Prevod

Moj dobri prijatelj in sodnik don Rodrigo de Odría! Sporočili so mi, da je Juan de Villegas, uslužbenec tukajšnje kraljeve blagajne v Limi, zagrešil nizkotno hudodelstvo v škodo Njegovega veličanstva in v žalitev časti, ki mi jo je naklonil Bog. Zato boste z največjo naglico, pripravljeni na vse in pazeč, da ne daste povoda za hud škandal, prijeli omenjenega Villegasa; ko bo prijet in zaprt v sodnem zaporu, me boste o tem nemudoma obvestili.

Bog naj vas ohrani še mnogo let. GROF CASTELLARSKI. Danes, 10. septembra 1676. Prav ko so zvonovi s slovesnim zvonjenjem oznanjali tretjo uro in klicali kanonike k molitvi v kor, je kazenski sodnik don Rodrigo de Odría sedal za mizo. Komaj je blagoslovil kruh, že se je prikazal sodni sluga, mu izročil pismo in dejal:

— Od njegove ekscelence podkralja, in sicer nujno. Častivredni sodnik si je posadil očala na nos in ukaz, ki smo ga zgoraj prepisali, prebral še enkrat, da bi bolje pretehtal njegov pomen. Nato je sunkoma vstal in sodnemu slugi, mladeniču, bistremu kakor osa, rekel:

— Hej, Güerequeque! Tvoji tovariši naj se pri priči pripravijo, kajti dobili smo delo, in to prav imenitno. Medtem ko so se sodni sluge zbirali, je sodnik korakal po jedilnici in povsem pozabil, da ga juha, kuhano meso in solata čakajo, da jim blagovoli izkazati vsakodnevno čast. Kot vidimo, dobri don Rodrigo ni bil žrtev greha požrešnosti; njegov obed je namreč obsegal le fanta, konja in kralja, začinjene z omako svetega Bernarda.

— Saj se mi je že dozdevalo, da ta don Juan ne hodi tako naravnost, kakor Bog zapoveduje in kakor se za kraljevega služabnika spodobi. Res ima na sebi nekaj sleparskega, kar mu ni prav nič v čast, in nikoli mi ni bil po godu, kljub vsemu njegovemu prilizovanju in sladkobnim besedam. In če mi podkralj, ki je bil njegov veliki prijatelj, ukazuje, naj ga zgrabim za vrat, mora biti razlogov več kot dovolj! Na delo, Rodrigo, in iz te juhe naredi kaj krepkega; kdor ukazuje, pač ukazuje, in njegova ekscelenca ni ravno blage volje. Naprej, kajti ni tršega od enajstih let in ni večje lahkomiselnosti kakor pozabiti, da pride tudi jutri.

Nadel si je ogrinjalo in klobuk, zgrabil sodniško palico in stopil na ulico, za njim pa cela drhal sodnih biričev; napotil se je proti vogalu pri Kraljevem kolegiju.

Ko je prispel tja, je svojim hrtom razdelil ukaze. Razkropili so se v različne smeri, da bi zasedli vse dostope in preprečili beg obtožencu, ki je moral biti, sodeč po pripravah, precej nevaren tič.

Don Rodrigo je s štirimi sodnimi slugami vstopil v hišo na ulici Ildefonso, kjer je po razkošju in zunanjem videzu sodeč morala prebivati imenitna oseba.

Don Juan de Villegas je bil Biskajec, star približno petintrideset let, ki je leta 1674 prišel v Limo, imenovan na službeno mesto s plačo šestdeset durov na mesec. To je bil kaj pičel dohodek že za sam lonec žene in štirih otrok, ki so požirali več kakor rak v želodcu. Nenadoma pa se je, ne da bi zadel na loteriji ali v Ameriki podedoval premoženje milijonarskega strica, začel razkazovati v velikem razkošju ter tako dajal hrano in snov za klepet opravljivkam iz soseske in vsem drugim, katerih opravilo je brskati po tujih življenjih. Le na prežo, miške, saj ni vse belo moka.

Tisto popoldne je don Juan na zofi v salonu spal obvezno siesto starokopitnih Špancev. Prebudil se je ob sodnikovem pozivu in se znašel obdan z biriči.

