak dan je odklenila eno, dokler si ni ogledala vseh dvanajstih. V vsaki je sedel apostol, obdan z veličastnim sijajem, in deklica se je veselila vsega blišča in krasote, angelčki, ki so jo vselej spremljali, pa so se veselili z njo. Ostala so le še prepovedana vrata. Tedaj jo je prevzela silna želja, da bi izvedela, kaj se skriva za njimi, in rekla je angelčkom: »Ne bom jih odprla na stežaj in tudi noter ne bom šla, samo odklenila jih bom, da bomo lahko malce pokukali skozi špranjo.« »Oh, nikar,« so rekli angelčki, »to bi bil greh. Devica Marija je to prepovedala in kaj lahko bi te zato doletela nesreča.« Deklica je utihnila, toda želja v njenem srcu ni utihnila, temveč jo je glodala in kljuvala ter ji ni dala miru. Ko so nekoč vsi angelčki odšli, je pomislila: Zdaj sem čisto sama in lahko bi pokukala noter. Saj ne bo nihče vedel, če to storim. Poiskala je ključ, in ko ga je držala v roki, ga je vtaknila v ključavnico, ko pa ga je vtaknila vanjo, ga je tudi obrnila. Vrata so se odprla in za njimi je zagledala Sveto Trojico, ki je sedela sredi ognja in sijaja. Nekaj časa je obstala in vse začudeno opazovala, potem pa se je s prstom narahlo dotaknila sijaja in prst ji je postal ves zlat. Pri priči jo je prevzel silen strah, zaloputnila je vrata in stekla proč. A strah je ni hotel zapustiti, česar koli se je lotila, srce ji je nenehno razbijalo in se ni hotelo umiriti. Tudi zlato je ostalo na prstu in ni izginilo, naj ga je še tako umivala in drgnila.

Ni minilo dolgo, ko se je Devica Marija vrnila s potovanja. Poklicala je deklico k sebi in zahtevala, naj ji vrne nebeške ključe. Ko ji je ta izročila šop ključev, ji je Devica pogledala v oči in vprašala: »Ali nisi odprla trinajstih vrat?« »Ne,« je odgovorila deklica. Tedaj ji je položila roko na srce, začutila, kako močno razbija, in dobro vedela, da je prekršila njeno zapoved ter odklenila vrata. Zato jo je še enkrat vprašala: »Ali tega res nisi storila?« »Ne,« je deklica odgovorila drugič. Tedaj je Devica opazila prst, ki je od dotika nebeškega ognja postal zlat, jasno videla, da je deklica grešila, in jo še tretjič vprašala: »Ali tega nisi storila?« »Ne,« je deklica odgovorila tretjič. Tedaj je Devica Marija rekla: »Nisi me ubogala in povrhu si še lagala. Nisi več vredna, da bi bila v nebesih.«

Deklica se je pogreznila v globok spanec, in ko se je prebudila, je ležala spodaj na zemlji, sredi divjine. Hotela je zaklicati, pa ni mogla spraviti iz sebe niti glasu. Skočila je pokonci in hotela zbežati, a kamor koli se je obrnila, jo je zadržalo gosto trnje, skozi katero se ni mogla prebiti. V samoti, v kateri je bila ujeta, je stalo staro votlo drevo in to je moralo postati njeno bivališče. Ko je prišla noč, je zlezla vanj in tam spala, ob viharju in dežju pa je v njem našla zavetje. Toda njeno življenje je bilo bedno, in kadar je pomislila, kako lepo ji je bilo v nebesih in kako so se angeli igrali z njo, je bridko jokala. Njena edina hrana so bile koreninice in gozdne jagode, ki jih je iskala povsod, kamor je lahko prišla. Jeseni je pobirala odpadle orehe in listje ter jih nosila v drevesno votlino. Orehi so ji bili pozimi za hrano, ko pa sta prišla sneg in led, se je kakor uboga živalca zarila v listje, da je ne bi zeblo. Kmalu so se ji obleke raztrgale in kos za kosom ji je odpadal s telesa. Ko je sonce spet toplo posijalo, je prišla ven in sedla pred drevo, dolgi lasje pa so jo z vseh strani prekrivali kakor plašč. Tako je sedela leto za letom in spoznavala bridkost in bedo sveta.

