Prevod

Ko je bil Mikawa še posveten človek, je zapustil svojo prvo ženo, ker se je zaljubil v mlado in lepo dekle. Vzel jo je za ženo in z njo odšel v pokrajino Mikawa. Toda mlada žena je dolgo bolehala, njena lepota je ovenela in nazadnje je umrla. Od silne žalosti se ni mogel odločiti, kaj naj stori; noč in dan je ležal ob njej, ji govoril in jo poljubljal na usta. Ko pa je iz njenih ust zavel strašen smrad, se je v njem prebudil odpor in jo je v solzah pokopal. Odtlej je premišljeval, kako bridko je življenje na tem svetu. V pokrajini Mikawa so obhajali praznik vetra in za daritev razkosali živega merjasca. Ko je to videl, ga je obšla misel, da mora zapustiti to deželo. Nekoč mu je nekdo prinesel živega fazana, ki ga je ujel. Mikawa je dejal: »Dajte, razkosajmo tega fazana še živega in ga pojejmo. Poskusimo, ali bo tako kaj okusnejši.« Eden od njegovih spremljevalcev, nespameten mož, ki je premišljeval le o tem, kako bi se mu prikupil, ga je začel spodbujati: »Izvrsten bo! Kako le ne bi bil okusnejši!« Tisti, ki so premogli vsaj malo srca, pa so si mislili: »Kako grozne reči govori!« Pred njim so začeli živemu fazanu puliti perje. Ptica je še nekaj časa obupano prhutala, oni pa so jo tiščali k tlom in ji brez predaha ruvali perje. Iz oči so ji tekle krvave solze; mežikala je in se ozirala zdaj k enemu, zdaj k drugemu. Nekateri tega niso mogli prenesti in so vstali ter odšli. Drugi pa so se zabavali in smejali: »Glejte, kako se oglaša!« ter jo skubili še bolj brezsrčno. Ko so ji populili vse perje, so jo začeli rezati. Za rezilom so privrele kaplje krvi; sproti so jih brisali in rezali naprej. Ptica je spuščala strašne krike neznosne bolečine, dokler ni naposled poginila. Nato so jo do konca razkosali, popekli meso in ga na njegovo besedo ponudili drugim, naj ga pokusijo. »Prav izjemno je,« so govorili. »To je veliko boljše kakor meso ptice, ki jo razkosajo in spečejo šele po smrti.« Mikawa jih je ves čas pozorno gledal in poslušal, nato pa so mu pritekle solze in glasno je zajokal. Tistim, ki so hvalili okus mesa, je beseda zastala v ustih. Še istega dne je zapustil pokrajinsko prestolnico, odšel v Kjoto in postal menih. Ker se je v njem že prebudila želja po Budovi poti, je dal storiti to nezaslišano dejanje, da bi utrdil svojo odločitev. Ko je pozneje prosil za hrano, so mu pri neki hiši brez besed razgrnili na dvorišču rogoznico in mu prinesli jesti. Ravno ko je sedel nanjo in se pripravljal, da bi jedel, so dvignili zastor. V hiši je sedela lepo oblečena ženska; prepoznal je svojo nekdanjo ženo, ki jo je bil zapustil. »Prav želela sem si videti, kako bo ta berač takole končal,« je rekla in ga pogledala. Na njem pa ni bilo videti ne sramu ne prizadetosti. »Kako blagodejno,« je dejal, se do sitega najedel in odšel. Resnično občudovanja vredno srce! Ker je bila njegova predanost Budovi poti tako trdna, ga tudi takšno srečanje ni moglo prizadeti.