Prevod
Nenavadna zabloda, ki se je zapisala v zgodovino kot salemsko čarovništvo, je bila le odsev sorodne blaznosti v Starem svetu, ki je niso izkoreninili, dokler se število njenih žrtev ni povzpelo v tisoče. Že to, da so ljudi obtoževali, da se pajdašijo s Satanom, da bi trpinčili soljudi in strmoglavili sile pravičnosti, je osupljivo; da so svojo krivdo tudi priznavali, pa je nedoumljivo, čeprav zgodovina vsake množične zablode kaže, da ta šibke duhove tako prevzame, da izgubijo oblast nad seboj, in da se lahko prazna blodnja širi kakor črne koze.
Tako je bilo leta 1692, ko je čarovniška blaznost, ki bi jo bilo mogoče ustaviti s pravočasnim šeškanjem, izbruhnila v Danversu v Massachusettsu; prva žrtev je bila vihrava Irka po imenu Glover, kmalu pa je zajela tudi sosednji Salem. Hudodelstva, ki so jih pripisovali čarovnicam, so bila navadno malenkostna, njihovim tožnikom pa ni nikoli prišlo na misel, da je med njihovimi domnevnimi močmi in neznatnimi dejanji protislovje ali da je čudno, da so tiste, ki bi lahko živele v kraljevskem razkošju, tako bedno revne. Pripisovali so jim bolečine in tegobe, propadanje pridelkov in bolezni živine; otroci so se pritoževali, da jih zbadajo s trni in bucikami (bucike še vedno hranijo v Salemu), in če so histerična dekleta v svojem zmedenem govorjenju izrekla ime kake slabotne starke, so jo s tem pravzaprav obsodila na smrt. Beseda enajstletnega otroka je zadostovala, da so čarovnico obesili, sežgali ali utopili.
Giles Corey, neoporečen osemdesetletnik, je bil obsojen na srednjeveško peine forte et dure: telo so mu zdrobili pod težo skal in tramov. Na sodišču se ni hotel izreči o krivdi, in ko so nanj polagali tramove, je samo zavpil: »Še več teže!« Senca nesrečne žrtve je še leta strašila na kraju usmrtitve in se vselej prikazala, da bi ljudi posvarila pred nesrečami. Po uradni obsodbi so obesili tudi petletnega otroka in psa. Gallows Hill blizu Salema je bil priča številnim žalostnim tragedijam, stari brest, ki je do leta 1876 stal na bostonski zelenici Boston Common, pa naj bi služil za vislice čarovnicam in kvekerjem. Kdor je bil en dan tožnik, je bil naslednji dan že jetnik, in niti duhovščina ni bila varna.
Nekaterim je uspelo pobegniti, denimo modrookemu dekletu iz Wenhama, ki ji je ljubimec pomagal razbiti leseno ječo, jo varno odpeljal onkraj Merrimaca in ji našel dom med kvekerji; pa gospodični Wheeler iz Salema, ki je postala sumljiva in so jo bratje naglo spravili v čoln, odveslali okoli rta Cape Ann ter jo varno nastanili v »čarovniški hiši« v Pigeon Covu. Mnogi pa so raje zbežali v druga mesta, kakor da bi tvegali obtožbo, ki je navadno pomenila smrt.
Ko so aretirali ženo Philipa Englisha, je tudi sam zaprosil, da bi smel deliti njeno usodo, in po posredovanju prijateljev so oba premestili v Boston, kjer sta bila čez dan lahko na prostosti, če sta se vsak večer vrnila v ječo. Tik preden naj bi ju odpeljali nazaj v Salem na sojenje, sta šla v cerkev in poslušala častitega Joshuo Moodyja, ki je pridigal o besedah: »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo.« Dobri duhovnik ni le pridigal o dobroti, temveč jo je tudi udejanjal, in tisto noč so se vrata njune ječe odprla. S priporočilnim pismom guvernerja Phippsa za newyorškega guvernerja Fletcherja sta se odpravila v tisto naselbino in tam ostala v varnem in gostoljubnem zavetju, dokler se prebivalcem Salema ni vrnil razum; tedaj sta se vrnila. Gospa English je kmalu zatem umrla zaradi posledic krutega ravnanja in tesnobe, in čeprav so gospoda Moodyja večinoma hvalili, ker je namesto zakona uveljavil zdravo pamet in pravičnost, so ga nekateri verski gorečneži tako vztrajno preganjali, da se je preselil v Plymouth.