— V kraljevem imenu! Vdajte se, gospod. Biskajec je segel po bodalu iz Albaceteja, ki ga je nosil za pasom, in planil proti sodniku in njegovemu spremstvu. Ti so ga od strahu pustili, da se je prebil do dvorišča. Toda Güerequeque, ki je ostal na straži pri vhodnih vratih, je ob pogledu na prestrašene in zdelane tovariše snel ogrinjalo ter ga z osupljivo naglico vrgel hudodelcu čez glavo. Ta se je spotaknil in zgrmel na tla; tedaj se je nanj, kakor je že od nekdaj v navadi na tem svetu, vrgel ves trop. Trdno zvezanega so odpeljali v sodni zapor na ulici Pescadería.

— Kakšne imenitne reči bomo šele videli na sodni dan v dolini Jozafat! — je med potjo mrmral don Rodrigo. — Modrijane brez modrosti, poštenjake brez poštenja, vsak peso nazaj v žep njegovega zakonitega lastnika in marsikaterega otroka, ki bo naletel na pravega očeta, tistega, ki ga je zaplodil. Marsikdo bo s konja padel na osla. Kakšna sodrga, Gospod, kakšna sodrga! Saj sem slutil, da ima ta don Juan obraz svetnika in kremplje mačka ... Nič! Kopuna, ki se dela petelina, je treba oskubiti; kajti kakor pravi pesmica:

Mlado drevo, četudi krivo, še lahko se poravna; ko pa deblo se okrepi, človeška moč ne pomaga. Tri mesece pozneje je Juan de Villega, ki je poprej iz rabljeve roke prejel dvesto udarcev z bičem, skupaj z drugimi zločinci, priklenjen v verigo, korakal proti kaznilnici v Chagresu. Dokazali so mu poneverbo kraljevega zaklada in jo je tudi priznal; zločin sta še oteževala ponarejanje podkraljevega podpisa in upiranje pravici.

Ko je podkralj grof Castellarski, ki je tedaj štel šestinštirideset let, prišel v Limo, je poleg drugih uradnikov, ki so si službe kupili na dvoru, pripeljal tudi don Juana de Villegasa. Ta je imel med potovanjem priložnost pogosto občevati s podkraljem, ki ga je nekoliko vzljubil in ga je včasih povabil na obed v palačo ... A zdaj se spomnim, da govorim o podkralju, ne da bi ga bil svojim bralcem pošteno predstavil. Spoznajmo torej njegovo ekscelenco.

II Don Baltasar de la Cueva, grof Castellarski in Villa-Alonski, markiz Malagónski, gospod mest Viso, Paracuellos, Fuente el Fresno, Porcuna in Benarfases, rojen v Madridu, drugi sin vojvode Alburquerqueškega, vitez reda svetega Jakoba, dosmrtni veliki sodni izvršitelj mesta Toro, kastiljski odkupovalec ujetnikov in dvajseti podkralj Peruja, je v Limo vstopil 15. avgusta 1674. Na razkošno oprtanih mulah je razkazoval — tako pravi neki zgodovinar — bogastvo, kakršno so drugi podkralji navadno odvažali ob odhodu. Ljudstvo je menilo, in to povsem razumno, da don Baltasar ne prihaja zaradi zaslužkov in dobičkov, temveč zaradi časti, zato ga je sprejelo z živim navdušenjem.

Med njegovimi prvimi upravnimi dejanji so bili ureditev ladjevja zaradi morebitnih piratskih napadov, oborožitev Valparaísa s topovi, utrditev Arice, Guayaquila in Paname ter popravilo obzidja Callaa, katerega posadko je obenem povečal.

Tako v posvetnih kakor v cerkvenih zadevah je izdal nadvse premišljene odredbe. Sodiščem je pridobil ugled; vneto je branil pravice kraljevega patronata nad Cerkvijo in se zato hudo sporekel z nadškofom; reformiral je univerzo; ustanovil sklade za vzdrževanje bolnišnice Santa Ana ter izdal predpise za omejitev razkošja kočij in javnih izgredov, za preprečevanje dvobojev in za izboljšanje drugih področij javnega reda.

