Prevod
_Parmetella, hči revnega kmeta, naleti na veliko srečo, a ji ta zaradi pretirane radovednosti spolzi iz rok. Po tisočerih nadlogah najde moža pri njegovi materi, ki je ljudožerka, in po hudih nevarnostih naposled srečno zaživita skupaj._ _Marsikatera bi rada žrtvovala prst na roki, če bi si lahko po svoji volji ustvarila moža ali ženo; še posebno princ, ki bi imel tedaj ob sebi sladkorno poslastico namesto kepe strupa. Ko pa je prišla na vrsto Tolla, ni čakala, da bi jo kdo terjal za zgodbo, temveč je začela takole._ Kdor je preveč radoveden in hoče vedeti več, kot mu gre, ima zmeraj pri roki vžigalno vrvico, da z njo zaneti smodnik lastne sreče. Prav pogosto se tistemu, ki se vtika v tuje zadeve, izjalovijo njegove lastne; in največkrat tisti, ki preveč radovedno koplje, da bi našel zaklad, odkrije greznico, v katero pade z nosom naprej. Tako se je zgodilo tudi vrtnarjevi hčeri, kakor boste zdaj slišali.
Nekoč je živel vrtnar, ki je bil tako zelo reven, da se kljub vsemu znoju in garanju nikakor ni mogel dokopati do dovolj kruha. Svojim trem hčeram je kupil tri prašičke, da bi jih zredile in si tako pridobile vsaj nekaj za doto. Pascuzza in Cice, starejši hčeri, sta svoje gnali na lep pašnik, Parmetelli, najmlajši, pa nista dovolili z njima, temveč sta jo odgnali, naj si poišče pašo drugje. Svojo živalco je odpeljala skozi gozd, kjer so se sence utrjevale pred sončnimi napadi, in prispela na jaso, sredi katere je tekel studenec. Ta je kakor krčmarica s svežo vodo v srebrnem jeziku vabil mimoidoče, naj popijejo polič. Tam je našla drevo z zlatimi listi. Utrgala je enega in ga odnesla očetu; ta ga je na svoje veliko veselje prodal za več kakor dvajset dukatov, s katerimi je lahko zamašil nekaj lukenj. Ko jo je vprašal, kje ga je našla, mu je rekla: »Vzemi, ljubi oče, in ne sprašuj več, če si nočeš pokvariti sreče.« Naslednji dan je spet storila enako in drevesu tako dolgo trgala liste, da je ostalo golo, kakor bi ga po koncu jeseni oplenili vetrovi. Tedaj je opazila, da ima drevo velik zlat štor, ki ga z rokami ni mogla izruvati. Šla je domov, se vrnila s sekiro in začela kopati okrog drevesnega vznožja. Ko ji je naposled uspelo privzdigniti štor, je pod njim odkrila lepo porfirno stopnišče. Ker je bila neznansko radovedna, se je spustila po njem in šla skozi veliko, globoko podzemno jamo, dokler ni prišla na lepo planjavo. Na njej je stala prekrasna palača, kjer si stopal samo po zlatu in srebru, kamor koli si pogledal, pa so se ti bleščali biseri in dragulji. Parmetella je osuplo občudovala to razkošje, in ker v tako krasnem poslopju ni videla žive duše, je vstopila v sobo, polno slik. Na njih je bilo upodobljenih mnogo čudovitih stvari, zlasti nevednost človeka, ki je veljal za modrega, krivičnost tistega, ki je držal tehtnico, in krivice, ki so jih maščevala nebesa. Človek je ob njih kar ostrmel, tako resnične in žive so bile videti. V tej sobi je našla tudi lepo pogrnjeno mizo. Ker ji je krulilo po črevesju in še vedno ni bilo nikogar, je sedla za mizo kakor kak grof in začela pospravljati jedi. Ko pa je ravno najbolj veselo žvečila, je vstopil lep suženj in ji rekel: »Ostani, nikamor ne hodi, kajti hočem te za ženo in napravil te bom za najsrečnejšo žensko na svetu.« Parmetella se je sicer tresla od strahu, toda ob tej lepi obljubi se je opogumila. Privolila je v sužnjevo željo in nemudoma dobila diamantno kočijo, ki so jo vlekli štirje zlati konji s krili iz smaragdov in rubinov. Leteli so z njo po zraku, da se je lahko zabavala. Za strežbo so ji dali še celo trumo opic, oblečenih v zlato tkanino; te so jo pri priči preoblekle od glave do peta in jo tako imenitno uredile, da je bila videti kakor prava kraljica. Ko pa je prišla noč in je sonce, željno spanja na bregovih indijske reke, kjer ni obadov, ugasnilo svojo svetilko, ji je suženj rekel: »Ljuba moja, če bi rada spančkala, lezi v to posteljo. A brž ko se zavlečeš med rjuhe, ugasni svečo in glej, da storiš, kakor ti pravim, če si nočeš zaplesti štrene.