Prevod

Nekoč je bilo skupaj sedem Švabov: prvi je bil gospod Schulz, drugi Jackli, tretji Marli, četrti Jergli, peti Michal, šesti Hans in sedmi Veitli. Vseh sedem je sklenilo, da bodo prepotovali svet, iskali pustolovščine in opravljali velika junaštva. Da pa bi hodili oboroženi in varni, se jim je zdelo najbolje, da si dajo izdelati eno samo, a zato prav močno in dolgo sulico. Vseh sedem jo je prijelo hkrati; spredaj je hodil najpogumnejši in najbolj možati, in to je moral biti gospod Schulz, za njim so se po vrsti zvrstili drugi, zadnji pa je bil Veitli.

Nekega julijskega dne, ko so že prehodili dolgo pot, do vasi, kjer naj bi prenočili, pa jih je čakal še lep kos poti, se je zgodilo, da je v mraku na travniku nedaleč od njih izza grma priletel velik govnač ali sršen in sovražno zabrenčal. Gospod Schulz se je tako prestrašil, da bi skoraj izpustil sulico, in po vsem telesu ga je oblil mrzel pot. »Poslušajte, poslušajte,« je zaklical tovarišem, »moj Bog, boben slišim!« Jackli, ki je za njim držal sulico in mu je v nos prišel kdo ve kakšen vonj, je dejal: »Nekaj se gotovo pripravlja, saj voham smodnik in zažigalno vrvico.« Ob teh besedah jo je gospod Schulz ucvrl in v hipu preskočil plot. Ker pa je pristal naravnost na zobeh grabelj, ki so po spravilu sena obležale tam, mu je držaj švignil v obraz in ga pošteno udaril. »Joj, joj,« je zavpil gospod Schulz, »vzemi me za ujetnika, vdam se, vdam se!« Tudi preostalih šest je drug čez drugega priskakalo za njim in vpilo: »Če se vdaš ti, se vdam tudi jaz, če se vdaš ti, se vdam tudi jaz!« Ko pa nazadnje ni bilo nobenega sovražnika, ki bi jih hotel zvezati in odpeljati, so spoznali, da so se dali preslepiti. Da zgodba ne bi prišla med ljudi in jih ne bi dražili in zasmehovali, so drug drugemu prisegli, da bodo o njej molčali, dokler kateri po nesreči ne odpre gobca.

Nato so šli naprej. Druge nevarnosti, ki so jo doživeli, pa s prvo ni mogoče primerjati. Čez nekaj dni jih je pot vodila čez njivo v prahi. Tam je na soncu sedel zajec in spal, ušesa je imel pokonci, velike steklene oči pa togo odprte. Ob pogledu na to kruto in divjo zver so se vsi prestrašili in se posvetovali, kaj bi bilo najmanj nevarno storiti. Če bi namreč hoteli zbežati, bi jih pošast utegnila zasledovati in vse požreti s kožo in kostmi vred. Zato so rekli: »Prestati moramo velik in nevaren boj; kdor si upa, je že na pol zmagal!« Vseh sedem je prijelo sulico, gospod Schulz spredaj in Veitli zadaj. Gospod Schulz jo je še kar zadrževal, Veitli pa je tam zadaj postal ves pogumen, hotel je planiti naprej in zavpil: »Sunite v imenu vseh Švabov, sicer naj vam roke ohromijo!«

Hans pa mu ni ostal dolžan in je dejal: »Pri vseh strelah, tebi je lahko govoriti, ko si pri lovu na zmaja zmeraj zadnji!« Michal je zaklical: »Prav nič se ne bom zmotil,

če rečem, da je to sam hudič!« Nato je prišel na vrsto Jergli in dejal: »Če ni on, je pa njegova mati ali hudičev polbrat.«

Marli se je tedaj nečesa dobro domislil in rekel Veitliju: »Pojdi, Veitli, pojdi, ti stopi naprej, jaz pa bom tu zadaj stal pred teboj.« Toda Veitli ga ni poslušal in Jackli je dejal: »Schulz mora biti prvi, saj ta čast pripada samo njemu.«

Tedaj se je gospod Schulz opogumil in slovesno dejal: »Le srčno pojdite v boj, po tem se spoznajo pogumni možje!« In vsi skupaj so krenili nad zmaja. Gospod Schulz se je pokrižal in prosil Boga za pomoč. Ker pa vse to ni nič pomagalo in je bil sovražniku čedalje bliže, je v silnem strahu zavpil: »Hoj! Hurlehoj! Hoj! Hojhoj!« Ob tem se je zajec prebudil, se prestrašil in naglo odskakljal. Ko je gospod Schulz videl, kako beži z bojišča, je ves vesel zaklical: »Ho, Veitli, glej, glej, kaj je to?

Ta pošast je vendar zajec!« Švabska druščina pa je še naprej iskala pustolovščine in prišla do Mozele, blatne, mirne in globoke reke, čez katero ni veliko mostov, temveč se je treba marsikje prepeljati s čolnom. Ker sedmerica Švabov tega ni vedela, so možu, ki je na drugem bregu opravljal svoje delo, zaklicali, kako bi lahko prišli čez. Zaradi razdalje in njihove govorice jih mož ni razumel, zato je v svojem trierskem narečju vprašal: »Wat? Wat?« Gospod Schulz pa je mislil, da jim pravi: »Bredite, bredite čez vodo!« In ker je bil prvi, se je odpravil naravnost v Mozelo. Ni minilo dolgo, ko je utonil v blatu in globokih valovih, ki so se valili proti njemu. Njegov klobuk pa je veter odnesel na drugi breg, ob njem je sedla žaba in zakvakala: »Wat, wat, wat.« Preostalih šest je to slišalo z druge strani in reklo: »Naš tovariš, gospod Schulz, nas kliče. Če lahko on prebrede reko, zakaj je ne bi še mi?« Zato so vsi skupaj naglo poskakali v vodo in utonili. Tako jih je žaba šest spravila ob življenje in nihče iz švabske druščine se ni vrnil domov.