Prevod

Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, sta si morala na nerodovitni zemlji zgraditi hišo in v potu svojega obraza jesti svoj kruh. Adam je okopaval polje, Eva pa predla volno. Eva je vsako leto rodila otroka, a otroci si niso bili enaki: nekateri so bili lepi, drugi grdi. Ko je minilo precej časa, je Bog k njima poslal angela in jima sporočil, da bo prišel pogledat, kako živita. Eva, vesela, da je Gospod tako milostljiv, je marljivo počistila hišo, jo okrasila s cvetjem in po tleh nastlala ločje. Nato je poklicala otroke, vendar samo lepe. Umila jih je in okopala, jim počesala lase, jih oblekla v sveže oprane srajce in jim zabičala, naj se pred Gospodom vedejo spodobno in dostojno. Lepo naj se mu priklonijo, mu ponudijo roko ter na njegova vprašanja odgovarjajo skromno in razumno. Grdi otroci pa se niso smeli pokazati. Enega je skrila pod seno, drugega pod streho, tretjega v slamo, četrtega v peč, petega v klet, šestega pod čeber, sedmega pod vinski sod, osmega pod svoj stari kožuh, devetega in desetega pod blago, iz katerega jim je navadno šivala obleke, enajstega in dvanajstega pa pod usnje, iz katerega jim je krojila čevlje. Ravno je končala, ko je nekdo potrkal na hišna vrata. Adam je pogledal skozi špranjo in videl, da je Gospod. Spoštljivo je odprl in nebeški Oče je vstopil. Lepi otroci so stali v vrsti, se mu priklonili, mu ponudili roke in pokleknili. Gospod jih je začel blagoslavljati. Na prvega je položil roke in dejal: »Ti boš mogočen kralj.« Prav tako je rekel drugemu: »Ti boš knez,« tretjemu: »Ti boš grof,« četrtemu: »Ti boš vitez,« petemu: »Ti boš plemič,« šestemu: »Ti boš meščan,« sedmemu: »Ti boš trgovec,« osmemu: »Ti boš učenjak.« Tako je vsem podelil svoj bogati blagoslov. Ko je Eva videla, kako blag in milostljiv je Gospod, si je mislila: »Pripeljala bom še svoje grde otroke; morda bo tudi njim dal svoj blagoslov.« Stekla je torej ponje in jih spravila iz sena, slame, peči in vseh drugih skrivališč. Predenj je prišla vsa robata, umazana, krastava in sajasta druščina. Gospod se je nasmehnil, si jih vse ogledal in rekel: »Tudi te bom blagoslovil.« Na prvega je položil roke in mu dejal: »Ti boš kmet,« drugemu: »Ti boš ribič,« tretjemu: »Ti boš kovač,« četrtemu: »Ti boš strojar,« petemu: »Ti boš tkalec,« šestemu: »Ti boš čevljar,« sedmemu: »Ti boš krojač,« osmemu: »Ti boš lončar,« devetemu: »Ti boš voznik,« desetemu: »Ti boš čolnar,« enajstemu: »Ti boš sel,« dvanajstemu: »Ti boš hišni hlapec vse svoje žive dni.« Ko je Eva vse to slišala, je rekla: »Gospod, kako neenako deliš svoj blagoslov! Saj so vsi moji otroci, ki sem jih rodila; tvoja milost bi morala biti do vseh enaka.« Bog pa je odvrnil: »Eva, tega ne razumeš. Moja naloga je in potrebno je, da ves svet oskrbim s tvojimi otroki. Če bi bili vsi knezi in gospodje, kdo bi prideloval žito, mlatil, mlel in pekel? Kdo bi koval, tkal, tesaril, zidal, kopal, rezal in kosil? Vsak naj opravlja delo svojega stanu, da bodo drug drugega podpirali in bodo vsi preskrbljeni, kakor udje v telesu.« Tedaj je Eva odgovorila: »Ah, Gospod, odpusti mi, prenaglila sem se, ko sem ti ugovarjala. Tvoja božja volja naj se zgodi tudi mojim otrokom.«