Pri državnih financah je dosegel številne prihranke pri javnih izdatkih, skrajno strogo kaznoval zlorabe okrajnih upraviteljev in natančno pregledal kraljeve blagajne. Zaradi tega pregleda je več davčnih uradnikov odšlo v kaznilnico v Valdivii, zakladnika v Chuquiavu so obesili, z zaplembo premoženja krivcev pa je zakladnica dobila nazaj nekaj realov. Nobenega plačilnega naloga niso izplačali, če ni na njem podkralj lastnoročno pripisal »izvršiti« in ga spodaj podpisal. Villegas je ponaredil mnogo teh listin.

O tako znamenitem podkralju Lorente pravi: »Vsakogar je sprejemal na javnih in zasebnih avdiencah, ne da bi si pridržal določene ure zase ali imel vratarje, ki bi ljudem preprečevali govoriti z njim, in sam je izdajal odloke in ukaze. Prebivalci Lime so se temu čudili in zatrjevali, da pri nobenem prejšnjem podkralju niso videli tolikšne delovne vneme niti takšnega načina upravljanja.

Pred nekaj leti je neki rokohitrec, Paraff, obljubil, da bo iz bakra pridobival zlato v izobilju. Naselil se je v Čilu in tam ustanovil družbo, katere delničarji so sejali zlato, ki se je nato skrilo v Paraffove skrinje, poželi pa baker slabe kakovosti.

Nekaj podobnega se je zgodilo v času grofa Castellarskega, le da v tem primeru ni šlo za premetenega sleparja, temveč za nedolžnega sanjača. Pri pripovedi o tem dogodku sledimo Mendiburuju.

Don Juan del Corro, eden najpomembnejših predelovalcev srebrne rude z živim srebrom v Potosíju, je vladi sporočil, da je odkril nov način predelave srebrnih rud, ki pri nekaterih poveča izplen za polovico, pri drugih za tretjino ali četrtino, pri vseh pa prihrani petdeset odstotkov živega srebra. V zameno za svoje odkritje je prosil za kraljeve milosti. Predsednik sodišča v Charcasu, okrajni upravitelj, kraljevi uradniki v Potosíju ter številni rudarji in predelovalci rude so podali ugodna poročila. Podkralj je o tem čudežu podvomil in v Potosí poslal pooblaščence, ki jim je povsem zaupal, da bi opravili nove praktične poskuse.

Tri ali štiri mesece pozneje je nekega popoldneva v Limo prispel sel s pismi in poročili pooblaščencev. Ti so poročali, da odkritje don Juana del Corra ni prazna izmišljotina, temveč čudovita resničnost.

Navdušeni podkralj je snel zlato verigo, ki jo je nosil okoli vratu, in jo kot nagrado za dobro novico podaril prinašalcu pisem. Nato je ukazal, naj zazvonijo zvonovi in naj mesto razsvetlijo.

To je sprožilo vsesplošen vrvež: v stolnici so peli Te Deum, nadškof Almoguera je daroval slovesno zahvalno mašo, prirejali so sijajne sprevode mask in druga javna praznovanja. A pri tem se ni ustavilo. Castellar je ukazal, naj podobe Marije Rožnega venca, svetega Dominika in svete Roze v slovesni procesiji prenesejo v stolnico. Procesija je šla skozi številne bogato okrašene ulice, kjer so stali dragoceni oltarji in slavoloki. Priredili so razkošno devetdnevnico, pobožna podkraljica doña Teresa María Arias de Saavedra pa je stroške teh veličastnih slovesnosti poravnala iz lastnega žepa.

Podkralj je dal natisniti navodila, ki jih je napisal iznajditelj novega postopka, in jih razdelil med perujske rudarje. Povsod so jih temeljito preizkušali, toda izidi so bili slabi in pokazalo se je, da so koristi tako majhne in celo dvomljive, da niso vredne truda. Podkralj je menil, da je takšen razplet nekoliko prizadel njegovo samoljubje; don Juan del Corro pa ni hotel priznati poraza in je svojo nesrečo pripisoval spletkam sovražnikov in zavistnežev. Castellar se je naposled v spremstvu vseh uradnikov in imenitnikov Lime udeležil poskusa ter se prepričal, da novi postopek, ki je toliko ljudi zaslepil, ne prinaša nikakršnih prednosti in da so njegovi dobički le sanje. Ostal pa je spomin — zares prav smešen — na navdušenje in slavja, s katerimi so ga sprejeli.

