Prevod

_Parmetella, hči revnega kmeta, naleti na veliko srečo, a ji ta zaradi pretirane radovednosti spolzi iz rok. Po tisočerih nadlogah najde moža pri njegovi materi, ki je ljudožerka, in po hudih nevarnostih naposled srečno zaživita skupaj._ _Marsikatera bi rada žrtvovala prst na roki, če bi si lahko po svoji volji ustvarila moža ali ženo; še posebno princ, ki bi imel tedaj ob sebi sladkorno poslastico namesto kepe strupa. Ko pa je prišla na vrsto Tolla, ni čakala, da bi jo kdo terjal za zgodbo, temveč je začela takole._ Kdor je preveč radoveden in hoče vedeti več, kot mu gre, ima zmeraj pri roki vžigalno vrvico, da z njo zaneti smodnik lastne sreče. Prav pogosto se tistemu, ki se vtika v tuje zadeve, izjalovijo njegove lastne; in največkrat tisti, ki preveč radovedno koplje, da bi našel zaklad, odkrije greznico, v katero pade z nosom naprej. Tako se je zgodilo tudi vrtnarjevi hčeri, kakor boste zdaj slišali.

Nekoč je živel vrtnar, ki je bil tako zelo reven, da se kljub vsemu znoju in garanju nikakor ni mogel dokopati do dovolj kruha. Svojim trem hčeram je kupil tri prašičke, da bi jih zredile in si tako pridobile vsaj nekaj za doto. Pascuzza in Cice, starejši hčeri, sta svoje gnali na lep pašnik, Parmetelli, najmlajši, pa nista dovolili z njima, temveč sta jo odgnali, naj si poišče pašo drugje. Svojo živalco je odpeljala skozi gozd, kjer so se sence utrjevale pred sončnimi napadi, in prispela na jaso, sredi katere je tekel studenec. Ta je kakor krčmarica s svežo vodo v srebrnem jeziku vabil mimoidoče, naj popijejo polič. Tam je našla drevo z zlatimi listi. Utrgala je enega in ga odnesla očetu; ta ga je na svoje veliko veselje prodal za več kakor dvajset dukatov, s katerimi je lahko zamašil nekaj lukenj. Ko jo je vprašal, kje ga je našla, mu je rekla: »Vzemi, ljubi oče, in ne sprašuj več, če si nočeš pokvariti sreče.« Naslednji dan je spet storila enako in drevesu tako dolgo trgala liste, da je ostalo golo, kakor bi ga po koncu jeseni oplenili vetrovi. Tedaj je opazila, da ima drevo velik zlat štor, ki ga z rokami ni mogla izruvati. Šla je domov, se vrnila s sekiro in začela kopati okrog drevesnega vznožja. Ko ji je naposled uspelo privzdigniti štor, je pod njim odkrila lepo porfirno stopnišče. Ker je bila neznansko radovedna, se je spustila po njem in šla skozi veliko, globoko podzemno jamo, dokler ni prišla na lepo planjavo. Na njej je stala prekrasna palača, kjer si stopal samo po zlatu in srebru, kamor koli si pogledal, pa so se ti bleščali biseri in dragulji. Parmetella je osuplo občudovala to razkošje, in ker v tako krasnem poslopju ni videla žive duše, je vstopila v sobo, polno slik. Na njih je bilo upodobljenih mnogo čudovitih stvari, zlasti nevednost človeka, ki je veljal za modrega, krivičnost tistega, ki je držal tehtnico, in krivice, ki so jih maščevala nebesa. Človek je ob njih kar ostrmel, tako resnične in žive so bile videti. V tej sobi je našla tudi lepo pogrnjeno mizo. Ker ji je krulilo po črevesju in še vedno ni bilo nikogar, je sedla za mizo kakor kak grof in začela pospravljati jedi. Ko pa je ravno najbolj veselo žvečila, je vstopil lep suženj in ji rekel: »Ostani, nikamor ne hodi, kajti hočem te za ženo in napravil te bom za najsrečnejšo žensko na svetu.« Parmetella se je sicer tresla od strahu, toda ob tej lepi obljubi se je opogumila. Privolila je v sužnjevo željo in nemudoma dobila diamantno kočijo, ki so jo vlekli štirje zlati konji s krili iz smaragdov in rubinov. Leteli so z njo po zraku, da se je lahko zabavala. Za strežbo so ji dali še celo trumo opic, oblečenih v zlato tkanino; te so jo pri priči preoblekle od glave do peta in jo tako imenitno uredile, da je bila videti kakor prava kraljica. Ko pa je prišla noč in je sonce, željno spanja na bregovih indijske reke, kjer ni obadov, ugasnilo svojo svetilko, ji je suženj rekel: »Ljuba moja, če bi rada spančkala, lezi v to posteljo. A brž ko se zavlečeš med rjuhe, ugasni svečo in glej, da storiš, kakor ti pravim, če si nočeš zaplesti štrene.