Prevod

(Doktorju don Joséju Marianu Jiménezu.) I Nekega spokojnega marčevskega popoldneva leta Gospodovega 1665 je pred vrati svoje koče sedela indijanska družina. Sestavljali so jo starka, ki je trdila, da je potomka velikega vojskovodje Ollantaya, njeni hčeri Carmen in Teresa ter mladenič po imenu Tomás.

Koča je stala ob vznožju hriba Laycacota. Skupaj s petnajstimi ali dvajsetimi drugimi je sestavljala vasico s sto prebivalci.

Medtem ko sta dekleti predli, je mati sinu že tisočič pripovedovala družinsko izročilo. To ni nikakršna skrivnost in prav lahko ga zaupam svojim bralcem, ki ga bodo z mnogimi obširnimi in zanimivimi podrobnostmi našli v pomembni knjigi z naslovom Anales del Cuzco, ki jo je izdal moj učeni prijatelj in kolega iz kongresa don Pío Benigno Mesa.

Takšno je izročilo o Ollantayu: Pod vladavino Inke Pachacuteca, devetega vladarja Cuzca, je bil Ollantay, kuraka Ollantaytamba, vrhovni poveljnik vojska. Zaljubil se je v eno od njust oziroma princes, ki mu je ljubezen vračala, in Pachacuteca prosil, naj mu za nagrado za pomembne zasluge nakloni njeno roko. Ošabni monarh je njegovo prošnjo zavrnil, saj se po zakonih cesarstva njegova kri ni smela mešati s krvjo družine, ki ni izvirala neposredno od Manga Capaca. Zaljubljeni poglavar je zato neke noči izginil iz Cuzca in s seboj odpeljal svojo ljubljeno Cusicoyllor.

Pet let Inki ni uspelo premagati upornega vazala, ki se je z orožjem v roki branil v trdnjavah Ollantaytamba; njihove razvaline še danes zbujajo občudovanje popotnikov. Toda Rumiñahui, še eden od Pachacutecovih vojskovodij, je na skrivnem srečanju svojega kralja prepričal, da bo treba za podreditev Ollantaya namesto sile uporabiti zvijačo in izdajo. Dogovorila sta se, da bodo Rumiñahuija zaprli pod pretvezo, da je oskrunil svetišče devic Sonca. Po dogovoru so mu odvzeli čin in ga na javnem trgu prebičali, da bi tako ponižan pobegnil iz Cuzca in ponudil svoje usluge Ollantayu. Ta bi v njem videl ugledno žrtev in hkrati slavnega vojskovodjo, zato mu ne bi mogel odreči popolnega zaupanja. Vse se je izteklo, kakor sta zločinsko načrtovala: podli Rumiñahui je izročil trdnjavo, Inka pa je ukazal ujetnike obglaviti[2].

[Opomba 2: Na podlagi te zgodbe je župnik iz Tinte don Antonio Valdés okoli leta 1780 napisal dramo v kečuanščini, ki so jo uprizorili pred upornim Inko Tupacom-Amarujem.

Tschudi, Markham, Nadal, Barrancas in mnogi amerikanisti so vztrajno zagovarjali trditev, da je drama Ollanta nastala v inkovskih časih in je torej literarni spomenik izpred osvojitve. Ko jo je perujski pesnik Constantino Carrasco prevedel v verzih, je avtor teh Izročil objavil kratko kritično presojo, v kateri si je drznil namigniti — in pri tem na hitro navedel nekaj razlogov v prid svojemu mnenju —, da Ollanta ni nič drugega kot španska komedija plašča in meča, napisana s kečuanskimi besedami; in da so bili stari Perujci, pa naj Garcilaso, ki je v svojih Comentarios reales natrosil nemalo laži, trdi drugače, še zelo daleč od gojenja dramske književnosti. Toliko smo si drznili zapisati, pa se je nad nas zgrnila vsa streha ... Neki strokovnjak za kečuanščino nas je obtožil celo slabega domoljubja; neki gospod Pacheco Zegarra pa nas je med drugimi učenimi komplimenti imenoval nevedneža in šarlatana. Ob tako tehtnih razlogih smo se pustili prepričati, da smo objavili neumnost velikanskega formata. Toda leta 1881 je argentinski književnik don Bartolomé Mitre v temeljiti in obširni študiji, z obilico dokazov in s preudarnim utemeljevanjem, jasno pokazal pristno španski izvor drame Ollanta tako po obliki kot po vsebini in celo po jezikovnih prvinah.]