Po tedanjem verovanju je čarovnica ali čarovnik s Satanom sklenil pogodbo, s katero je v dar dobil nadnaravno moč, v zameno pa je moral po smrti svojo dušo izročiti hudobcu. Listino je podpisal s svojo krvjo, pogodbo pa so potrdili s strašnimi obredi. Satan je nato svojemu zavezniku dal duha pomočnika v podobi psa, opice, mačke ali druge živali, navadno majhne in črne, včasih pa tudi hudička, ki svoje podobe sploh ni prikrival. Hranjenje teh »duhov pomočnikov« s čarovničino krvjo je angleška zakonodaja prepovedovala in ga štela za težko kaznivo dejanje; vendar so jih tako hranili na skrivaj in z njihovo pomočjo je čarovnica lahko priklicala viharje, uničila pridelke, povzročila splave, pohabila živino, podirala hiše ter povzročala bolečine, krče in bolezni. Če je hotela komu škodovati, je izdelala glineno ali voščeno podobo po njegovem obličju, in vse poškodbe in ponižanja, ki jih je prizadejala lutki, je občutil tudi začarani človek; nož ali iglo, zabodeno v voščeno telo, je živo telo ostro občutilo, ne glede na to, kako daleč je bilo. Če je podobo položila v tekočo vodo, na vroče sonce ali blizu ognja, je živo meso hiralo, kakor se je podoba talila ali raztapljala, in človek, na katerega je tako delovala, je umrl. To verovanje je še vedno razširjeno med črnci, ki jih prežemajo vudujska praznoverja Juga. Čarovnica je imela tudi moč jezditi na vetrovih, navadno na metli, potem ko je metlo ali sebe namazala s čarobnim mazilom; zbiranje brezbožnih na njihovih sabatih v močvirjih, polnih kač, ali na samotnih gorskih vrhovih pa so do potankosti opisovali tisti, ki so trdili, da so to videli. Včasih so vso noč kokodakale in blebetale pred hišami duhovnikov in samo ob božiču jih je njihova moč zapustila. Srečanja so bila namenjena divjim in nespodobnim orgijam, iz občevanja demonov s čarovnicami pa so se rojevale krastače in kače.
Seveda so obtoževali tudi Indijance, saj so ti priznavali obstoj dobrih in zlih duhov, njihovi vrači pa so zdravili z zaklinjanjem v prepričanju, da s tem iz bolnikov izganjajo hudiče; v zgodnji zgodovini dežele so beli naseljenci rdečemu človeku pripisovali moči, ki so komaj kaj zaostajale za močmi vzhodnjaških in evropskih čarovnikov srednjega veka. Cotton Mather je odkril povezavo med Satanom in Indijanci ter trdil, da so nekatere Algonkine že od otroštva urili za powahe, powwowe oziroma čarovnike, ki so si z odrekanjem hrani in spanju ter z opravljanjem obredov pridobili jasnovidnost in sposobnost občevanja z bogovi in duhovi. Zaradi stroge discipline so postali žrtve živčne razdraženosti, odgovornost zaklinjanja pa je na njihove duhove učinkovala podobno kakor plini iz razpoke v Delfih na Apolonove preročiške svečenice; njihovi znaki blaznosti ali besnenja so veljali za božansko ali peklensko obsedenost. Ko so Johna Gibba, Škota, ki je zblaznel zaradi verske zanesenosti, njegovi naveličani rojaki poslali čez morje v to deželo, so ga Indijanci pozdravili kot mogočnejšega čarovnika od vseh svojih; umrl je leta 1720, oni pa so ga občudovali in se ga bali zaradi domačnosti z duhovi iz Hobbomocka (pekla), ki naj bi jo razkrivali njegovo blodno govorjenje in nenavadne norčije. Dva indijanska služabnika častitega gospoda Purvisa iz Salema, ki sta skušala z urokom odkriti čarovnico, so usmrtili kot čarovnika. Divjaki, ki salemskemu čarovništvu niso pripisovali večjega pomena, kakor si ga je zaslužilo, so bili osupli nad njegovimi smrtonosnimi posledicami, in zaradi te blaznosti so Angleži morda izgubili nekaj vpliva nad domačini. »Veliki duh Francozom ne pošilja čarovnic,« so govorili. Barrow Hill blizu Amesburyja naj bi bil zbirališče indijanskih vračev in čarovnic; pozno ponoči je z njegovega vrha sijala svetloba ognjev, čeznjo pa so švigale senčne postave. Starci pravijo, da je te luči pozimi še vedno mogoče videti, sodobni dvomljivci pa trdijo, da je šlo za severni sij.