« Parmetella je storila, kakor ji je naročil, in legla spat. Toda komaj je zatisnila oči, se je črnec spremenil v prelepega mladeniča in legel k njej. Prebudila se je in začutila, da jo mikajo, ne da bi česali volno; od strahu je skoraj umrla, ko pa je spoznala, da gre le za državljansko vojno, je mirno prestajala udarce. Preden je zarja odšla iskat sveža jajca, da bi okrepila svojega ostarelega ljubimca, je suženj skočil iz postelje in spet prevzel svojo prejšnjo podobo. Parmetello pa je pustil vso željno izvedeti, kateri sladkosned je posrkal prvo jajce tako zale kokoške. Ko je prišla naslednja noč, je legla in ugasnila sveče, kakor prejšnji večer, in lepi mladenič je spet prišel k njej v posteljo. Ko se je naveličal igre in zaspal, je segla po kresilu, ki si ga je pripravila, prižgala netivo, z njim žvepleno paličico in nato še svečo. Privzdignila je odejo in videla, da se je ebenovina spremenila v slonovino, kaviar v mleko in smetano, oglje pa v belo apno. Odprtih ust je strmela v to lepoto in občudovala najlepšo potezo, kar jih je narava kdaj zarisala na platno čudes. Tedaj se je mladenič prebudil in začel preklinjati Parmetello: »Gorje mi, zaradi tebe bom moral še sedem let prestajati to prekleto pokoro! V svoji silni radovednosti si morala vtakniti nos v moje skrivnosti. Pojdi, teci, izgini, da te ne vidim več, in poberi svoje cunje, saj nisi znala ceniti svoje sreče!« Ko je to izrekel, je izginil kakor živo srebro. Nesrečnica je vsa mrzla in ledena povesila glavo do tal in odšla iz palače. Ko je prišla iz votline, je srečala vilo, ki ji je rekla: »O hčerka moja, kako mi duša joka ob tvoji nesreči! Na pot v klavnico si krenila in ta tvoja nesrečna koža bo morala čez most, tenak kakor las. Da pa se rešiš nevarnosti, vzemi teh sedem vreten, teh sedem fig, tale lonček medu in teh sedem parov železnih čevljev. Hodi brez postanka, dokler jih ne obrabiš. Tedaj boš na balkonu neke hiše zagledala sedem žensk, ki bodo predle od zgoraj navzdol, nit pa bo navita na kosti mrličev. In kaj moraš storiti? Dobro se skrij in se čisto tiho splazi k niti, ko se spusti do tal. Snemi z nje kost in namesto nje priveži vreteno, namazano z medom, s figo namesto vretenske uteži. Ko ga bodo potegnile k sebi in okusile sladkobo, bodo rekle: ‘Kdor mi je posladkal usteca, naj se tudi njemu posladka sreča.’ Po teh besedah bodo druga za drugo rekle: ‘Ti, ki si mi prinesla te sladke reči, pokaži se!’ Ti pa odgovori: ‘Nočem, ker me boš pojedla.’ Rekle bodo: ‘Ne bom te pojedla, tako mi Bog obvaruj kuhalnico!’ A ti se ne gani in ne popusti. Nadaljevale bodo: ‘Ne bom te pojedla, tako mi Bog obvaruj raženj!’ Ti pa ostani trdna, kakor bi pognala korenine. Spet bodo rekle: ‘Ne bom te pojedla, tako mi Bog obvaruj metlo!’ Nikar jim ne verjemi, revica. In če rečejo: ‘Ne bom te pojedla, tako mi nebesa obvarujejo nočni lonec!’ zapri usta in niti ne črhni, kajti izpraznile bi te življenja. Nazadnje bodo rekle: ‘Tako mi Bog obvaruj Truona e llampe, da te ne bom pojedla!’ Tedaj pojdi gor in trepetaj brez skrbi, saj ti ne bodo storile nič žalega.« Ko je Parmetella to slišala, se je odpravila čez doline in gore ter hodila tako dolgo, da je v sedmih letih obrabila železne čevlje. Prispela je do velike hiše z izbočenim balkonom in zagledala sedem žensk, ki so predle. Storila je, kakor ji je svetovala vila, in se po dolgem skrivanju in čepenju, ko so naposled prisegle pri Truonu e llampe, pokazala ter stopila gor. Vseh sedem ji je reklo: »O izdajalska psica, zaradi tebe je moral naš brat sedem in še sedem let preživeti v votlini, daleč od nas, v suženjski podobi! Toda nikar ne bodi mirna: če si nam s prisego že zaprla grlo, boš ob prvi priložnosti plačala tako stari kakor novi dolg. Zdaj pa veš, kaj moraš storiti? Skrij se za tisto nečko, in ko pride naša mati, ki bi te brez pomisleka požrla, stopi za njen hrbet, zgrabi ji seske, ki ji kakor bisaga visijo čez ramena, in vleci na vso moč. Nikar jih ne izpusti, dokler ne priseže pri Truonu e llampe, da ti ne bo storila nič hudega.« Parmetella je storila tako. Ljudožerka je prisegala pri lopatki za ogenj, pri svečniku, pri ognjiščnem stojalu, pri svedru in pri stojalu za posodo, nazadnje pa je prisegla še pri Truonu e llampe. Tedaj ji je Parmetella izpustila seske in stopila prednjo. Ljudožerka ji je rekla: »Dobro si me ukanila! A glej, da boš orala naravnost, izdajalka, kajti ob prvem nalivu bom poskrbela, da te odnese povodenj.