Prevod

Nekoč je živela deklica, ki sta ji umrla oče in mati. Bila je tako revna, da ni imela več sobice, v kateri bi živela, ne posteljice, v kateri bi spala, nazadnje pa ji ni ostalo nič drugega kakor obleka na njej in košček kruha v roki, ki ji ga je podarila usmiljena duša. Bila pa je dobra in pobožna. In ker jo je ves svet zapustil, se je v zaupanju v ljubega Boga odpravila na polje.

Tam je srečala reveža, ki ji je rekel: »Ah, daj mi kaj jesti, tako sem lačen.« Podala mu je ves košček kruha in rekla: »Bog ti ga blagoslovi,« ter šla naprej. Nato je prišel otrok, ki je tožil: »Tako me zebe v glavo, podari mi kaj, da si jo pokrijem.« Snela je kapico in mu jo dala. Ko je hodila še nekaj časa, je spet srečala otroka, ki ni imel životca in ga je zeblo; dala mu je svojega. Malo naprej jo je neki otrok prosil za krilce in tudi tega je slekla ter mu ga dala. Nazadnje je prišla v gozd in medtem se je že stemnilo. Tedaj je prišel še en otrok in jo prosil za srajčko. Pobožna deklica si je mislila: »Temna noč je, nihče te ne vidi, zato lahko podariš tudi srajčko,« in jo je slekla ter dala še to.

Ko je tako stala in ni imela ničesar več, so nenadoma z neba začele padati zvezde in vse so bile svetli tolarji. In čeprav je svojo srajčko podarila, je imela na sebi novo, stkano iz najfinejšega platna. Vanjo je nabrala tolarje in bila bogata do konca svojih dni.