Nekoč, ko je drevje spet ozelenelo, je kralj tiste dežele lovil v gozdu in zasledoval srno. Ker je zbežala v goščavo, ki je obdajala gozdno jaso, je stopil s konja, razmaknil grmovje in si z mečem izsekal pot. Ko se je naposled prebil skozi, je pod drevesom zagledal prelepo deklico, ki so jo zlati lasje prekrivali vse do prstov na nogah. Obst obstal je in jo ves začuden opazoval, nato pa jo ogovoril: »Kdo si? Zakaj sediš tukaj v tej samoti?« Toda deklica mu ni odgovorila, saj ni mogla spregovoriti. Kralj je nadaljeval: »Ali hočeš z menoj na moj grad?« Tedaj je le rahlo prikimala. Kralj jo je vzel v naročje, jo odnesel na konja in z njo odjezdil domov. Ko je prispel na kraljevi grad, jo je dal obleči v lepa oblačila in ji vsega nudil v izobilju. Čeprav ni mogla govoriti, je bila tako lepa in ljubka, da jo je iz srca vzljubil, in ni minilo dolgo, ko se je poročil z njo.

Ko je preteklo približno leto dni, je kraljica rodila sina. Ponoči, ko je sama ležala v postelji, se ji je prikazala Devica Marija in rekla: »Če poveš resnico in priznaš, da si odklenila prepovedana vrata, ti bom odprla usta in vrnila dar govora. Če pa boš vztrajala v grehu in trdovratno tajila, bom vzela tvojega novorojenega otroka s seboj.« Tedaj je bilo kraljici dano odgovoriti, vendar je ostala zakrknjena in rekla: »Ne, nisem odprla prepovedanih vrat.« Devica Marija ji je vzela novorojenčka iz naročja in z njim izginila. Naslednje jutro, ko otroka ni bilo mogoče najti, so začele med ljudmi krožiti govorice, da je kraljica ljudožerka in da je umorila lastnega otroka. Vse je slišala, a ni mogla ničesar reči v svoj zagovor. Kralj pa tega ni hotel verjeti, ker jo je tako ljubil.

Čez leto dni je kraljica spet rodila sina. Ponoči je znova prišla k njej Devica Marija in rekla: »Če priznaš, da si odprla prepovedana vrata, ti bom vrnila otroka in ti razvezala jezik. Če pa boš vztrajala v grehu in tajila, bom tudi tega novorojenčka vzela s seboj.« Kraljica je spet rekla: »Ne, nisem odprla prepovedanih vrat.« Devica ji je vzela otroka iz naročja in ga odnesla s seboj v nebesa. Zjutraj, ko je otrok spet izginil, so ljudje že na glas govorili, da ga je kraljica požrla, in kraljevi svetovalci so zahtevali, naj ji sodijo. Toda kralj jo je tako ljubil, da tega ni hotel verjeti, in je svetovalcem pod grožnjo telesne in smrtne kazni prepovedal še govoriti o tem.

Naslednje leto je kraljica rodila lepo hčerkico. Tedaj se ji je ponoči še tretjič prikazala Devica Marija in rekla: »Pojdi z menoj.« Prijela jo je za roko, jo odpeljala v nebesa in ji tam pokazala njena starejša otroka, ki sta se ji smehljala in se igrala z zemeljsko oblo. Ko se je kraljica tega razveselila, ji je Devica Marija rekla: »Ali se tvoje srce še ni omehčalo? Če priznaš, da si odprla prepovedana vrata, ti bom vrnila oba sinčka.« Toda kraljica je še tretjič odgovorila: »Ne, nisem odprla prepovedanih vrat.« Tedaj jo je Devica pustila, da se je spustila nazaj na zemljo, in ji vzela še tretjega otroka.