Zvesti stotnik je rešil Cusicoyllor in njeno hčerko Imasumac, še nežnega otroka, ter se z njima naselil ob vznožju Laycacote, na kraju, kjer naj bi leta 1669 zraslo mestece San Carlos de Puno.

Starka je ravno končevala pripovedovanje tega izročila sinu, ko se je pred njo pojavil moški, oprt na palico, ogrnjen v dolg pončo iz grobe volnene tkanine in s širokim, starim klobukom iz klobučevine na glavi. Tujec je bil petindvajsetletni mladenič in kljub bednim oblačilom je bila njegova drža uglajena, njegov obraz možat in prijeten, njegov govor pa očarljiv in vljuden.

Povedal je, da je Andaluzijec in da ga je nesreča prignala tako daleč, da je ostal brez kruha in doma. Potomci Pachacutecove hčere so mu radi ponudili gostoljubje, za katero je prosil.

Tako je minilo nekaj mesecev. Družina se je ukvarjala z živinorejo in trgovanjem z volno, gost pa jim je bil pri tem v veliko pomoč. Resnica je bila, da se je mladi Španec strastno zaljubil v Carmen, starejšo starkino hčer, njej pa ni bilo prav nič zoprno, da je bila predmet mladeničevih ljubezenskih hrepenenj.

Ker platonstvo v zemeljskih čustvih ni večno, je napočil dan, ko se je snubec, naveličan pogovorov z zvezdami v samotnih nočeh, zaupal materi. Ta je Španca že vzljubila in mu rekla:

— Moja Carmen ti bo za doto prinesla bogastvo, vredno potomke cesarjev. Ženin besedam sprva ni pripisoval posebnega pomena; toda tri dni po poroki ga je starka pred zoro spravila iz postelje, ga odpeljala do rudniškega vhoda in mu rekla:

— Tu imaš doto svoje žene. Dotlej neznani, pozneje pa nadvse sloviti rudnik Laycacota je od tistega dne postal last don Joséja Salceda, kakor je bilo ime srečnemu Andaluzijcu.

II Bogastvo rudnika in velikodušnost Salceda ter njegovega brata don Gasparja sta v Laycacoto kmalu privabila množico pustolovcev.

Prisluhnimo zgodovinarju: »Tam sta bila čisto srebro in ruda, ki je po predelavi dala toliko mark srebra, kolikor je tehtal zaboj rude. Ob nekaterih dneh so izkopali za več sto tisoč pesov.«

Te trditve bi se zdele pravljične, ko se ne bi v njih strinjali vsi zgodovinarji. Kadar je kak Španec, zlasti Andaluzijec ali Kastiljec, Salceda prosil za pomoč, mu je ta podaril vse, kar je mogel v določenem številu ur odnesti iz rudnika. Darilo je skoraj vselej doseglo vsaj vrednost ene srebrne palice, kar je pomenilo dva tisoč pesov.

Kmalu so se Katalonci, Galicijci in Biskajci, ki so živeli v rudarskem naselju, sprli z Andaluzijci, Kastiljci in kreoli, ki sta jim bila Salcedova naklonjena. Prišlo je do krvavih spopadov z menjajočo se srečo, dokler ni podkralj don Diego de Benavides, grof Santisteban, škofu iz Arequipe, patru Juanu de Almogueri, zaupal naloge, naj pomiri rudarsko naselje. Salcedovi privrženci so premagali škofove čete, okrajni upravitelj Peredo pa se je rešil hudo ranjen.