« Na vse kriplje je iskala priložnost, da bi jo pogoltnila. Nekega dne je vzela dvanajst vreč raznega zrnja in vse stresla skupaj: čičeriko, grahor, grah, lečo, fižol, bob, riž in volčji bob. Nato je rekla: »Izdajalka, vzemi to zrnje in ga preberi, da bo vsaka vrsta ločena od drugih. Če do večera ne bo opravljeno, te požrem kakor krof za tri novčiče!« Uboga Parmetella je sedla poleg vreč in jokaje govorila: »Ljuba moja mamica, kako se mi je zataknil tisti zlati štor! Tokrat bo res konec z menoj. Ker sem hotela videti črn obraz, ki je postal bel, je moje ubogo srce postalo cunja. Gorje mi, pogubljena sem, po meni je, nobene rešitve ni več! Vsak hip se že vidim v goltancu te smrdljive ljudožerke. Nikogar ni, ki bi mi pomagal, mi svetoval ali me potolažil!« Medtem ko je prebirala zrnje, se je kakor blisk prikazal Truono e llampe, ki se mu je pravkar izteklo izgnanstvo, naloženo s prekletstvom. Čeprav je bil še jezen na Parmetello, kri vendar ni mogla postati voda, in ko jo je videl tako obupavati, ji je rekel: »Izdajalka, kaj ti je, zakaj jokaš?« Povedala mu je, kako grdo njegova mati ravna z njo in kako jo hoče pripraviti ob kožo ter jo požreti. Truono e llampe ji je odgovoril: »Vstani in bodi pogumna, ne bo tako hudo, kakor se zdi.« Nato je v hipu raztresel vse zrnje po tleh in priklical poplavo mravelj. Te so nemudoma začele vsako vrsto zlagati na svoj kup, Parmetella pa jih je nato pobrala in z njimi napolnila vreče. Ko je prišla ljudožerka in našla delo opravljeno, je skoraj ponorela. »Tisti pes Truono e llampe mi je skuhal to godljo!« je rekla. »A mi boš že plačala škodo!
Zato vzemi te prevleke iz grobega platna za dvanajst žimnic in poskrbi, da bodo do večera polne perja, sicer te razsekam!« Nesrečnica je vzela prevleke, sedla na tla in začela takšno žalovanje, da se je vsa mučila, iz oči pa sta ji tekla dva studenca. Tedaj se je prikazal Truono e llampe in ji rekel: »Ne joči, izdajalka. Prepusti to meni, pa te spravim v varen pristan. Razmrši si lase, razgrni prevleke po tleh in začni jokati ter tožiti. Kriči, da je umrl ptičji kralj, pa boš videla, kaj se bo zgodilo.« Parmetella je storila tako in prikazal se je oblak ptic, ki je zatemnil nebo. Mahale so s krili in iz njih je padalo perje, koš za košem, tako da so bile žimnice napolnjene v manj kakor eni uri. Ko je ljudožerka prišla in videla opravljeno delo, se je tako napihnila od jeze, da bi ji skoraj počili boki. Rekla je: »Truono e llampe me ima za norca! Naj me vlečejo za opičjim repom, če je ne ujamem tam, kjer mi ne bo mogla uiti!« Nato je rekla Parmetelli: »Teci, pohiti k moji sestri in ji reci, naj mi pošlje glasbila, kajti Truonu e llampe sem priskrbela ženo in prirediti hočemo kraljevsko gostijo.« Sestri pa je skrivaj poslala sporočilo, naj izdajalko, ko pride po glasbila, nemudoma ubije in skuha, saj bo prišla obedovat k njej. Parmetella je bila vsa vesela, ko je dobila lažjo nalogo, in je verjela, da se zanjo začenjajo lepši časi. O, kako zmotne so človeške sodbe! Na poti pa je srečala Truona e llampe, ki ji je, ko jo je videl tako urno stopati, rekel: »Kam si se namenila, nesrečnica? Mar ne vidiš, da greš v klavnico, da si sama zidaš ječo, sama brusiš nož in sama mešaš strup? Poslali so te k ljudožerki, da te pogoltne.
Toda poslušaj in se nič ne boj. Vzemi ta hlebček, ta šop sena in ta kamen. Ko prideš k moji teti, boš naletela na velikega psa čuvaja, ki se bo lajaje pognal vate, da bi te ugriznil. Daj mu hlebček in zamašila mu boš gobec. Ko boš mimo psa, boš našla spuščenega konja, ki te bo hotel brcniti in poteptati. Daj mu seno in vkovala mu boš noge. Nazadnje boš prišla do vrat, ki nenehno loputajo; podpri jih s tem kamnom in jim vzela boš bes.
Nato pojdi gor. Tam boš našla ljudožerko z deklico v naročju; že je zakurila peč, da bi te spekla. Rekla ti bo: ‘Pridrži tega otroka in počakaj, da skočim po glasbila.’ Vedi pa, da si bo šla brusit čekane, da bi te raztrgala na koščke. Zato brez usmiljenja vrzi deklico v peč, saj je ljudožerskega rodu, vzemi glasbila, ki so za vrati, in zbeži, preden se ljudožerka vrne, sicer je po tebi. A pazi: glasbila so v škatli in te ne odpiraj, če nočeš zabresti v težave in nesrečo.