Naslednje jutro, ko se je to razvedelo, so vsi ljudje glasno vpili: »Kraljica je ljudožerka, obsoditi jo je treba!« Kralj ni mogel več zavračati svojih svetovalcev. Privedli so jo pred sodišče, in ker ni mogla odgovarjati in se braniti, so jo obsodili na smrt na grmadi. Znosili so les, in ko je bila privezana h kolu in je ogenj začel goreti vse okoli nje, se je trdi led njenega ponosa stalil in srce ji je prevzelo kesanje. Pomislila je: »Ko bi le še pred smrtjo lahko priznala, da sem odprla vrata!« Tedaj se ji je vrnil glas in glasno je vzkliknila: »Da, Marija, storila sem to!« Pri priči se je z neba ulil dež in pogasil plamene, nad njo pa je zasijala svetloba. Devica Marija se je spustila z neba, ob njej sta bila oba sinčka, v naročju pa je držala novorojeno hčerkico. Prijazno ji je rekla: »Kdor se svojega greha kesa in ga prizna, mu je odpuščeno.« Izročila ji je vse tri otroke, ji razvezala jezik in ji naklonila srečo za vse življenje.

Izvirnik

Marienkind

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Vor einem großen Walde lebte ein Holzhacker mit seiner Frau, der hatte nur ein einziges Kind, das war ein Mädchen von drei Jahren. Sie waren aber so arm, daß sie nicht mehr das tägliche Brot hatten und nicht wußten, was sie ihm sollten zu essen geben. Eines Morgens ging der Holzhacker voller Sorgen hinaus in den Wald an seine Arbeit, und wie er da Holz hackte, stand auf einmal eine schöne große Frau vor ihm, die hatte eine Krone von leuchtenden Sternen auf dem Haupt und sprach zu ihm: "Ich bin die Jungfrau Maria, die Mutter des Christkindleins: du bist arm und dürftig, bring mir dein Kind, ich will es mit mir nehmen, seine Mutter sein und für es sorgen." Der Holzhacker gehorchte, holte sein Kind und übergab es der Jungfrau Maria, die nahm es mit sich hinauf in den Himmel. Da ging es ihm wohl, es aß Zuckerbrot und trank süße Milch, und seine Kleider waren von Gold, und die Englein spielten mit ihm. Als es nun vierzehn Jahr alt geworden war, rief es einmal die Jungfrau Maria zu sich und sprach: "Liebes Kind, ich habe eine große Reise vor, da nimm die Schlüssel zu den dreizehn Türen des Himmelreichs in Verwahrung: zwölf davon darfst du aufschließen und die Herrlichkeiten darin betrachten, aber die dreizehnte, wozu dieser kleine Schlüssel gehört, die ist dir verboten: hüte dich, daß du sie nicht aufschließest, sonst wirst du unglücklich." Das Mädchen versprach, gehorsam zu sein, und als nun die Jungfrau Maria weg war, fing sie an und besah die Wohnungen des Himmelreichs: jeden Tag schloß es eine auf, bis die zwölfe herum waren. In jeder aber saß ein Apostel, und war von großem Glanz umgeben, und es freute sich über all die Pracht und Herrlichkeit, und die Englein, die es immer begleiteten, freuten sich mit ihm. Nun war die verbotene Tür allein noch übrig, da empfand es eine große Lust zu wissen, was dahinter verborgen wäre, und sprach zu den Englein: "Ganz aufmachen will ich sie nicht und will auch nicht hineingehen, aber ich will sie aufschließen, damit wir ein wenig durch den Ritz sehen." - "Ach nein," sagten die Englein, "das wäre Sünde: die Jungfrau Maria hats verboten, und es könnte leicht dein Unglück werden." Da schwieg es still, aber die Begierde in seinem Herzen schwieg nicht still, sondern nagte und pickte ordentlich daran und ließ ihm keine Ruhe. Und als die Englein einmal alle hinausgegangen waren, dachte es: Nun bin ich ganz allein und könnte hineingucken, es weiß es ja niemand, wenn ich's tue. Es suchte den Schlüssel heraus, und als es ihn in der Hand hielt, steckte es ihn auch in das Schloß, und als es ihn hineingesteckt hatte, drehte es auch um. Da sprang die Türe auf, und es sah da die Dreieinigkeit im Feuer und Glanz sitzen. Es blieb ein Weilchen stehen und betrachtete alles mit Erstaunen, dann rührte es ein wenig mit dem Finger an den Glanz, da ward der Finger ganz golden. Alsbald empfand es eine gewaltige Angst, schlug die Türe heftig zu und lief fort. Die Angst wollte auch nicht wieder weichen, es mochte anfangen, was es wollte, und das Herz klopfte in einem fort und wollte nicht ruhig werden: auch das Gold blieb an dem Finger und ging nicht ab, es mochte waschen und reiben, soviel es wollte.