Toda vera v čarovnice ni zamrla niti potem, ko so se prebivalci Salema spametovali. V dolini Merrimaca je hudič še mnogo let zatem pridobival privržence: botro Mose iz vasi Rocks, ki se je zvrnila po stopnicah, ko so na večerni zabavi nekaj milj stran ubili velikega hrošča, ki je pred tem zaletaval v obraze zbranih; botro Whitcher iz Ameshuryja, katere statve so ropotale noč in dan še po njeni smrti; botro Sloper iz West Newburyja, ki je odšla domov šepajoča takoj zatem, ko je neki mož zasadil sekiro v tram hiše, ki jo je začarala, a si je povrnila moč in pridobila boljši sloves, ko je leta 1794 priplavala do prevrnjenega čolna in rešila dva izmed ljudi, ki so bili v nevarnosti; botra Nicholsa iz vasi Rocks, ki je »uročil« sosedovega sina in ga prisilil, da je tekel po eni strani hiše navzgor, po slemenu in po drugi strani navzdol ter »s svojim čudnim početjem silno vznemirjal družino«; Susie Martin, prav tako iz Rocksa, ki so jo obesili kljub njenim pobožnostim v ječi, čeprav je vrv tako poplesavala, da je niso mogli zavezati, dokler ni vrana nad njihovimi glavami zaklicala, naj uporabijo šibo, in so z njo izvršili sodbo; ter botro Morse z vogala ulic Market in High v Newburyportu, katere košare in lonci so nenehno poplesavali po hiši in ki so jo videli »letati okoli sonca, kakor da bi bila prerezana na dvoje ali kakor da bi hudič skrival njen spodnji del«. Hrib pod Eastonom v Pensilvaniji, imenovan Hexenkopf (Čarovničina glava), so nemški naseljenci opisovali kot nočno zbirališče čudnih žensk, ki so se vrtele po njegovem vrhu v »sklenjenih plesih« in pele z globokimi glasovi, pomešanimi s strašnim smehom. Potem ko so eno od teh žensk v okrožju Williams kaznovali, ker je začarala konja, vrednega dvajset dolarjev, so njihovi sabati potekali tiše. Mama Rinkle, katere »skalo« kažejo ob Wissahickonu v Filadelfiji, je »pila roso iz želodovih kapic in imela zlobni pogled«. Juan Perea iz San Matea v Novi Mehiki je s svojimi pajdaši v podobi ognjene krogle letal na srečanja v gorah. Med temi izleti je svoje oči pustil doma in uporabljal oči kake živali. Ker mu je pes požrl oči, ko jih je nekoč malomarno pustil na mizi, je moral odtlej vedno nositi mačje. Še v tem stoletju so starko, ki je živela v koči na hudsonskih Palisadah, imeli za krivo krajevnih neurij in nesreč. Še leta 1889 so dva Indijanca ljudstva Zuni obesili na zidu stare španske cerkve blizu njunega puebla v Arizoni, ker naj bi med sušo odpihnila deževne oblake. Menili so tudi, da je bilo nekaj srhljivega v dogodku, po katerem je vzpetina blizu Falls Villagea v Connecticutu dobila ime Gallows Hill, saj so nekega jutra na drevesu blizu njenega vrha našli obešenega neznanega črnca.