Parmetella je storila vse, kakor ji je svetoval ljubi, ko pa se je vračala z glasbili, je odprla škatlo. In že je od tod poletela piščal, od tam šalmaj, na eni strani dude, na drugi žvižgalka; po zraku so igrali na tisoč načinov, Parmetella pa je tekla za njimi in si od obupa praskala obraz. Medtem je ljudožerka prišla nazaj, in ker Parmetelle ni našla, je stopila k oknu ter zavpila vratom: »Zmečkaj to izdajalko!« Vrata so odgovorila: »Nočem škodovati nesrečnici, ki me je podprla.« Ljudožerka je zakričala konju: »Poteptaj to malopridnico!« Konj pa je odgovoril: »Nočem je poteptati, saj mi je dala seno, da ga žvečim.« Nazadnje je ljudožerka poklicala psa: »Ugrizni to ničvrednico!« Pes je odgovoril: »Pusti ubogo dekle pri miru, saj mi je dala hlebček.« Parmetella pa je medtem, ko je z vpitjem tekala za glasbili, srečala Truona e llampe. Ta jo je pošteno oštel: »O izdajalka, se res nočeš niti iz lastnih nesreč naučiti, da si se prav zaradi te preklete radovednosti znašla v takšnem položaju?« Nato je s piskom priklical glasbila in jih spet zaprl v škatlo. Naročil ji je, naj jih odnese njegovi materi. Ko jo je ta zagledala, je na ves glas zakričala: »O kruta usoda! Še lastna sestra je proti meni in mi ni hotela privoščiti tega veselja!« Medtem je prišla nova nevesta, prava grda nadloga, kuga, harpija, zla prikazen, kosmata podgana, mrka kakor sova, napihnjena kakor krastača in vsa okorela. S stoterimi cvetlicami in trakovi je bila videti kakor krčma, ki so jo pravkar odprli. Tašča ji je pripravila veliko gostijo, in ker je bila hudobna, je dala mizo postaviti ob vodnjaku. Tja je posedla svojih sedem hčera, vsaki dala po eno baklo v roko, Parmetelli pa dve in jo posadila na rob vodnjaka. Upala je, da jo bo premagal spanec in bo zgrmela vanj. Medtem ko so jedi romale sem ter tja in se je kri začela ogrevati, je Truono e llampe, ki je sedel kakor nevesta, ki je zašla na napačno svatbo, rekel Parmetelli: »O izdajalka, me imaš rada?« Odgovorila je: »Do vrha strehe!« On pa: »Če me imaš rada, me poljubi.« Rekla je: »Bog me obvaruj, tega pa ne! Saj imaš ob sebi pravo krasotico, ki bi se takoj oglasila. Naj ti jo nebesa ohranijo še sto let, z zdravjem in moškimi potomci vred!« Nevesta pa je rekla: »Prav vidi se, da si nesrečnica, četudi bi živela sto let, ko se ti gnusi poljubiti tako lepega mladeniča! Jaz sem za dva kostanja pustila, da me je pastir poljubljal po vsem obrazu.« Ko je ženin slišal to lepo pričevanje, se je namrščil in napihnil kakor krastača, da se mu je jed zataknila v grlu. Vendar se je opogumil in pogoltnil ta grenki grižljaj z mislijo, da bo pozneje poravnal račune in zaprl to postavko. Ko so pospravili mize, je odslovil mater in sestre; z njim sta ostali samo nevesta in Parmetella, da bi šli spat. Medtem ko mu je Parmetella sezuvala čevlje, je rekel nevesti: »Žena moja, si videla, kako mi je ta predrznica odrekla poljub?« Nevesta je odgovorila: »Prav nič prav ni imela, da se je branila poljubiti tako lepega mladeniča, kot si ti. Jaz sem se za dva kostanja pustila poljubiti ovčjemu pastirju.« Truono e llampe se ni mogel več zadržati. Z bliski srda in gromom dejanj mu je jeza udarila v glavo; potegnil je nož, nevesti prerezal vrat, v kleti izkopal jamo in jo pokopal.
Nato je objel Parmetello in ji rekel: »Ti si moj dragulj, ti si cvet vseh žensk in ogledalo krepostnih. Zato obrni oči k meni, daj mi roko, ponudi mi ustnice in privij se k mojemu srcu, kajti tvoj hočem biti, dokler bo svet stal.« Po teh besedah sta legla in se predajala radosti, dokler ni sonce odpeljalo ognjenih konj iz vodnega hleva ter jih pognalo na pašo po poljanah, ki jih je posejala zarja. Tedaj je prišla ljudožerka s svežimi jajci, da bi okrepila mladoporočenca in upravičila rek: blagor mu, kdor se oženi in dobi taščo. Našla je Parmetello v sinovem objemu. Ko je izvedela, kaj se je zgodilo, je brž stekla k sestri, da bi se dogovorili, kako naj si iz očesa izdre ta trn, ne da bi ji sin lahko pomagal. Toda tam je ugotovila, da se je sestra od žalosti za hčerko, pečeno v peči, tudi sama vrgla vanjo, in smrad po zažganem je zastrupljal vso sosesko. Tako je obupala, da se je iz ljudožerke spremenila v ovna in z glavo tako dolgo butala v zid, dokler ji niso možgani brizgnili naokrog. Truono e llampe pa je poskrbel, da se je Parmetella pobotala s svakinjami, in živela sta srečno in zadovoljno ter spoznala resničnost pregovora: _Kdor vztraja, zmaga._