Gar nicht lange, so kam die Jungfrau Maria von ihrer Reise zurück. Sie rief das Mädchen zu sich und forderte ihm die Himmelsschlüssel wieder ab. Als es den Bund hinreichte, blickte ihm die Jungfrau in die Augen und sprach: "Hast du auch nicht die dreizehnte Tür geöffnet?" - "Nein," antwortete es. Da legte sie ihre Hand auf sein Herz, fühlte, wie es klopfte und klopfte, und merkte wohl, daß es ihr Gebot übertreten und die Türe aufgeschlossen hatte. Da sprach sie noch einmal: "Hast du es gewiß nicht getan?" - "Nein," sagte das Mädchen zum zweitenmal. Da erblickte sie den Finger, der von der Berührung des himmlischen Feuers golden geworden war, sah wohl, daß es gesündigt hatte, und sprach zum drittenmal: "Hast du es nicht getan?" - "Nein," sagte das Mädchen zum drittenmal. Da sprach die Jungfrau Maria: "Du hast mir nicht gehorcht, und hast noch dazu gelogen, du bist nicht mehr würdig, im Himmel zu sein."

Da versank das Mädchen in einen tiefen Schlaf, und als es erwachte, lag es unten auf der Erde, mitten in einer Wildnis. Es wollte rufen, aber es konnte keinen Laut hervorbringen. Es sprang auf und wollte fortlaufen, aber wo es sich hinwendete, immer ward es von dichten Dornhecken zurückgehalten, die es nicht durchbrechen konnte. In der Einöde, in welche es eingeschlossen war, stand ein alter hohler Baum, das mußte seine Wohnung sein. Da kroch es hinein, wenn die Nacht kam, und schlief darin, und wenn es stürmte und regnete, fand es darin Schutz: aber es war ein jämmerliches Leben, und wenn es daran dachte, wie es im Himmel so schön gewesen war, und die Engel mit ihm gespielt hatten, so weinte es bitterlich. Wurzeln und Waldbeeren waren seine einzige Nahrung, die suchte es sich, so weit es kommen konnte. Im Herbst sammelte es die herabgefallenen Nüsse und Blätter und trug sie in die Höhle, die Nüsse waren im Winter seine Speise, und wenn Schnee und Eis kam, so kroch es wie ein armes Tierchen in die Blätter, daß es nicht fror. Nicht lange, so zerrissen seine Kleider und fiel ein Stück nach dem andern vom Leibe herab. Sobald dann die Sonne wieder warm schien, ging es heraus und setzte sich vor den Baum, und seine langen Haare bedeckten es von allen Seiten wie ein Mantel. So saß es ein Jahr nach dem andern und fühlte den Jammer und das Elend der Welt.

Einmal, als die Bäume wieder in frischem Grün standen, jagte der König des Landes in dem Wald und verfolgte ein Reh, und weil es in das Gebüsch geflohen war, das den Waldplatz einschloß, stieg er vom Pferd, riß das Gestrüppe auseinander und hieb sich mit seinem Schwert einen Weg. Als er endlich hindurchgedrungen war, sah er unter dem Baum ein wunderschönes Mädchen sitzen, das saß da und war von seinem goldenen Haar bis zu den Fußzehen bedeckt. Er stand still und betrachtete es voll Erstaunen, dann redete er es an und sprach: "Wer bist du? warum sitzest du hier in der Einöde?" Es gab aber keine Antwort, denn es konnte seinen Mund nicht auftun. Der König sprach weiter: "Willst du mit mir auf mein Schloß gehen?" Da nickte es nur ein wenig mit dem Kopf. Der König nahm es auf seinen Arm, trug es auf sein Pferd und ritt mit ihm heim, und als er auf das königliche Schloß kam, ließ er ihm schöne Kleider anziehen und gab ihm alles im Überfluß. Und ob es gleich nicht sprechen konnte, so war es doch schön und holdselig, daß er es von Herzen lieb gewann, und es dauerte nicht lange, da vermählte er sich mit ihm.