Moll Pitcher, uspešna čarovnica in vedeževalka iz starega Lynna, je nastopala v danes pozabljenih pesmih, igrah in romanih. Živela je v koči ob vznožju High Rocka, kamor se k njej po nasvet niso zatekali le ugledni ljudje, temveč tudi tisti, ki so snovali lopovske naklepe in so želeli vnaprej izvedeti, kako se bodo izšli. Marsikatero ladjo je posadka zapustila tik pred izplutjem, ker je plovbi napovedala nesrečo. Bila je srednje rasti, z veliko glavo, razmršenimi lasmi, dolgim nosom in predirljivimi črnimi očmi. Palice, ki jih je nosila s seboj, so bile odrezane z leske, ki je segala čez potok, v katerem je neporočena mati utopila svojega otroka. Dekle, ki je prišlo k njej po novice o svojem ljubem, je izgubilo razum, ko je čarovnica iz zlobnega vzgiba z divjo dramatičnostjo opisala njegovo smrt. Nekega dne je pogrešana ladja naglo priplula v pristanišče in sunek veselja, ki ga je dekle doživelo, ko jo je mornar stisnil v objem, ji je povrnil izgubljeni razum. Ko je Moll Pitcher umrla, je ob njej bedela hčerkica ženske, ki ji je povzročila toliko gorja.
John oziroma Edward Dimond, ded Moll Pitcher, je bil dobrohoten čarovnik. Kadar so ladje v hudem viharju ali ponoči skušale vpluti v pristanišče Marblehead, je njihove posadke osupnil doneč glas, ki je kakor trobenta odmeval z neba, jasno slišen nad tuljenjem in sikanjem še tako hudega neurja, ter jim veleval, kako naj usmerijo plovbo, da bodo dosegle mirne vode. To je bil Dimondov glas, ki je prihajal z njegovega mesta na vaškem pokopališču, več milj stran. V nemirnem vremenu je vedno odšel tja in med korakanjem sem ter tja med grobovi kričal ukaze ladjam, ki jih je videl s pomočjo skrivnostne moči. Kadar so k njemu po nasvet prišli tatovi, jih je začaral in prisilil, da so vrnili svoj plen, ali pa jih pripravil do tega, da so nemočno tavali po ulicah s težkimi bremeni.
»Stara mama Redd iz Marbleheada je znala sladko mleko v pinji spremeniti v plesen.« Ker je bila čarovnica, in to razvpita, je znala mleko tudi sesiriti, še preden je priteklo iz krave, in ga nato spremeniti v modro volno. Imela je zlobni pogled in, če je hotela, je njen pogled ali dotik lahko ohromil kakor mrtvoud. Samo zaželeti si je morala, da bi v zibelki našli krvavo mesarsko sekiro, pa je otročiček v njej umrl, vse mesto pa ji je pripisovalo nadloge vsakdanjih gospodinjskih opravil in poslov. Njen zoprni sloves jo je pripeljal v smrt od rok someščanov, ki jih je »mučila« neskončna vrsta čudnih dogodkov: ladje so se prikazovale tik pred brodolomom in izginjale ljudem pred očmi; može so videvali hoditi po vodi, potem ko so jih že lepo pokopali; slišali so, kako veter izgovarja imena mornarjev, obsojenih, da se nikoli več ne vrnejo; po ulicah so se slišali koraki in glasovi, preden naj bi umrli pomembni ljudje; nekega moža je lovilo truplo v svoji krsti; drugega je zasledoval hudič v kočiji, ki so jo vlekli štirje beli konji; mlada ženska, ki je od ljubega pravkar prejela v dar nekaj lepih rib, je osupla videla, kako se je razblinil v zraku, naslednje jutro pa ji je strlo srce, ko je izvedela, da je umrl na morju. Celo v oddaljenem Amesburyju se je hudičeva moč kazala v prikazni moža, ki je hodil po cestah z glavo pod pazduho, in v muhavosti mlina na veter, ki ga je mlinar vselej ustavil ob sončnem zahodu, ta pa se je ob polnoči sam od sebe spet zagnal. Očitno je bil že skrajni čas, da se znebijo mame Redd.
