Prevod
Iz Glouc estra so poročali o nenavadnih rečeh. Na predvečer vojne kralja Philipa je bilo po njegovih ulicah slišati korakanje mož, na mesečevi obli pa so videli indijanski lok in skalp; v Maldnu sta odmevala grmenje topov in bobnenje bobnov, v Plymouthu pa so okna rožljala ob mimohodu nevidnih jezdecev. Toda najbolj nenavaden je bil prihod francoske in indijanske vojske na Cape Ann: njenih pripadnikov nikakor ni bilo mogoče ujeti, ubiti ali pohabiti, čeprav so v Gloucester naglo poslali dva polka, ki sta se z njimi bojevala štirinajst dni. Tako se je razširila govorica, da to niso sovražniki iz mesa in krvi, temveč hudiči, ki hočejo kolonijo moralno spriditi. Od leta 1692, ko so se prikazali, pa vse do konca čarovniških pregonov v Salemu je bil Cape Ann pod vojaško in duhovno stražo pred »prikazenskimi oblegovalci«.
Po drugi različici dogodka, ki temelji na zapriseženih pričevanjih, je Ebenezer Babson, ko se je neke poletne noči pozno vračal domov, zagledal dva moža, ki sta stekla od njegovih vrat in izginila na polju. Domači so zanikali, da bi jih kdo obiskal, zato se je pognal za njima, saj je menil, da nameravata storiti kaj slabega. Ko je stopil s praga, sta skočila izza hloda in eden je drugemu dejal: »Zdaj je prišel gospodar hiše, sicer bi jo lahko zavzela,« nato pa sta spet izginila v močvirju. Babson je zbudil stražo in ko je vstopil v prostore posadke, je bilo zunaj slišati topot številnih nog; ko pa so sunkoma odprli vrata, sta bila vidna le tista dva moža, ki sta se umikala. Naslednji večer sta ta izmuzljiva osebka lovila kmeta. Imeli so ju za sovražnikova izvidnika, saj sta nosila bele hlače in telovnika ter bleščeče puške.
Prikazovali so se več noči zapored, četrtega julija pa so jih pol ducata videli tako razločno, da so vojaki planili iz utrdbe. Babson je z enim samim strelom spravil na tla tri od »teh skrivnostnih nadlegovalcev« in dobil enak odgovor, saj mu je krogla zažvižgala mimo ušesa ter se zarila v drevo. Ko se je četa približala kraju, kjer so ležale žrtve tistega izjemnega strela, so te, glej, vstale in jo lahkotno ucvrle, kakor da se jim ni nič zgodilo. Enega od trojice so stisnili v kot in ga znova ustrelili, toda ko so ga hoteli pobrati, se je razblinil v zrak. Po vsem močvirju je odmevalo divje blebetanje v neznanem jeziku in ko se je posadka vrnila, so se tisti osebki že spet potikali po grmovju. Richard Dolliver je pozneje naletel na enajst takih, ki so izgovarjali zarotitve, in jih razgnal s puškinim strelom, vendar jih ni bilo mogoče pokončati. Prežali so po rtu in med vsemi prebivalci zasejali grozo; ostali so »večji del meseca skupaj«, zato so sklenili, da je »Satan dobrim ljudem Glouc estra nastavil zasede z demoni v podobi oboroženih Indijancev in Francozov«.
Letelo je kamenje, po skednjih so tolkli s kijem, po mraku je bilo slišati korakanje nevidnih vojsk, posmehljivci pa so postali tako drzni, da so se približali strah vzbujajočemu Babsonu, prezirljivo zrli v cev njegove puške in orožje začarali, tako da se je, naj je še tolikokrat sprožil vanje, smodnik le pobliskal v ponvici. Na pomoč so poklicali sosednje posadke, vendar je bil ves boj s prikaznimi zaman. Neko noč je iz gozda prišla temna, sovražna množica in se pomaknila proti brunarici, kjer je stražilo dvajset mušketirjev. »Če ste duhovi ali hudiči, vam bom že prekrižal načrte!« je zavpil stotnik, odtrgal srebrn gumb s svojega suknjiča, ga potlačil v puško in ustrelil v vojsko, ki se je bližala. Kakor je veter raznesel dim njegove muškete, tako je izginila tudi oblegajoča vojska, srebrna krogla pa je dokazala, da niso človeškega rodu. Noč je že prešla v pozne ure, ko se je razlegel krik, da hudiči spet prihajajo. Tokrat so odložili orožje in stražarji so se spustili na kolena k molitvi. Brž ko so izrekli Božje ime, je korakanje utihnilo, nebo pa je zadonelo od tuljenja besnih peklenščkov. Nikoli več niso v Glouc estru videli oblegovalcev.