Als etwa ein Jahr verflossen war, brachte die Königin einen Sohn zur Welt. Darauf in der Nacht, wo sie allein in ihrem Bette lag, erschien ihr die Jungfrau Maria und sprach: "Willst du die Wahrheit sagen und gestehen, daß du die verbotene Tür aufgeschlossen hast, so will ich deinen Mund öffnen und dir die Sprache wiedergeben: verharrst du aber in der Sünde und leugnest hartnäckig, so nehm ich dein neugebornes Kind mit mir." Da war der Königin verliehen zu antworten, sie blieb aber verstockt und sprach: "Nein, ich habe die verbotene Tür nicht aufgemacht," und die Jungfrau Maria nahm das neugeborne Kind ihr aus den Armen und verschwand damit. Am andern Morgen, als das Kind nicht zu finden war, ging ein Gemurmel unter den Leuten, die Königin wäre eine Menschenfresserin und hätte ihr eigenes Kind umgebracht. Sie hörte alles und konnte nichts dagegen sagen, der König aber wollte es nicht glauben, weil er sie so lieb hatte.

Nach einem Jahr gebar die Königin wieder einen Sohn. In der Nacht trat auch wieder die Jungfrau Maria zu ihr herein und sprach: "Willst du gestehen, daß du die verbotene Türe geöffnet hast, so will ich dir dein Kind wiedergeben und deine Zunge lösen: verharrst du aber in der Sünde und leugnest, so nehme ich auch dieses neugeborne mit mir." Da sprach die Königin wiederum: "Nein, ich habe die verbotene Tür nicht geöffnet," und die Jungfrau nahm ihr das Kind aus den Armen weg und mit sich in den Himmel. Am Morgen, als das Kind abermals verschwunden war, sagten die Leute ganz laut, die Königin hätte es verschlungen, und des Königs Räte verlangten, daß sie sollte gerichtet werden. Der König aber hatte sie so lieb, daß er es nicht glauben wollte, und befahl den Räten bei Leibes- und Lebensstrafe, nicht mehr darüber zu sprechen.

Im nächsten Jahr gebar die Königin ein schönes Töchterlein, da erschien ihr zum drittenmal nachts die Jungfrau Maria und sprach: "Folge mir." Sie nahm sie bei der Hand und führte sie in den Himmel, und zeigte ihr da ihre beiden ältesten Kinder, die lachten sie an und spielten mit der Weltkugel. Als sich die Königin darüber freute, sprach die Jungfrau Maria: "Ist dein Herz noch nicht erweicht? wenn du eingestehst, daß du die verbotene Tür geöffnet hast, so will ich dir deine beiden Söhnlein zurückgeben." Aber die Königin antwortete zum drittenmal: "Nein, ich habe die verbotene Tür nicht geöffnet." Da ließ sie die Jungfrau wieder zur Erde hinabsinken und nahm ihr auch das dritte Kind.

Am andern Morgen, als es ruchbar ward, riefen alle Leute laut: "Die Königin ist eine Menschenfresserin, sie muß verurteilt werden," und der König konnte seine Räte nicht mehr zurückweisen. Es ward ein Gericht über sie gehalten, und weil sie nicht antworten und sich nicht verteidigen konnte, ward sie verurteilt, auf dem Scheiterhaufen zu sterben. Das Holz wurde zusammengetragen, und als sie an einen Pfahl festgebunden war und das Feuer ringsumher zu brennen anfing, da schmolz das harte Eis des Stolzes und ihr Herz ward von Reue bewegt, und sie dachte: "könnt ich nur noch vor meinem Tode gestehen, daß ich die Tür geöffnet habe," da kam ihr die Stimme, daß sie laut ausrief: "Ja, Maria, ich habe es getan!" Und alsbald fing der Himmel an zu regnen und löschte die Feuerflammen, und über ihr brach ein Licht hervor, und die Jungfrau Maria kam herab und hatte die beiden Söhnlein zu ihren Seiten und das neugeborene Töchterlein auf dem Arm. Sie sprach freundlich zu ihr: "Wer seine Sünde bereut und eingesteht, dem ist sie vergeben," und reichte ihr die drei Kinder, löste ihr die Zunge und gab ihr Glück für das ganze Leben.