Ker je Salcedovim ljudem v teh bojih primanjkovalo svinca, so ulivali krogle iz srebra. Nihče ne bo mogel reči, da niso ubijali razkošno. Medtem je v Limi umrl Santisteban in oblast je prevzela kraljeva audiencia. Guverner, ki ga je imenovala za Laycacoto, je spoznal, da nima dovolj moči, da bi uveljavil svojo oblast, in je poveljstvo predal don Joséju Salcedu. Ta ga je sprejel z naslovom vrhovnega sodnika. Audiencia je priznala svojo nemoč in se sprijaznila s Salcedom, ki je v strahu pred novimi napadi Baskov na hribu postavil trdnjavo in jo opremil s topovi.

Res pa je imela audiencia tedaj dovolj drugih hudih skrbi: nemire, ki jih je v Čilu povzročal guverner Meneses, ter strašno in obsežno zaroto Inke Bohorquesa, ki so jo v Limi odkrili tik pred izbruhom in ki je njenega vodjo ter njegove namestnike pripeljala na morišče.

V Laycacoti je bil red povsem obnovljen in vsi prebivalci so bili zadovoljni z dobrim vladanjem in plemenitim vedenjem vrhovnega sodnika.

Toda leta 1667 je morala audiencia priznati novega podkralja, ki je prispel iz Španije. To je bil grof Lemos, triintridesetletni mladenič, ki mu je po besedah zgodovinarjev manjkala le še talar, pa bi bil popoln jezuit. V skoraj petih letih vladanja se kot upravitelj ni posebno izkazal. Njegovi podvigi so se omejili na to, da je poslal močno ladjevje, sicer brez uspeha, zasledovat bukanirja Morgána, ki je požgal Panamo, in da je ob čilski obali zajel Enriqueja Clerka. Leto dni po tem, ko so jo bukanirji uničili (1670), so staro Panamo, ustanovljeno leta 1518, preselili na kraj, kjer stoji danes. Dva uničujoča požara, prvi februarja 1737 in drugi marca 1756, sta v pepel spremenila dve tretjini stavb. Med njimi so morale biti tudi veličastne, če sodimo po razvalinah, ki še vedno pritegujejo popotnikovo pozornost.

Podkralj grof Lemos se je odlikoval edinole po svoji pobožnosti. Pogosto so ga videvali, kako pometa tla v cerkvi Desamparados, tam igra na orgle in poje pri slovesni nedeljski maši, pri tem pa se niti najmanj ni menil za godrnjanje plemstva, ki je takšna opravila imelo za nevredna španskega velikaša.

Ta podkralj je pod grožnjo zapora in denarne kazni ukazal, da nihče ne sme naslikati križa na kraju, kjer bi ga lahko pohodili, in da morajo vsi ob zvonjenju k molitvi poklekniti; za botra enemu svojih otrok pa je izbral kuharja iz samostana San Francisco, črnca s pedanj širokimi usti in slovesom svetnika.

Za vsakega človeka, ki ga je dal usmrtiti, je naročil trideset maš; vsak dan je vsaj tri ure posvetil molitvi malega oficija in rožnega venca, vsako jutro se je spovedal in prejel obhajilo ter se udeleževal jubilejnih pobožnosti in vsakršnega verskega praznovanja ali obreda, za katerega je izvedel.

V Limi nikoli niso videli tako sijajnih procesij kot tedaj; Lorente v svoji Zgodovini opisuje eno od njih, v kateri so po dolgi ovinkasti poti iz palače v cerkev Desamparados prenesli Marijino podobo, ki jo je podkralj posebej naročil iz Zaragoze. Na tisti slovesnosti je stal slavolok, katerega vrednost so ocenili na več kot dvesto tisoč pesov, tako obilno so ga krasili dragulji ter zlati in srebrni predmeti. Ulica Mercaderes se je bleščala, tlakovana s srebrnimi palicami, vrednimi več kot dva milijona dukatov. Naj živi razkošje in kdor ga je prinesel!

