Prevod

_Talia zaradi lanene trske obleži kakor mrtva in ostane v palači, kamor zaide kralj ter z njo spočne dva otroka. Njegova ljubosumna žena jo dobi v roke in ukaže, naj otroka skuhajo ter ju dajo očetu pojesti, Talio pa sežgejo. Kuhar otroka reši, kralj pa osvobodi Talio in ukaže svojo ženo vreči v isti ogenj, ki ga je pripravila zanjo._ _Čeprav bi usoda ljudožerke lahko vzbudila kanec sočutja, je vse navdala z zadovoljstvom; veselili so se, da se je za Parmetello vse izteklo precej bolje, kakor so pričakovali. Po tej zgodbi je prišla na vrsto Popa, ki je bila že vsa nared, in takole spregovorila._ Izkušnje kažejo, da krutost največkrat postane rabelj prav tistemu, ki jo zganja; še nikoli se ni zgodilo, da bi se pljunek tistemu, ki pljune v nebo, ne vrnil v obraz. Na drugi strani te medalje pa je nedolžnost trden ščit, ob katerem se vsak meč zlobe zlomi ali v njem pusti svojo konico; tako se revež prav tedaj, ko se že ima za mrtvega in pokopanega, znajde spet živ in zdrav, iz mesa in kosti. O tem boste slišali v zgodbi, ki vam jo nameravam s pipo svojega jezika natočiti iz soda spomina.

Nekoč je živel velik gospod, ki se mu je rodila hči po imenu Talia. Poklical je učenjake in vedeževalce svojega kraljestva, da bi ji napovedali usodo. Po dolgem posvetovanju so sklenili, da ji preti velika nevarnost zaradi lanene trske. Da bi preprečil to nesrečo, je prepovedal v svojo hišo prinašati lan, konopljo ali karkoli podobnega. Ko pa je Talia že nekoliko zrasla, je nekoč stala pri oknu in zagledala starko, ki je šla mimo in predla. Ker še nikoli ni videla ne preslice ne vretena in jo je njegovo vrtenje silno očaralo, jo je premagala radovednost. Poklicala je starko gor, vzela preslico v roke in začela vleči nit. Po nesreči pa se ji je pod noht zadrla lanena trska in mrtva je omahnila na tla. Ko je starka to videla, je nemudoma oddirjala po stopnicah. Ubogi oče je izvedel za nesrečo in za ta vrč kislega vina plačal s sodi solz; nato je hčer v isti podeželski palači posadil na žameten naslanjač pod baldahin iz brokata, zaprl vrata in za vselej zapustil palačo, ki mu je prinesla toliko gorja, da bi docela izbrisal spomin na nesrečo. Čez nekaj časa pa se je neki kralj odpravil na lov. Ušel mu je sokol in skozi okno priletel v tisto hišo; ker se ni odzval na klice, je kralj ukazal potrkati na vrata, misleč, da v njej kdo prebiva. Ko so že lep čas zaman trkali, si je dal prinesti lestev, kakršno uporabljajo trgači grozdja, in se hotel sam povzpeti v hišo ter pogledati, kaj je v njej. Zlezel je gor in pretaknil vse prostore, pa se je kar odrevenel od začudenja, saj nikjer ni našel žive duše. Nazadnje je prišel v sobo, kjer je ležala Talia, kakor bi bila začarana. Ko jo je zagledal, je mislil, da spi, in jo je poklical:

toda naj je počel karkoli in še tako glasno klical, se ni prebudila. Razvnet od njene lepote jo je odnesel na posteljo in utrgal sadove ljubezni, potem pa jo pustil ležati ter se vrnil v svoje kraljestvo, kjer se nekaj časa sploh ni spomnil na to, kar se mu je pripetilo. Talia je čez devet mesecev rodila dva otroka, dečka in deklico, ki sta bila kakor dva dragocena bisera. Zanjo sta skrbeli vili, ki sta se pojavili v palači in otroka pristavljali materi k prsim. Nekoč pa, ko sta hotela sesati in nista našla bradavic, sta se oprijela njenega prsta in ga sesala tako dolgo, da sta iz njega izvlekla trsko. Tedaj se je Talia prebudila kakor iz globokega spanca. Ko je ob sebi zagledala ti dve dragocenosti, ju je podojila in ju vzljubila kakor svoje življenje. Ni vedela, kaj se ji je zgodilo: bila je čisto sama v palači, ob njej pa dva otroka, in dobivala je jedi za okrepčilo, ne da bi kdaj videla, kdo ji jih prinaša. Kralj se je medtem spomnil Talie in pod pretvezo, da gre na lov, prišel k njej. Ko jo je našel budno in ob njej dva prelepa otročička, ga je preplavilo neizmerno veselje. Povedal ji je, kdo je in kaj se je zgodilo, in med njima sta se spletli velika naklonjenost in tesna vez. Pri njej je ostal nekaj dni, nato pa se poslovil z obljubo, da se vrne in jo odpelje s seboj. Vrnil se je v svoje kraljestvo, kjer je ves čas omenjal Talio in otroka; pri jedi je imel na jeziku Talio, Sole in Luno, kakor je poimenoval otroka, in tudi ko je legel v posteljo, je klical zdaj enega, zdaj drugega.

Kraljeva žena je zaradi moževega dolgega lova že nekaj sumila; ko pa je nenehno klical Talio, Luno in Sole, jo je razvnelo huje kot sončna pripeka. Poklicala je tajnika in mu rekla: Poslušaj me, sinko, znašel si se med Scilo in Karibdo, med podbojem in vrati, med dvignjenim kijem in rešetko. Če mi poveš, v koga je zaljubljen moj mož, te bom obogatila; če pa mi to prikriješ, te ne bodo našli ne mrtvega ne živega. Možakar, ki ga je na eni strani pretresal strah, na drugi pa premamljala korist, ta preveza časti, ta koprena pravice, ta izdiralka podkev zvestobe, ji je povedal vse naravnost, kruhu je rekel kruh in vinu vino. Kraljica je nato istega tajnika v kraljevem imenu poslala k Talii s sporočilom, da želi videti otroka. Talia ju je vsa vesela poslala, tista ženska z Medejinim srcem pa je kuharju ukazala, naj ju zakolje ter iz njiju pripravi razne juhe in okusne jedi, da jih bo dala pojesti ubogemu možu. Kuhar, ki je bil mehkega srca, se je ob pogledu na ti dve lepi zlati jabolki usmilil otrok in ju izročil svoji ženi, naj ju skrije. Namesto njiju je na sto načinov pripravil dva kozlička. Ko se je kralj vrnil, je kraljica z velikim zadovoljstvom ukazala prinesti jedi. Kralj jih je slastno jedel in govoril:

o, kako dobro je to, pri duhovniku iz Lanfuse, o, kako izvrstno je ono, pri duši mojega deda; ona pa je ves čas ponavljala: Jej, saj ješ svoje. Kralj se dvakrat ali trikrat ni zmenil za to nadležno ponavljanje, ko pa je slišal, da še kar goni isto pesem, je odvrnil: Vem, da jem svoje, saj ti v to hišo nisi prinesla ničesar. Nato je besno vstal in odšel na bližnjo pristavo, da bi si ohladil jezo. Medtem pa kraljici vse, kar je storila, še ni bilo dovolj. Spet je poklicala tajnika in ga poslala po Talio pod pretvezo, da jo kralj pričakuje. Ta je takoj prišla, vsa željna, da bi našla svojo luč, ne da bi vedela, da jo čaka ogenj. Ko pa je stopila pred kraljico, ji je ta, z Neronovim obrazom in vsa strupena od besa, rekla:

Dobrodošla, gospa ropotulja! Torej si ti tista imenitna ničvrednica, tisti plevel, ki uživa z mojim možem! Ti si tista pasja psica, zaradi katere se mi tako vrti v glavi? Le počakaj, prišla si v vice, kjer ti bom poplačala škodo, ki si mi jo naredila. Ko je Talia to slišala, se je začela opravičevati, da ni bila sama nič kriva in da si je kraljičin mož prilastil njeno ozemlje, ko je bila ona brez zavesti. Toda kraljica ni hotela slišati nobenega opravičila. Na dvorišču palače je ukazala zakuriti velik ogenj in velela, naj Talio vržejo vanj. Ko je Talia videla, kako slabo kaže, je pokleknila prednjo in jo prosila, naj ji da vsaj toliko časa, da sleče obleko. Kraljica je privolila, ne toliko iz usmiljenja do uboge mladenke kakor zato, da bi ohranila njena oblačila, izvezena z zlatom in biseri. Sleci se, dovolim ti, je rekla. Talia se je začela slačiti in ob vsakem kosu obleke, ki ga je snela, glasno zakričala. Ko je že odložila vrhnjo obleko, krilo in životec ter si začela slačiti še spodnje krilo, je še zadnjič zakričala. Že so jo vlekli proč, da bi jo spremenili v pepel za grelnik Haronovih hlač, ko je prihitel kralj. Ob tem prizoru je hotel izvedeti, kaj se dogaja, in je vprašal po otrocih. Tedaj mu je njegova žena, ki mu je očitala nezvestobo, povedala, kako mu ju je dala pojesti. Ko je ubogi kralj to slišal, je ves obupan začel govoriti: Torej sem bil jaz sam volk, ki je požrl svoji ovčici! Gorje mi, zakaj moje drobovje ni prepoznalo izvirov lastne krvi? Ah, ti odpadniška Turkinja, kakšno pasjo krutost si pokazala! Le počakaj, šla boš med polena in za pokoro tvojega tiranskega obraza ne bom poslal v Kolosej;

in s temi besedami je ukazal, naj jo vržejo v isti ogenj, ki ga je prižgala za Talio, skupaj z njo pa še tajnika, ki je pomagal pri tej bridki igri in spletel to hudobno spletko. Enako je hotel storiti tudi s kuharjem, saj je mislil, da je razkosal otroka, toda ta se mu je vrgel pred noge in rekel: Resnično, gospod, za uslugo, ki sem ti jo storil, si ne bi zaslužil druge nagrade kakor peč, polno žerjavice, druge podpore kakor kol v hrbet, druge zabave kakor stegovanje in zvijanje v ognju, druge časti kakor to, da se pepel kuharja pomeša s pepelom kraljice. Vendar to ni veličastno plačilo, ki ga pričakujem za to, da sem rešil tvoja otroka kljub tisti pasji zlobi, ki ju je hotela ubiti, da bi se v tvoje telo vrnilo, kar je bilo del tega istega telesa. Ko je kralj slišal te besede, je bil ves iz sebe. Zdelo se mu je, da sanja, in ni mogel verjeti svojim ušesom. Nazadnje se je vendar obrnil h kuharju in mu rekel: Če je res, da si rešil moja otroka, bodi prepričan, da ti ne bo več treba obračati ražnjev. Postavil te bom v kuhinjo svojega srca, kjer boš lahko po mili volji obračal moje želje, in dal ti bom takšno nagrado, da se boš imel za najsrečnejšega človeka na svetu. Medtem ko je kralj govoril, je kuharjeva žena, ki je videla, v kakšni stiski je njen mož, pripeljala Luno in Sole pred očeta. Ta je z ženo in otrokoma začel veselo igro poljubov in jih kakor vrteče se mlinsko kolo delil zdaj enemu, zdaj drugemu. Kuharju je dal bogato nagrado in ga imenoval za plemiča svoje kraljeve sobane, Talio pa vzel za ženo. Z možem in otrokoma je uživala dolgo življenje in vedno znova spoznavala, da _Komur je sreča naklonjena,_ _tudi v spanju dobrota dežuje nanj._