Prevod

(Juani Manueli Gorriti.) Zdelo se nam je primerno spremeniti imena glavnih oseb te pripovedi, kar je odpustljiv greh, ki smo ga zagrešili že v La emplazada in še v kateri drugi zgodbi. Imena pomenijo bore malo, če le pazimo, da ne potvarjamo zgodovinske resnice; in bralec bo že zaslutil, kakšen razlog, in to zelo tehten, smo imeli, da smo bližnjim odvzeli njihova krstna imena.

I Avgusta 1690 je v Limo slovesno prispel njegova ekscelenca don Melchor Portocarrero Lazo de la Vega, grof Monclova, komtur Zarze v redu Alcántara in triindvajseti podkralj Peruja v imenu njegovega veličanstva don Carlosa II. Poleg hčere doñe Josefe, družine in služinčadi ga je iz Mehike, od koder je bil z mesta tamkajšnjega vladarja premeščen v ta kraljestva, spremljalo nekaj španskih vojakov. Med njimi je po svoji postavni, bojeviti zunanjosti izstopal don Fernando de Vergara, plemič iz Estremadure in stotnik plemiških suličarjev; o njem pa se je govorilo, da si med mehiškimi lepoticami ni ravno ustvaril slovesa strogega benediktinskega meniha. Pretepača, kvartopirca in ljubitelja obleganja ženskih src je bilo več kot težko pripraviti do tega, da bi se spametoval; in podkralj, ki mu je bil očetovsko naklonjen, si je sklenil v Limi sam poiskati nevesto zanj, da bi videl, ali res drži rek, da zakonski stan spreminja navade.

Evangelina Zamora je imela poleg mladosti in lepote še druge odlike, zaradi katerih je bila najbolj zaželena nevesta v mestu kraljev. Njen praded je bil poleg Jerónima de Aliaga, župana Ribere, Martína de Alcántara in Diega Maldonada Bogatega eden tistih osvajalcev, ki jih je Pizarro najbogateje obdaril z zemljiškimi posestmi v dolini Rimaca. Cesar mu je dovolil uporabljati naziv don, nekaj let pozneje pa so mu dragocena darila, ki jih je pošiljal kroni, prinesla še čast članstva v redu svetega Jakoba. S stoletjem na plečih, bogat in oplemeniten, je naš osvajalec presodil, da v tej solzni dolini nima več nobenega poslanstva, in je leta 1604 pobral šila in kopita ter zapustil prvorojencu premoženje v podeželskih in mestnih posestih, ki so ga tedaj ocenili na petino milijona.

Evangelinin ded in oče sta dediščino še povečala; pri dvajsetih letih pa je mladenka ostala sirota, pod skrbnikovim varstvom in deležna zavisti zaradi svojega bogastva.

Med skromno hčerjo grofa Monclove in premožno Limčanko se je kmalu spletlo prisrčno prijateljstvo. Evangelina je tako dobila priložnost, da se je v palači pogosto srečevala s stotnikom plemiških suličarjev, ki kot pravi kavalir ni zamudil nobene priložnosti, da bi dvoril mladenki; ta je nazadnje, ne da bi priznala ljubezensko nagnjenje, ki ga je estremadurski plemič znal prebuditi v njenem srcu, s skrivnim zadovoljstvom prisluhnila predlogu za poroko z don Fernandom. Posrednik ni bil nihče drug kot podkralj, in lepo vzgojena mladenka ni mogla užaliti tako visokega zavetnika.

V prvih petih letih zakona je stotnik Vergara pozabil na svoje nekdanje razuzdano življenje. Žena in otroci so bili vsa njegova sreča: bil je, lahko bi rekli, zgleden mož.

Toda nekega usodnega dne je hudič poskrbel, da je don Fernando pospremil ženo na družinsko slavje in da je bila tam soba, kjer niso igrali le klasične malille abarrotade, temveč se je okoli mize z zelenim pregrinjalom zbrala tudi množica častilcev kock. Igralska strast je v stotnikovi duši samo dremala, zato ni čudno, da se je ob pogledu na kocke prebudila s še večjo močjo. Igral je, in sreča mu je bila tako zlobno nenaklonjena, da je tisto noč izgubil dvajset tisoč pesov.