Fanatični don Pedro Antonio de Castro y Andrade, grof Lemos, markiz Sarria in Gátiva ter vojvoda Taratifanco, ki je bil najbolj ponosen na to, da izvira od svetega Frančiška Borgie, in ki bi, kakor je sam govoril, v vsaki ulici Lime ustanovil jezuitski kolegij, če bi bilo po njegovem, se je takoj, ko so ga v Limi razglasili za predstavnika Karla II. Začaranega, z veliko vojaško silo odpravil v Puno in prijel Salceda.

Vrhovni sodnik je imel na voljo močna sredstva za odpor, vendar se ni hotel pregrešiti z uporom zoper svojega kralja in zakonitega gospoda. Po pričevanju mnogih zgodovinarjev ga je podkralj odvedel kot ujetnika in z njim med potjo ravnal skrajno kruto. Postopek je bil kmalu končan, Salcedo obsojen na smrt, njegovo premoženje pa zaplenjeno v korist kraljeve zakladnice.

Kakor smo že povedali, so imeli jezuiti podkralja v oblasti. Jezuit je bil njegov spovednik pater Castillo in jezuiti so bili tudi njegovi tajniki. Kronike tistega časa Loyolovim sinovom očitajo, da so odločilno prispevali k tragičnemu koncu bogatega rudarja, ki je kroni izkazal nemalo uslug in v Španijo poslal več milijonov kot petinski delež dobička iz rudnika.

Ko so Salcedu prebrali sodbo, je podkralju predlagal, naj mu dovoli pritožbo v Španijo; za ves čas od odhoda ladje do njene vrnitve z odločitvijo madridskega dvora pa bi mu vsak dan podaril srebrno palico.

In pomisliti je treba ne le na to, da je bila vsaka srebrna palica vredna dva tisoč durov, temveč tudi na to, da potovanja iz Callaa v Cádiz ni bilo mogoče opraviti v manj kot šestih mesecih.

Skušnjava je bila velika in grof Lemos je omahoval. Toda jezuiti so ga opozorili, da bo imel več koristi, če Salceda usmrti in mu zapleni premoženje.

Na njegovo ekscelenco je najbolj vplival pater Francisco del Castillo, perujski jezuit, ki uživa sloves svetosti in je bil krstni boter don Salvadorja Fernándeza de Castra, markiza Almuñe in podkraljevega sina.

Salceda so usmrtili na kraju, imenovanem Orcca-Pata, nedaleč od Puna. III Ko je Salcedova žena izvedela za strašni izid procesa, je sklicala svoje sorodnike in jim rekla:

— Moje bogastvo mi je prineslo nesrečo. Tisti, ki hlepijo po njem, so s sramotno smrtjo pokončali moža, ki mi ga je Bog namenil za sopotnika. Poskrbite, da ga maščujete.

Tri dni pozneje je bil rudnik Laycacota zalit z vodo, njegov vhod pa zasut s skalami, in vse do danes ni bilo mogoče odkriti kraja, kjer je bil.

Sorodniki Salcedove žene so rudnik poplavili in tako morilcem vrhovnega sodnika onemogočili, da bi imeli korist od zločina, v katerega jih je pahnila lakomnost.

Carmen, neutolažljiva vdova, je izginila in govori se, da se je živa pokopala v enem od rudniških rovov. Mnogi trdijo, da je bil Salcedov rudnik tisti, ki ga danes poznamo pod imenom Manto. To zmoto moramo popraviti. Tako zaželeni Salcedov rudnik je ležal med hriboma Laycacota in Cancharani.

Podkralj grof Lemos, med čigar vladanjem je bila sveta Roza razglašena za svetnico, je umrl decembra 1673, njegovo srce pa so pokopali pod glavnim oltarjem cerkve Desamparados.

Grb tega podkralja je po rodu Castro prikazoval zlato sonce na rdečem polju. Potomci bratov Salcedo pa so med vladavino Filipa V. dosegli povrnitev časti svojemu imenu, poglavar družine pa je prejel naslov markiza Villarrica.