Prevod

Neki siromak je živel v votlini in ni imel ničesar razen hčere, ki je bila zelo modra in je hodila naokrog beračit, pa tudi očeta je učila, kako naj prosi miloščino in modro govori. Nekoč je siromak prišel k cesarju, da bi mu ta kaj podaril; cesar ga je vprašal, od kod je in kdo ga je naučil tako modro govoriti. Povedal mu je, od kod prihaja in da ga je naučila hči. »Od koga pa se je učila tvoja hči?« je vprašal cesar in siromak je odgovoril: »Bog ji je dal modrost in naša bridka revščina.« Tedaj mu je cesar dal trideset jajc in rekel: »Nesi jih svoji hčeri in ji reci, naj mi iz teh jajc izvali piščance. Če ji uspe, jo bom bogato obdaril, če pa ne, te bom dal na muke.« Siromak se je jokaje vrnil v votlino in vse povedal hčeri. Spoznala je, da so jajca kuhana, in rekla očetu, naj gre počivat, ona pa bo za vse poskrbela. Oče jo je ubogal in šel spat, ona pa je vzela lonec, ga napolnila z vodo in bobom ter pristavila na ogenj. Ko je bob skuhala, je zjutraj poklicala očeta in mu rekla, naj vzame ralo in vola ter gre orat ob poti, po kateri bo šel cesar. Naročila mu je: »Ko zagledaš cesarja, vzemi bob in ga začni sejati ter kliči: ›Hajs, vola, Bog pomagaj, da bo kuhani bob obrodil!‹ Ko te cesar vpraša, kako naj kuhani bob obrodi, mu reci: ›Prav tako, kakor naj se iz kuhanih jajc izvalijo piščanci.‹« Siromak je ubogal hčer, odšel in začel orati. Ko je zagledal cesarja, ki se je bližal, je začel klicati: »Hajs, vola, Bog pomagaj, da bo kuhani bob obrodil!« Ko je cesar zaslišal te besede, se je ustavil na poti in rekel siromaku: »Siromak, kako naj kuhani bob obrodi?« Ta mu je odgovoril: »Presvetli cesar, prav tako, kakor naj se iz kuhanih jajc izvalijo piščanci.« Cesar je takoj sprevidel, da ga je tega naučila hči, zato je ukazal služabnikom, naj ga primejo in privedejo predenj. Nato mu je podal povesmo lanu in dejal: »Vzemi to in mi iz tega naredi vse vrvi in jadra, kar jih je treba za eno ladjo. Če ne, boš ob glavo.« Siromak je v velikem strahu vzel povesmo, jokaje odšel domov in vse povedal hčeri. Hči ga je poslala spat in mu obljubila, da bo vse to opravila. Naslednji dan je vzela majhen kos lesa, zbudila očeta in mu rekla: »Na, vzemi ta les in ga nesi cesarju, naj mi iz njega naredi preslico, vreteno, statve in vse drugo, kar potrebujem, pa mu bom naredila vse, kar naroča.« Siromak je ubogal hčer in cesarju povedal vse, kakor ga je naučila. Ko je cesar to slišal, se je začudil in začel premišljevati, kaj naj stori. Potem je vzel majhen kozarček in mu rekel: »Vzemi ta kozarček in ga nesi svoji hčeri, naj mi z njim izprazni morje, da bo tam ostala ravnica.« Siromak je ubogal in jokaje odnesel hčeri kozarček ter ji povedal vse, kar je rekel cesar. Dekle mu je reklo, naj počaka do jutri, pa bo vse uredila. Naslednji dan je poklicala očeta, mu dala funt prediva in rekla: »Nesi to cesarju in mu reci, naj s tem zamaši vse izvire in vsa jezera, pa bom jaz izpraznila morje.« Siromak je odšel in tako povedal cesarju. Ko je cesar videl, da je dekle veliko modrejše od njega, mu je ukazal, naj jo pripelje predenj. Ko jo je pripeljal in sta se oba priklonila, jo je cesar vprašal: »Ugani, dekle, kaj se sliši najdlje?« Dekle je odgovorilo: »Presvetli cesar, najdlje se slišita grom in laž.« Tedaj se je cesar prijel za brado, se obrnil k svojim velikašem in jih vprašal: »Uganite, koliko je vredna moja brada?« Ko so eni govorili toliko in drugi drugače, je dekle vsem odgovorilo, da niso uganili, in reklo: »Cesarjeva brada je vredna toliko kot trije poletni deževi.« Cesar se je začudil in dejal: »Dekle je najbolje uganilo.« Nato jo je vprašal, ali hoče postati njegova žena, in pristavil, da drugače ne more biti. Dekle se je priklonilo in reklo: »Presvetli cesar! Naj bo, kakor želiš, le to te prosim: s svojo roko mi napiši na list, da smem, če bi se kdaj razjezil name in me odgnal od sebe, vzeti s tvojega dvora tisto, kar mi je najljubše.« Cesar je privolil ter ji to napisal in podpisal. Čez nekaj časa se je cesar razjezil nanjo in ji rekel: »Nočem te več za ženo, zato pojdi z mojega dvora, kamor veš in znaš.« Cesarica mu je odgovorila: »Presvetli cesar, ubogala te bom, le dovoli mi, da še to noč prespim tu, jutri pa odidem.« Cesar ji je dovolil prenočiti. Pri večerji mu je cesarica v vino primešala žganja in dišavnih zeli ter ga spodbujala k pitju z besedami: »Pij veselo, cesar, saj se bova jutri razšla, in verjemi mi, da bom bolj vesela, kakor sem bila takrat, ko sem se združila s teboj.« Cesar se je opil in zaspal, cesarica pa je pripravila kočijo in ga odpeljala v skalno votlino. Ko se je cesar v votlini prebudil in videl, kje je, je zavpil: »Kdo me je prinesel sem?« Cesarica mu je odgovorila: »Jaz sem te prinesla.« Cesar jo je vprašal: »Zakaj si mi to storila? Ali ti nisem rekel, da nisi več moja žena?« Tedaj je vzela tisti list in mu rekla: »Res je, presvetli cesar, da si mi to rekel, vendar poglej, kaj si podpisal na tem listu: da smem, ko odidem od tebe, vzeti s seboj tisto, kar mi je v tvojem domu najljubše.« Ko je cesar to videl, jo je poljubil in skupaj sta se vrnila na cesarski dvor.