Od tiste ure se je zgledni mož povsem spremenil in se vrnil k vročičnemu življenju hazarderja. Ker mu je sreča iz dneva v dan bolj obračala hrbet, je moral za pokrivanje izgub posegati po premoženju žene in otrok ter se pognati v brezno brez dna, ki mu pravimo lov za povrnitvijo izgubljenega.

Med njegovimi tovariši v pregrehi je bil mlad markiz, ki so mu bile kocke vztrajno naklonjene, in don Fernando si je vtepel v glavo, da se bo spopadel s tolikšno noro srečo. Mnoge večere ga je vodil na večerjo v Evangelinino hišo, po večerji pa sta se prijatelja zaprla v sobo, da bi drug drugega obrala do srajce, kar je v strokovnem jeziku igralcev ostudno natančen izraz.

Igralec in norec sta nedvomno eno in isto. Če po mojem kaj zmanjšuje zgodovinsko veličino cesarja Avgusta, je to dejstvo, da je po Svetonijevem pričevanju po večerji igral sodo-liho.

Zaman si je Evangelina prizadevala odvrniti brezuzdnega igralca od prepada. Solze in nežnosti, jeza in sprave, vse je bilo zaman. Poštena ženska nima drugega orožja, s katerim bi lahko vplivala na srce ljubljenega moža.

Neke noči je nesrečna žena že ležala v postelji, ko jo je don Fernando zbudil in jo prosil za poročni prstan. Krasil ga je briljant izredno velike vrednosti. Evangelina se je zdrznila; toda mož je pomiril njeno tesnobo z besedami, da želi le potešiti radovednost nekaj prijateljev, ki dvomijo o vrednosti dragocenega nakita.

Kaj se je zgodilo v sobi, kjer sta se merila tekmeca za igralno mizo? Don Fernando je izgubljal veliko vsoto, in ker ni imel več ničesar, kar bi lahko zastavil, se je spomnil ženinega sijajnega prstana.

Nesreča je neizprosna. Že nekaj minut pozneje se je dragoceni nakit bleščal na prstancu zmagovitega markiza. Don Fernando se je stresel od sramu in kesanja. Markiz se je poslovil in Vergara ga je spremljal v sprejemnico; ko pa sta stopila vanjo, je obrnil glavo proti zastekljeni pregradi, ki je vodila v Evangelinino spalnico, in skozi steklo zagledal ženo, kako kleči pred Marijino podobo in hlipa.

Don Fernandov duh je obšla strašna omotica in hitro kakor tiger je planil na markiza ter mu trikrat zasadil bodalo v hrbet.

Nesrečnež je zbežal proti spalnici in se brez življenja zgrudil pred Evangelinino posteljo. II Grof Monclova, tedaj še zelo mlad, je v bitki pri Arrasu leta 1654 poveljeval četi. Pogum ga je potegnil v najhujši boj in z bojišča so ga odnesli skoraj umirajočega. Nazadnje je okreval, vendar je izgubil desno roko, ki so mu jo morali odrezati. Nadomestil jo je s posrebreno in od tod je izviral vzdevek, ki so mu ga dali v Mehiki in Limi.

Podkralj Srebrna roka, v čigar grbu je bilo zapisano geslo Ave Maria gratia plena, je na čelu Peruja nasledil slovitega don Melchorja de Navarro y Rocafulla. »Z enakim ugledom kot njegov predhodnik, čeprav z manj upravljavskimi sposobnostmi,« pravi Lorente, »je grof Monclova, mož čistih navad, veren, spravljiv in zmeren, s svojim zgledom plemenitil ljudstvo; ljudje v stiski pa so ga vselej našli pripravljenega, da jim kot miloščino razdeli svojo plačo in dohodke svoje hiše.«

V petnajstih letih in štirih mesecih vladavine Srebrne roke, dobe, ki je ne prej ne pozneje ni dosegel noben podkralj, je v deželi vladal popoln mir; uprava je bila urejena in v Limi so zrasle veličastne hiše. Resda javna blagajna ni bila prav cvetoča, vendar iz razlogov, ki niso imeli nič opraviti s politiko. Tedanje procesije in verske slovesnosti so s svojo veličastnostjo in razkošjem spominjale na čase grofa Lemosa. Arkade s petinosemdesetimi loki, katerih gradnja je stala petindvajset tisoč pesov, mestna hiša in galerija palače so bile dela tiste dobe.