Margaret Wesson, »stara Meg«, je živela v Gloucestru, dokler je leta 1745 ni pokončal strel, izstreljen med obleganjem Louisburga, petsto milj stran. Dva vojaka iz Gloucestra je pred obzidjem francoskega mesta nadlegovala vrana, ki je letala nad njima in okoli njiju, hripavo krakala ter se ni menila ne za kamenje ne za strele, dokler jima ni prišlo na misel, da ptica ne more biti nihče drug kakor stara Meg v drugi podobi. Ker srebrne krogle veljajo za učinkovito sredstvo zoper čarovniško zlo, sta z uniform odrezala dva srebrna gumba in ju izstrelila v vrano. Prvi strel ji je zlomil nogo, ob drugem pa je mrtva padla na tla. Ko sta se vrnila v Gloucester, sta izvedela, da je stara Meg padla in si zlomila nogo v trenutku, ko sta streljala na vrano, in da je kmalu zatem umrla. Pregledali so njeno telo in iz njenega mesa odstranili prav tista gumba, ki sta ju pri Louisburgu izstrelila v vrano.
Ko je neki prebivalec New Havena jezdil proti domu — to je bilo v času dogajanja v Salemu — je ob glavi svojega konja zagledal ženske postave, ki so si zavzeto šepetale in brez vsakršnega napora držale korak s kasom njegove živali. »V imenu Boga, povejte mi, kdo ste,« je zaklical popotnik, in ob božjem imenu so izginile. Naslednji dan so nevidne roke stresale njegov sadovnjak in metale sadje na tla. Prašiči so tekali po okolici na zadnjih nogah; otroci so kričali, da jih nekdo zbada z bucikami; neki mož se je valjal po tleh, kakor da ga kdo potiska, in morali so paziti nanj, da ne bi zlezel v ogenj; ko so gospodinje pekle kruh, je bil tako poln dlak kakor hrana v mestnem penzionu; ko so kuhale mehko milo, je teklo iz kotla in po tleh kakor lava; kamni so padali skozi dimnike in razbijali lončeno posodo. Eden od kmetov je odrezal uho prašiču, ki je hodil po zadnjih nogah, in kmalu zatem se je prikazala čudaška starka iz soseščine z enim ušesom povitim, kar je tamkajšnje ljudi prepričalo, da je tegobe povzročila ona. Ko je neka ženska pripravljala pepeliko, je ta začela poskakovati; v lonec so ustrelili s puško in nenadoma se je vse umirilo. Zjutraj so čarovnico našli mrtvo na tleh njene hiše. Toda smrt jo je naredila le še hujšo, saj se je preselila v zapuščeno hišo blizu svoje in tam vsako noč divje rajala; slišale so se gosli, bliskale so luči, letelo je kamenje, kriki pa so ljudem celo daleč stran znova in znova pošiljali mrzle srhe po telesu. Nazadnje so prebivalci poskusili hišo porušiti in v mesto se je vrnil mir.
Na začetku tega stoletja je koščena starka, znana kot teta Woodward, živela sama v brunarici v Minot Cornerju v Mainu in uživala v strahospoštovanju prebivalcev tega odmaknjenega kraja. Zaradi nje so se ponoči le malo gibali zunaj, neko ubogo dekle pa je živelo v smrtnem strahu, da ga bo s skrivnostnimi veščinami čez noč spremenila v belega konja. Eden od prebivalcev jo je od svoje hiše odganjal s podkvijo, pribito na vrata, drugi pa je njenim urokom jemal moč tako, da je na pragu hranil vejo »okroglega lesa«. Ponoči je strašila v veliki, štirioglati hiši, kjer je bilo pogosto slišati jok duha umorjenega dojenčka, podnevi pa je uročila zaloge in posodje sosedov ter njihovo smetano spreminjala v pinjenec. »Stric« Blaisdell je prihitel v naselbino povedat kmetom, da je teta Woodward sredi ceste splezala na njegove sani in da jih njegovi štirje pari volov niso mogli premakniti niti za palec, ko pa je skočila z njih, je en sam par brez truda povlekel tovor lesa. Pa vendar je umrla v svoji postelji.