Izvirnik
_Parmetella, Figlia de no Vellano povero, ncontra na bona fortuna: ma pe troppo curiosetà le scappa da le mmano, e passato mille travaglie, trova lo Marito ’n casa de la Mamma, ch’era n’Orca, e passate pericole granne, gaudeno nziemme._ _Nce fu cchiù d’una, ch’averria pagato no dito de la mano, ch’avesse avuto sta vertù de farese no Marito, o Mogliere a boglia soja, e particolarmente lo Prencepe, che s’averria veduto na pasta de zuccaro a canto, dove se trovava na massa de venino; ma venenno lo juoco de lo tuocco a Tolla, essa non aspettaje la secuzione pe ppagare sto debeto, ma accossì decette._ L’essere la perzona soperchio coriosa, e lo bolere troppo soprassapere, porta sempre lo miccio a la mano pe dare fuoco a la monezione de le
ffortune soje, e spisso spisso chi cerca li fatte d’autre, sgarra le ccose proprie, e lo cchiù de le bote, chi scava troppo coriuso luoche pe ttrovare tresore, trova quarche chiaveca, dove nce schiaffa de facce, comme soccesse a na figlia de n’Ortolano de la manera che ssecoteja. Era na vota n’Ortolano, lo quale essenno poveriello poveriello, che pe quanto sudava a fatecare non poteva scire da pane a bennere, accattaje tre Porchette a ttre ffigliole femmene ch’aveva, azzò crescennole, se trovassero quarcosa pe ddotecella. Pascuzza, e Ccice, ch’erano le chiù granne, portaro a pascere le lloro a no bello pascone, ma non vozero, che Parmetella, ch’era la figliola cchiù ppiccola, jesse co lloro, cacciannola, azzò jesse a ppascere a quarc’autra parte, la
quale portanno l’animaluccio sujo pe drinto no Vosco, dove se facevano forte l’ombre contro l’assaute de lo Sole, ed arrevata a no certo pascolo ’n miezo a lo quale correva na Fontana, che comm’a Tavernara d’acqua fresca, ’nvitava co llengua d’argiento li Passaggiere a bevere na meza, trovaje no cierto Arvolo co le ffrunne d’Oro, de le quale pigliatone una la portaje a lo Patre che con allegrezza granne la vendette cchiù de vinte docate, che le vastaro ad appilare quarche pertuso, e demannata dove l’avesse trovata, disse, piglia Messere mio, e non cercare autro, si non vuoje guastare la sciorta toja; e ttornato lo juorno appriesso fece lo medesemo, e tanto continuaje a sfronnare chill’Arvolo, che restaje spennato comme si avesse receputo lo sacco
da li viente passato l’autunno; e addonatose ca st’Arvolo aveva no gran Turzo d’Oro, lo quale non se poteva sciccare co le mmano, jette a la casa soja, e ttornata co n’accetta se pose a scauzare ntuorno lo pedale dell’Arvolo, e auzato comme meglio potte lo Turzo, nce trovaje sotto na bella Scala de porfeto, pe la quale essa, ch’era curiosa fore de mesura, scennette a bascio, e cammenato pe na gran cava futa futa, trovaje na bella chianura, nne la quale era no bellissemo Palazzo, che no scarpisava autro, ch’Oro, ed Argiento, nne te deva autro ’n facce, che pperne, e pprete preziose. E mmiranno Parmetella, comme nsallanuta sti belle sfuorgie, nè bedenno perzona nesciuna mobele drinto accossì bello stabele, trasette drinto na Cammara, dov’era na mano de quatre,
nne li quale se vedevano pente tanta belle cose, e particolaremente la ngnoranzia de n’ommo stimato sapio, la ngiustizia de chi teneva le balanze, e l’aggravie vennecate da lo Cielo, cose da fare strasecolare, accossì parevano vere, e bive, drinto la quale Cammara trovaje na bella tavola apparecchiata. Parmetella, che se senteva sonare le stentine, non bedenno perzona nesciuna, se mese a ttavola comm’a no bello Conte a smorfire; ma stanno a lo mmeglio de lo mmazzecare, eccote trasire no bello schiavo, lo quale disse: Ferma non te partire, ca te voglio pe mmogliere, e ffarete la cchiù felice femmena de lo Munno. Parmetella, si bè filaje sottile pe la paura, tutta vota a sta bona prommessa pigliaje core, e ccontentatose de chello, che boze lo Schiavo, le fu
subeto consegnata na Carrozza de Diamante tirata da quattro Cavalle d’Oro, co l’Ascelle de smeraude, e rrobine, che la portavano volanno ped’ajero, azzò se pigliasse spasso, e le foro date pe servizio de la perzona soja na mano de scigne vestute de tela d’oro, che ssubeto ncignannola da capo a pede, la mesero nforma de ragno, che ppareva propio na Regina. Ma venuta la notte, quanno lo Sole desideruso de dormire a le rripe de lo Sciummo dell’Innia senza tavane, stuta lo lumme, lo Schiavo le disse, bene mio si vuoje fare la nonna, corcate a sto lietto; ma comme si ncaforchiata drinto a le llenzola, stuta la cannela, e stà ’n cellevriello a ffare chello che te dico, si non vuoje sgarrare lo ffilato. Le quale cose fatte Parmetella, se mese