S svojo nepopustljivostjo do ukoreninjenih zlorab si je nakopal izredno mogočne sovražnike, ki so uporabili ves svoj vpliv in niso varčevali s sredstvi, da bi podkralja očrnili v vladarjevih očeh.

Sedmega julija 1678, ko je v Limi potekala prošnja procesija zaradi strašnega potresa, ki je prejšnji mesec mesto skoraj spremenil v ruševine, je grof Castellarski prejel kraljevi ukaz Karla II., naj oblast nemudoma preda ošabnemu in samovoljnemu nadškofu don Melchorju de Liñánu y Cisnerosu. Ta ga je podvrgel strogemu sodnemu pregledu njegovega upravljanja in je bil pri tem tako malenkosten, da ga je skoraj dve leti zadrževal v izgnanstvu v Paiti.

Ko je leta 1681 nadškofa Cisnerosa zamenjal odlični vojvoda Palatski, je don Baltasar de la Cueva, ki so ga na sodišču oprostili, predložil svoje Poročilo o upravljanju. Datirano je bilo v vasici Surco blizu Chorrillosa in sodi med najpomembnejša poročila podkraljev, kar jih poznamo.

Grof Castellarski je v Peru prinesel veliko premoženje, katerega večji del je izviral iz dote njegove žene, španske plemkinje, ki so jo v Limi močno vzljubili zaradi njene dobrodelnosti do ubogih in dragocenih darov cerkvam. O njem so govorili, da je oblast prevzel bogat, zapustil pa jo je skoraj reven.

Grb rodbine de la Cueva je bil takšen: ščit, razdeljen z dvema poševnicama v obliki zastora; prvo in drugo polje zlati, z rdečo palico; tretje srebrno, z zelenim zmajem ali grifonom, ki kakor da prihaja iz votline; srebrna obroba z osmimi zlatimi Andrejevimi križi.

Leta 1682 ga je Karel II., da bi popravil krivico zaradi žalitve, ki mu jo je tako neupravičeno prizadejal, imenoval za člana Sveta za Indije. Don Baltasar je tri ali štiri leta pozneje umrl v Španiji, medtem ko je opravljal to službo.

III Grof Castellarski je imel navado, da se je vsako popoldne peš sprehodil po mestu v spremstvu svojega tajnika in enega od dežurnih stotnikov. Preden pa se je vrnil v palačo, je ob zvonjenju k angelovemu češčenju stopil v cerkev svetega Dominika, da bi pobožno odmolil rožni venec.

Bilo je zvečer 10. februarja 1678. Njegova ekscelenca je klečala na klečalniku, ki mu ga je samostanski brat laik vselej skrbno pripravil pred Marijinim oltarjem. Nekaj korakov stran sta ob klopi stala tajnik in stotnik spremstva.

Kljub polmraku v cerkvi je pozornost slednjega pritegnila postava, ki se je skrivala za stebri prostrane ladje. Nenadoma se je skrivnostna senca s previdnimi koraki približala podkraljevemu klečalniku, ga z levico zgrabila za tilnik in ga vrgla na tla, medtem ko se ji je v desnici zabliskalo bodalo.

Na podkraljevo srečo je bil stotnik gibčen in krepak mladenič; bliskovito je planil na morilca in ga zgrabil za zapestje. Bogoskrunec se je obupano otepal železnega prijema mladeniča, dokler niso pritekli menihi in verniki, ki so bili v cerkvi, ter mu skupaj iztrgali orožje.

Ta človek je bil Juan de Villegas. Pobegnil je iz kaznilnice in bil že teden dni v Limi; vse od vrnitve je v cerkvi prežal na podkralja in iskal ugodno priložnost, da bi ga umoril.

Še isti večer so zadevo zaupali sodniku don Rodrigu de Odríi. Ta je bil tako dejaven, da se je že osem dni pozneje Villegasovo telo kakor grozd zibalo na vislicah.

— Škoda tega malopridneža! — je ob vznožju vislic dejal don Rodrigo svojemu sodnemu slugi. — Ali ni res, Güerequeque, da sem ves čas trdil, kako bo ta lopov končal zelo visoko?

— Naj mi vaše blagorodje oprosti, — je odgovoril ogovorjeni, — toda ta drog je prenizek za zasluge tega podleža.