Prevod

To se je moralo zgoditi nedolgo tega. Neka ženska se je po ulici Ōmiya odpravljala proti severu, da bi se v templju Unrin-in udeležila zborovanja ob pridigi o razsvetljenju. Ko je prišla v bližino Saiina, je zagledala kamnit mostič. Ob vodi je hodila kakih dvajset ali trideset let stara ženska s spetimi lasmi. Ko je stopila čez mostič, je z nogo prevrnila kamen in šla naprej. Pod prevrnjenim kamnom je ležala drobna lisasta kača, tesno zvita v klobčič. Prva ženska je ravno pomislila, da je bila pod kamnom kača, ko se je ta že odpravila za žensko, ki je prevrnila kamen, in se zibajoče plazila za njo. Opazovalki se je to zdelo nenavadno. »Le kaj namerava? Ji je zamerila, ker jo je zmotila, in bi se ji rada maščevala? Pogledala bom, kaj bo storila,« si je rekla in jima sledila. Ženska spredaj se je tu in tam ozrla, vendar očitno ni slutila, da jo spremlja kača. Tudi drugi ljudje so hodili v isto smer, a nihče ni opazil kače, ki je sledila ženski, niti ni ničesar rekel. Videla jo je samo tista, ki jo je opazila že na začetku. Ker je hotela izvedeti, kaj bo kača storila, se je ves čas držala za žensko in tako prispela v Unrin-in. Ženska je stopila na leseni pod templja in sedla, kača pa je zlezla za njo ter se zvila ob njej. Toda nihče je ni opazil in nihče se ni vznemiril. »Kako nenavadno!« je pomislila opazovalka in ni odmaknila pogleda od nje. Ko je bilo zborovanja konec, je ženska vstala in odšla, kača pa se je odpravila za njo. Opazovalka je še vedno želela videti, kaj bo storila, zato jima je sledila nazaj proti mestu. Šli sta proti jugu in nazadnje obstali pred neko hišo. Ženska je vstopila in kača je zlezla za njo. »Torej je to njen dom,« si je mislila opazovalka. »Podnevi najbrž ne more ničesar storiti. Ponoči pa se bo gotovo kaj zgodilo. Ko bi le lahko videla, kaj bo ponoči!« Ker pa ni vedela, kako bi to dosegla, je pristopila k hiši in rekla: »S podeželja sem prišla in nimam kje prenočiti. Bi me mogli vzeti pod streho samo za nocoj?« Mislila je, da je gospodarica ženska, ki ji je sledila kača, a ta je zaklicala: »Tu je nekdo, ki prosi za prenočišče!« Prikazala se je starejša ženska in vprašala: »Kdo pa je?« Opazovalka je spoznala, da je gospodarica prav ona, in ponovila: »Samo za nocoj bi vas prosila za prenočišče.« »Seveda, le vstopite,« je odvrnila starejša. Razveselila se je in vstopila. Ženska, ki ji je sledila, je sedela na lesenem podu, kača pa je bila zvita spodaj, ob vznožju stebra. Ko jo je pozorneje pogledala, je videla, da kača strmi navzgor v žensko. Ta je medtem pripovedovala, kako je pri gospodi, kjer služi, in po tem je gostja sklepala, da je v službi v neki imenitni hiši. Med pogovorom se je dan prevesil v večer in stemnilo se je, tako da ni mogla več razločiti, kaj počne kača. Zato je ženski, ki je bila očitno gospodarica, rekla: »V zahvalo, ker ste mi dali prenočišče, bi vam rada spletla vrvice, če imate kaj preje. Bi prižgali luč?« »Kako prijazno od vas,« je rekla gospodarica, prižgala luč, prinesla prejo in ji jo izročila. Med pletenjem je gostja opazovala drugo žensko, ki je, kakor je kazalo, legla spat. »Ji bo zdaj zlezla bliže?« se je spraševala, a kača se ji ni približala. Rada bi ji bila takoj povedala, kaj se dogaja, vendar se je bala, da bi si s tem nakopala kaj hudega. Zato je molčala in čakala, kaj bo kača storila. Bedela je in jo opazovala še čez polnoč, toda nič se ni zgodilo. Ko je luč ugasnila, je tudi sama legla spat. Zjutraj je radovedno vstala, da bi videla, kako se je vse skupaj izteklo. Druga ženska se je ob običajni uri prebudila, kakor da ni nič narobe, in rekla gospodarici: »Nocoj sem imela sanje.« »Kaj pa se vam je sanjalo?« jo je ta vprašala. »Zdelo se mi je, da nekdo sedi pri mojem vzglavju. Ko sem pogledala, sem zagledala lepo žensko, od pasu navzgor človeško, spodaj pa kačo. Rekla mi je: ‘Ker sem nekoč gojila zamero do nekoga, sem dobila to kačjo podobo in dolga leta preživela pod kamnitim mostičem. Obupavala sem že nad svojo bedo, ko ste včeraj z nogo prevrnili kamen, ki me je pritiskal. Rešili ste me muk pod njegovo težo in neizmerno sem vam bila hvaležna. Hotela sem videti, kje prebivate, in se vam zahvaliti, zato sem šla za vami. Ker ste se odpravili na zborovanje ob pridigi o razsvetljenju, sem vam sledila tudi tja in tako slišala dragoceni nauk, ki ga je tako težko srečati. S tem sem izbrisala celo mnogo svojih grehov in po njegovi moči sem zdaj blizu zasluženju, ki mi bo omogočilo, da se znova rodim kot človek. Zato sem vam še bolj hvaležna in sem prišla k vam v tej podobi. V povračilo bom poskrbela, da boste živeli v obilju in dobili dobrega moža.’ Tako se mi je sanjalo.« Gostja je ob teh besedah ostrmela in rekla: »Po pravici povedano, nisem prišla s podeželja. Tu v mestu živim, tam in tam. Včeraj sem se odpravljala k pridigi in vas srečala na poti, potem pa hodila za vami. Na ulici Ōmiya ste prevrnili kamen na mostiču čez potok. Izpod njega je prilezla drobna lisasta kača in šla za vami. Hotela sem vam povedati, a sem se bala, da bi s tem nase priklicala kaj hudega, zato si nisem upala spregovoriti. Kača je bila res tudi na zborovanju, vendar je nihče drug ni opazil. Ko ste po koncu odšli, se je spet odpravila za vami. Ker me je zanimalo, kako se bo vse skupaj končalo, sem proti vsem pričakovanjem nazadnje preživela noč tukaj. Še čez polnoč je bila kača ob vznožju stebra, zjutraj pa je nisem več videla. Ko ste zdaj povedali te sanje, ki se tako ujemajo s tem, kar sem videla, sta me prevzela tolikšno začudenje in strah, da sem vam morala vse razkriti. Upam, da se bova odslej lahko odkrito pogovarjali o vsem.« Tako sta se pomenili, poslej pa sta se pogosto obiskovali in postali prijateljici. Ženski, ki ji je sledila kača, je nato šlo v življenju vse bolje. V času, ko se je ta zgodba pripovedovala, je bila poročena z nadvse premožnim nižjim upraviteljem v hiši nekega velikega dostojanstvenika, katerega imena ne vem, in izpolnile so se ji vse želje. Pravijo, da bi se, če bi kdo povprašal, zlahka izvedelo, kdo je bila.