a dormire: ma non appe accossì priesto appapagnato l’uocchie, che lo Cargiumma, deventato no bellissimo Giovene, se le corcaje allato, ed essa scetatose, e ssentennose cardare senza pettenà la lana, appe a mmorire atterruta, ma visto, che la cosa se rreduceva a guerra cevile, stette ferma a le botte: ma nnanze che scesse l’Arba a ccercare ova fresche pe cconfortare lo vecchiariello nammorato sujo, lo Schiavo sautaje da lo lietto, e ttornaje a rrepegliare la petena soja, lassanno Parmetella assaje goliosa de sapere quale cannaruto s’aveva sorchiato l’uovo primmarulo de cossì bella Pollanca. Ma juta l’autra notte, e ccorcatose, e stutate le ccannele, comme aveva fatto la sera nnante, ecco se ne venne a lo ssoleto lo bello Giovene a ccorcarese allato, lo
quale dopo che fu stracco de jocoliare, essennose puosto a ddormire, essa deze de mano a no focile, che s’aveva apparecchiato, e allummato l’esca, dette a lo zorfariello, e appicciato la cannela auzaje la coperta, e bedde l’ebano tornato avolio, lo caviale latte, e nnatte, e lo cravone, cauce vergene, a le quale bellezze stanno a ccanna aperta a ttenere mente, e contempranno la cchiù bella pennellata, ch’avesse dato maje la natura ncoppa la tela de la meraveglia, scetatose lo Giovene, commenzaje a ghiastemmare Parmetella decenno, oimè ca pe ccausa toja aggio da stare sette autre anne a sta penetenzia mmardetta: mentre co ttanta curiositate aje voluto dare de naso a li secrete mieje, ma và curre, scapizzate, che non puozze parere, e ttorna le ppettolelle,
pocca n’aje conosciuto la sciorte toja. Accossì decenno, squagliaje comm’argiento vivo. La negra, fredda, e ghielata vascianno da capo ’n terra, scette da chella casa, e comme fu arrevata fora la grotta, scontraje na Fata, che le disse: O figlia mia, quanto mme chiagne l’arma de la desgrazia toja: tu vaje a lo Maciello, dove passaraje pe lo Ponte de lo capillo sta negra perzona: perzò pe arremediare a lo pericolo tujo, piglia ste ssette fusa co ste ssette fico, e co st’arvariello de mele, e ste ssette para de scarpe de fierro, e cammina tanto senza fermarete maje, ficche se strudono, che vederraje ncoppa a no gaiso de na casa sette femmene, che starranno a filare da sopra a bascio co lo ffilo arravogliato all’ossa de muorte, e tu fa, che buoje
fare? statte bello accovata, e guatto guatto, comme scenne a bascio lo filo, e tu levane l’uosso, e attaccance lo fuso ontato de mele co la fico ncagno de vertecillo; perchè terannole ad auto, e sentenno lo ddoce, derranno: Chi m’ave addociuto la mia voccuccia, le sia addociuta la soja ventoruccia; e dapò ste parole una appriesso l’autra derranno: O tu che m’aje portato ste cose dduce, lassate vedere: e tu responnarraje: non voglio, ca mme mance; e chelle dirranno: non te magno, se Dio mme guarda la Cocchiara: e tu mponta li piede, e stà tosta; e esse secotarranno: io non te mancio, se Dio mme guarda lo spito; e tu sauda, comme te radisse; ed esse leprecarranno: Io non te magno, se Ddio mme guarda la Scopa; e tu no le ccredere zubba; e si
decesse: non te magno se lo Cielo mme guarde lo cantaro; tu te chiude la vocca, e non pipetare, ca te farriano vacoare la vita. All’utemo dirranno: se Dio mme guarde Truono, e llampe ca non te mancio, tanno tu saglie ad auto, e tremma secura, ca non te farranno male. Ntiso chesto Parmetella, commenzaje a ccammenare pe valle, e pe munte, tanto che le scarpe de fierro ’n capo de sett’anne se strudettero. E arrivata a no gran casone, dov’era na loggetta sciuta ’n fore, vedde le sette femmene, che felavano, e fatto chello, che l’aveva conzigliato la Fata, dapò mille guattarelle, e ccovarelle, essa all’utemo, fatto lo joramiento de Truone, e llampe, fattose vedere, sagliette ad auto, dove tutte sette le decettero: O cana tradetora, tu si la causa, che
