Prevod

Sveti mož, ki je v templju Tōhokuin uvedel zborovanja za razsvetljenje, je bil nekoč velik hudodelec in je kar sedemkrat pristal v ječi. Ko so ga zaprli sedmič, so se zbrali sodni uradniki in sklenili: »Ta človek je strašen zločinec. Že če kdo enkrat ali dvakrat sedi v ječi, to zanj nikakor ni častno. Tale pa je zagrešil kdo ve koliko hudodelstev in se že sedmič znašel za zapahi — to je res nezaslišano in grozljivo. Tokrat mu bomo odsekali nogo.« Odpeljali so ga torej na kraj kazni, in ravno ko so mu hoteli odsekati nogo, je mimo prišel izjemno vešč bralec usode iz telesnih znamenj. Nekam je bil namenjen, pa je stopil k človeku, ki so mu hoteli odsekati nogo, in dejal: »Meni na ljubo mu prizanesite. Na njem so znamenja, da se bo zagotovo prerodil v Čisti deželi.« »Kakšne nesmisle govoriš, menih! Očitno se na branje znamenj prav nič ne spoznaš,« so mu odvrnili in hoteli brez nadaljnjega zamahniti. Tedaj pa je zlezel na nogo, ki so jo nameravali odsekati, in zavpil: »Namesto te noge odsekajte mojo! Kako bi mogel gledati, da odsekate nogo človeku, na katerem so znamenja prerojenja v Čisti deželi!« Tako je kričal in vpil, da izvrševalci kazni niso vedeli, kaj naj z njim, in so sodnim uradnikom sporočili, kaj se dogaja. Ker je šlo vendarle za besede uglednega poznavalca znamenj, jih ti niso mogli kar prezreti, zato so o vsem poročali predstojniku. »Potem pa ga izpustite,« je ukazal in tatu so izpustili. Tedaj se je v njem prebudila želja po Budovi poti; postal je menih, nato velik sveti mož, in prav on je uvedel ta zborovanja za razsvetljenje. Napoved se je res izpolnila: umrl je čudovite smrti, kakršna se spodobi za svetnika. Četudi torej človek nosi znamenja tako blaženega prerojenja, jih ne more prepoznati vsak navaden bralec usode. Da pa zborovanja, ki jih je ustanovil, vse do danes niso zamrla, je zares ganljivo.