Leta 1694 se je v Limi rodil spaček z dvema glavama in lepima obrazoma, dvema srcema, štirimi rokami in dvema prsnima košema, povezanima s hrustancem. Od pasu do stopal ni imel skoraj nič nenavadnega, in vsestransko učeni Limčan don Pedro de Peralta je pod naslovom Odkloni narave napisal zanimivo knjigo, v kateri je ob anatomskem opisu spačka skušal dokazati tudi, da je imel dve duši.

Ko je leta 1700 umrl Carlos Začarani, je njegov naslednik Felipe V. grofa Monclovo nagradil tako, da ga je povzdignil med španske grande. Bolan, osemdesetleten in utrujen od vladanja je podkralj Srebrna roka prosil dvor, naj mu pošlje zamenjavo. Ne da bi dočakal izpolnitev te želje, je grof Monclova 22. septembra 1702 umrl in bil pokopan v stolnici; njegov naslednik, markiz Casteldos Ríus, pa je prispel v Limo šele junija 1707.

Doña Josefa, hči grofa Monclove, je po podkraljevi smrti še naprej prebivala v palači; neke noči pa se je, po predhodnem dogovoru s svojim spovednikom, patrom Alonsom Mesío, spustila skozi okno in se zatekla k redovnicam svete Katarine ter izrekla zaobljube v habitu svete Roze, katere samostan so še gradili. Maja 1710 se je doña Josefa Portocarrero Lazo de la Vega preselila v novi samostan, kjer je postala prva opatinja.

III Štiri mesece po njegovi aretaciji je kraljevo sodišče don Fernanda de Vergaro obsodilo na smrt. Že od prvega trenutka je priznaval, da je markiza zahrbtno ubil v navalu obupa propadlega igralca. Ob tako odkritem priznanju sodišču ni preostalo drugega, kot da mu izreče predpisano kazen.

Evangelina je uporabila vsa sredstva, da bi moža rešila sramotne smrti; in v tej neutolažljivi žalosti je napočil dan, določen za zločinčevo usmrtitev. Tedaj se je požrtvovalna in pogumna Evangelina iz ljubezni do dobrega imena svojih otrok odločila za žrtev brez primere.

Oblečena v žalna oblačila je stopila v dvorano palače prav tedaj, ko se je podkralj grof Monclova posvetoval s sodniki, in izjavila: da je don Fernando markiza ubil pod zaščito zakona; da je bila sama prešuštnica in da je, ko ju je mož zalotil, zbežala pred njegovo jezo, njen sokrivec pa je iz rok osramočenega moža dočakal pravično smrt.

Pogosti markizovi obiski v Evangelinini hiši, njen prstan kot ljubezensko darilo na roki mrtveca, rane v hrbtu, okoliščina, da so mrtvega našli ob vznožju gospejine postelje, in druge drobne podrobnosti so bili zadostni razlogi, da je podkralj verjel razkritju in ukazal zadržati izvršitev sodbe.

Sodnik, ki je vodil zadevo, se je odpravil v ječo, da bi don Fernando potrdil ženino izjavo. Toda komaj je pisar končal branje, se je Vergara, ki ga je preplavljalo tisoč nasprotujočih si čustev, grozljivo zakrohotal.

Nesrečnež je zblaznel! Nekaj let pozneje je smrt razprostrla krila nad čisto posteljo plemenite žene, strog duhovnik pa je umirajoči obilno delil versko tolažbo.

Evangelinini štirje otroci so kleče čakali na poslednji materin blagoslov. Tedaj jim je požrtvovalna žrtev na spovednikovo vztrajanje razkrila strašno skrivnost: — Svet bo pozabil, — jim je rekla, — ime ženske, ki vam je dala življenje; do vas pa bi bil neizprosen, če bi se vaš oče povzpel po stopnicah na morišče. Bog, ki bere v kristalu moje vesti, ve, da sem pred družbo izgubila čast zato, da vas ne bi nekega dne imenovali otroci usmrčenega zločinca.