fratemo sia stato sette, e sette anne drinto la grotta lontano da nuje, ’n forma de schiavo; ma non te corare ca se aje saputo farence co lo joramiento no sequestro a la canna, co la primma accasione scunte lo nnuovo, e lo biecchio. Ora saje che buoje fare, accovate dereto a chella martora, e comme vene mamma nostra, la quale senz’autro te nnorcarria, tu levate retomano, e afferrale le zizze, che le ttene comm’a bisaccia dereto le spalle, e ttira quato puoje, nè lassare maje, ficche non jura pe Truone, e lampe de non farete male. La quale cosa fatta da Parmetella, dapò avere jurato pe la paletta de lo fuoco, pe lo preolillo, pe lo pagese, pe lo trapanaturo, pe la rastellera, joraje pe Truone, e llampe, ed essa lassaje le zizze, e se fece vedere all’Orca,
la quale le disse: ajeme no cauce: ma sorca deritto, tradetora, ca co la primma chioppeta te ne faccio portare a la lava, e cercanno co le sproccole l’occasione de scrofoniaresella, no juorno pigliaje dudece sacche de legumme confuse, e le mmescolaje nsiemme, ch’erano cicere, cicerchie, pesielle, nemmicole, fasule, fave, rise, e lopine, e le disse: Tradetora te, piglia sti legumme, e scigliele de manera, che ogni una stia separata dall’autra, che se pe sta sera non so fatte, io me te nnorco comm’a zeppola de tre ccalle. La povera Parmetella sedutase a pede li sacche, deceva chiagnenno: mamma mia bella, o quanto mme sarrà ntorzato lo turzo d’oro, chesta è la vota, che sarrà speduto lo chiajeto mio, pe bedere na facce negra tornata janca, sto
core negrecato è tornato mappina. Oimè, so fonsa, so speduta, non c’è cchiù remmedio: mme pare ad ora ad ora de nchire lo cannarone de chella Orca fetente; non c’è chi m’ajuta, non c’è chi mme conziglia, ne nc’è chi mme conzola: ora mentre faceva lo sciglio, eccote comparere comm’a no lampo, Truono e llampe, lo quale aveva fornuto l’asilio de la mmardezzione, che le fu data, lo quale si bè steva ncagnato co Parmetella, puro lo sango non poteva farese acqua, e bedennole fare sto sciabbacco, le disse: Tradetora, che d’aje, che chiagne? ed essa le contaje lo male trattamiento de la mamma, e lo fine sujo, che era de cacciarene li picciole, e nnorcaresella: a la quale respose Truone, e llampe: susete, e piglia core, ca non sarrà quanto se dice, e tutto
a no tiempo sparpoglianno tutte le legumme pe tterra, fece nascere lo delluvio de formiche, le quale subeto commenzaro ad ammontare spartatamente tutte le llegumme; tanto che Parmetella recoglienno ogn’una da simmeto, nne nchiette li sacche, e benuta l’Orca, e trovato lo servizio fatto, s’appe a ddesperare, decenno; chillo cane de Truone, e llampe m’ha fatto sto bello servizio: Ma tu mme pagarraje lo sfriddo; e perzò piglia ste ffacce de cocetrigno, che songo pe dudece matarazze, e fa che pe sta sera siano chine de penne, autramente nne faccio la chianca. La negra pigliatose le ffacce de li matarazze, e ssedutose ’n terra, commenzaje a ffare autro che rriepeto, martoriannose tutta, e facenno doje fontane dall’uocchie, quanno comparse Truone, e llampe, e
le disse: Non chiagnere tradetora, lassa fare a sto fusto, ca te caccio a puorto, perzò scapillate sta capo, spanne le ffacce de li matarazze ’n terra, e commenza a chiagnere, e a ttrevoliare, strillanno, ch’è muorto lo Rrè dell’Aucielle, e bide che ne soccede. Accossì fece Parmetella, ed ecco na nuvola d’Aucielle, che scorava l’ajero, li quale sbattenno l’ascelle facevano cadere a ccuofano a ccuofano le ppenne, tanto che ’n manco termene de n’ora, foro chine li matarazze, e benuta l’Orca, e bisto lo fatto, ’ntorzaje de manera, che schiattava pe li schianche, decenno: Truone, e llampe m’ha pigliato a frusciare, ma sia strascinata a ccoda de Scigna, s’io non la coglio a passo, dove non pozza scappare, accossì decenno, disse a Parmetella: Curre, vrocciola
a la Casa de Sorema, e dì che mme manne li suone, perchè aggio nzorato Truone, e llampe, e bolimmo fare na festa de Rrè; dall’autra parte mannaje a ddicere a la sore, che benenno la tradetora a cercare li suone, l’accedesse subeto, e la cocenasse, ca sarria venuta a mmagnare nsiemme cod’essa. Parmetella, che se vedette commannare servizie cchiù liegge, se rallegraje tutta, credennose, che fosse commenzato ad addocirese lo tiempo. O quanto songo stuorte li jodizie omane! Ma trovato pe la strata Truone, e llampe, vedennola ire de buon passo, le decette: dove si abbiata, scura tene? non vide ca vaje a la Chianca, e te fraveche da te li cippe, t’ammuole tu stessa lo cortiello, tu stessa te stiempere lo benino, ca si mannata all’Orca, perchè te gliotta.
Ma siente, e non dobetare, pigliate sta panella, sto mazzo de fieno, e sta preta, e comme arrivarraje a la casa de Ziama, vì ca truove no cane corzo, lo quale venerrà abbajanno pe mozzecarete, e tu dalle sta panella, ca l’appile la canna; passato lo Cane, trovarraje no Cavallo scapolo, che benarrà pe ddarete a ccauce, e scarpisarete, e tu dalle lo fieno, ca le mpasture li piede: all’utemo trovarraje na porta, che sempre sbatte, e tu pontellala co sta preta ca le lieve la furia; saglie po ad auto, ca truove ll’Orca co na peccerella ’n braccio, ch’ave allommato no furno pe te nce arrostere, la quale te dirrà, tiene sta criatura, e aspetta quanto vao fuso a pigliare li Suone; ma sacce ca se và ammolare le zanne pe te squartare a ppiezze a ppiezze, e tu
jettanno la fegliola drinto a lo furno senza pietà, ca è ccarne d’Orca, pigliate li suone, che stanno dereto la porta, e sbigna fore, nnante che torna l’Orca, ca si no si speduta. Ma avierte ca stanno drinto na scatola, la quale non aprire, si non vuoje avere guaje, e ccatalaje; e fatto Parmetella quanto le consigliaje lo nnamorato, a lo ttornare, che facette co li suone aperze la scatola, e lloco te vediste volare da ccà no frauto, da llà na ciaramella, da na parte na Zampogna, dell’autra no chiuchiaro, facenno pe l’ajero mille sciorte de suone, e Parmetella appriesso sciccannose tutta la facce. Fra chisto miezo scette l’Orca, e non trovanno Parmetella s’affacciaje a na fenestra gredanno a la porta, scamazza sta tradetora, e la porta respose,
non voglio fare male a la sbentorata, che m’ave pontellata; e l’Orca gridaje a lo Cavallo, scarpisa sta malantrina; e lo Cavallo respose, no la voglio scarpisare, ca m’ha dato lo fieno a rrosecare; e l’Orca chiammaje finalemente lo Cane decenno: mozzeca sta vigliacca, e lo cane respose: lassala ire la poverella, ca m’ha dato la panella. Ora mo Parmetella, che ghieva voceteianno dereto di suone, scontraje Truone, e llampe, lo quale le fece na bona nfrosoliata, decenno: O tradetora, non vuoje propio mmezzare a spese toje, che pe sta mmardetta curiosetà si a lo stato dove te truove? Accossì decenno, chiammaje a fisco li suone, e le tornaje a nchiudere a la scatola, decennole che le portasse a la mamma, la quale comme la vedde, gridaje ad auta voce: O sciorte
crodele, perzì Sorema m’è contraria, che non m’ha voluto dare sto contiento. Venette fra sto tiempo la Zita novella, che era na brutta peste, na gliannola, n’arpaja, malombra, na soreca mossuta, cefescola, votta-crepata, tutta teseca, che co cciento sciure, e ffrascune pareva taverna aperta de nuovo, a la quale la sogra fece no gran banchetto; e perchè avea male fele, fece apparecchiare la tavola vicino a no puzzo, dove mese le sette figlie co na ntorcia peduno ’n mano, dannone doje a Parmetella, facennola sedere ncoppa l’urlo de lo puzzo, co designo, che benennole suonno tommoliasse a bascio. Ora mentre lo mmagnare jeva, e beneva, e commenzavano a scaudarese li sanghe, Truone, e llampe, che steva comm’a la Zita, che male nce venne, disse a Parmetella: O
tradetora, mme vuoje bene? e essa respose, fin coppa all’astreco; e chillo leprecaje: si mme vuoje bene, damme no vaso; e essa, Ddio me ne scanze, arrasso sia, bona rrobba, che te canta appriesso: lo Cielo te la mantenga da ccà a cient’anne, co ssanetate, e figlie mascole: e la Zita respose, ben se pare ca si na sciaurata si campasse cient’anne, che ffaje la schifosa de vasare no Giovane accossì bello: ed io pe ddoje castagne mme lassaje vasare a ppezzichille da no pecoraro. Lo Zito, che sentette sta bella prova, fece bottune, e ntorzaje comm’a rruospo, tanto che se l’annozzaje lo mmangiare ’n canna: tutta vota fece della trippa corazzone, e gliottette sto pinolo co penziero de fare appriesso li cunte, e ssaudare sta partita. Ma levato le ttavole,
nne mannaje la Mamma, e la Ssore, ed isso la Zita, e Parmetella restaro nsieme pe ghirese a corcare; e mmentre se faceva scauzare da Parmetella, disse a la Zita; Mogliere mia, aje vista comme sta spurceta m’ha negato no vaso? ave avuto tuorto, respose la Zita, a darese pede arreto de vasarete, essenno tu accossì bello giovene; mentre io pe ddoje castagne mme fice vasare da no guarda-pecore. Non potte cchiù contenerese Truone, e llampe, ma co llampe de sdigno, e ttruone de fatte, sagliutole la mostarda a lo naso, mese mano a no cortiello, e scannarozzaje la Zita, e ffattole no fuosso a la Cantina, l’atterraje; ed abbraccianno Parmetella, le disse: tu sì la gioja mia: tu lo sciore de le ffemmene, lo schiecco de le nnorate, e perzò votame ss’uocchie,
damme ssa mano, stienne sso musso, nzeccate core, ca voglio essere lo tujo mentre lo munno è mmunno. Accossì decenno, se corcattero, e stettero gaudenno fiche lo Sole le levaje li cavalle de fuoco da la stalla d’acqua, e li cacciaje a ppascere per li campe semmenate da l’Aurora: quanno venuta ll’Orca co ll’ova fresche pe confortare le Zite, azzò decesse; viato che se nzora, e piglia Sogra, trovaje Parmetella abbracciata co lo figlio, e ntiso lo negozio comme era passato, corze de ponta da la Sore pe conzertare lo muodo de levarese da nante sto spruoccolo dell’uocchie suoje, senza che lo Figlio la potesse ajutare, e ttrovato, che pe ddolore de la figlia cotta a lo furno s’era nfornata essa perzì, che lo fieto d’arzo ammorbava tutto lo
vecenato, tanto fu la disperazione soja, che da Orca deventato montone, tanto tozzaje la capo pe le mmure, che le sghizzaro le cellevrella, e Ttruone, e llampe fatto fare pace a Parmetella co le ccainate, stettero felice, e contiente: trovanno vero lo Mutto, _Ca chi la dura la vence._