« Parmetella je storila, kakor ji je naročil, in legla spat. Toda komaj je zatisnila oči, se je črnec spremenil v prelepega mladeniča in legel k njej. Prebudila se je in začutila, da jo mikajo, ne da bi česali volno; od strahu je skoraj umrla, ko pa je spoznala, da gre le za državljansko vojno, je mirno prestajala udarce. Preden je zarja odšla iskat sveža jajca, da bi okrepila svojega ostarelega ljubimca, je suženj skočil iz postelje in spet prevzel svojo prejšnjo podobo. Parmetello pa je pustil vso željno izvedeti, kateri sladkosned je posrkal prvo jajce tako zale kokoške. Ko je prišla naslednja noč, je legla in ugasnila sveče, kakor prejšnji večer, in lepi mladenič je spet prišel k njej v posteljo. Ko se je naveličal igre in zaspal, je segla po kresilu, ki si ga je pripravila, prižgala netivo, z njim žvepleno paličico in nato še svečo. Privzdignila je odejo in videla, da se je ebenovina spremenila v slonovino, kaviar v mleko in smetano, oglje pa v belo apno. Odprtih ust je strmela v to lepoto in občudovala najlepšo potezo, kar jih je narava kdaj zarisala na platno čudes. Tedaj se je mladenič prebudil in začel preklinjati Parmetello: »Gorje mi, zaradi tebe bom moral še sedem let prestajati to prekleto pokoro! V svoji silni radovednosti si morala vtakniti nos v moje skrivnosti. Pojdi, teci, izgini, da te ne vidim več, in poberi svoje cunje, saj nisi znala ceniti svoje sreče!« Ko je to izrekel, je izginil kakor živo srebro. Nesrečnica je vsa mrzla in ledena povesila glavo do tal in odšla iz palače. Ko je prišla iz votline, je srečala vilo, ki ji je rekla: »O hčerka moja, kako mi duša joka ob tvoji nesreči! Na pot v klavnico si krenila in ta tvoja nesrečna koža bo morala čez most, tenak kakor las. Da pa se rešiš nevarnosti, vzemi teh sedem vreten, teh sedem fig, tale lonček medu in teh sedem parov železnih čevljev. Hodi brez postanka, dokler jih ne obrabiš. Tedaj boš na balkonu neke hiše zagledala sedem žensk, ki bodo predle od zgoraj navzdol, nit pa bo navita na kosti mrličev. In kaj moraš storiti? Dobro se skrij in se čisto tiho splazi k niti, ko se spusti do tal. Snemi z nje kost in namesto nje priveži vreteno, namazano z medom, s figo namesto vretenske uteži. Ko ga bodo potegnile k sebi in okusile sladkobo, bodo rekle: ‘Kdor mi je posladkal usteca, naj se tudi njemu posladka sreča.’ Po teh besedah bodo druga za drugo rekle: ‘Ti, ki si mi prinesla te sladke reči, pokaži se!’ Ti pa odgovori: ‘Nočem, ker me boš pojedla.’ Rekle bodo: ‘Ne bom te pojedla, tako mi Bog obvaruj kuhalnico!’ A ti se ne gani in ne popusti. Nadaljevale bodo: ‘Ne bom te pojedla, tako mi Bog obvaruj raženj!’ Ti pa ostani trdna, kakor bi pognala korenine. Spet bodo rekle: ‘Ne bom te pojedla, tako mi Bog obvaruj metlo!’ Nikar jim ne verjemi, revica. In če rečejo: ‘Ne bom te pojedla, tako mi nebesa obvarujejo nočni lonec!’ zapri usta in niti ne črhni, kajti izpraznile bi te življenja. Nazadnje bodo rekle: ‘Tako mi Bog obvaruj Truona e llampe, da te ne bom pojedla!’ Tedaj pojdi gor in trepetaj brez skrbi, saj ti ne bodo storile nič žalega.« Ko je Parmetella to slišala, se je odpravila čez doline in gore ter hodila tako dolgo, da je v sedmih letih obrabila železne čevlje. Prispela je do velike hiše z izbočenim balkonom in zagledala sedem žensk, ki so predle. Storila je, kakor ji je svetovala vila, in se po dolgem skrivanju in čepenju, ko so naposled prisegle pri Truonu e llampe, pokazala ter stopila gor. Vseh sedem ji je reklo: »O izdajalska psica, zaradi tebe je moral naš brat sedem in še sedem let preživeti v votlini, daleč od nas, v suženjski podobi! Toda nikar ne bodi mirna: če si nam s prisego že zaprla grlo, boš ob prvi priložnosti plačala tako stari kakor novi dolg. Zdaj pa veš, kaj moraš storiti? Skrij se za tisto nečko, in ko pride naša mati, ki bi te brez pomisleka požrla, stopi za njen hrbet, zgrabi ji seske, ki ji kakor bisaga visijo čez ramena, in vleci na vso moč. Nikar jih ne izpusti, dokler ne priseže pri Truonu e llampe, da ti ne bo storila nič hudega.« Parmetella je storila tako. Ljudožerka je prisegala pri lopatki za ogenj, pri svečniku, pri ognjiščnem stojalu, pri svedru in pri stojalu za posodo, nazadnje pa je prisegla še pri Truonu e llampe. Tedaj ji je Parmetella izpustila seske in stopila prednjo. Ljudožerka ji je rekla: »Dobro si me ukanila! A glej, da boš orala naravnost, izdajalka, kajti ob prvem nalivu bom poskrbela, da te odnese povodenj.« Na vse kriplje je iskala priložnost, da bi jo pogoltnila. Nekega dne je vzela dvanajst vreč raznega zrnja in vse stresla skupaj: čičeriko, grahor, grah, lečo, fižol, bob, riž in volčji bob. Nato je rekla: »Izdajalka, vzemi to zrnje in ga preberi, da bo vsaka vrsta ločena od drugih. Če do večera ne bo opravljeno, te požrem kakor krof za tri novčiče!« Uboga Parmetella je sedla poleg vreč in jokaje govorila: »Ljuba moja mamica, kako se mi je zataknil tisti zlati štor! Tokrat bo res konec z menoj. Ker sem hotela videti črn obraz, ki je postal bel, je moje ubogo srce postalo cunja. Gorje mi, pogubljena sem, po meni je, nobene rešitve ni več! Vsak hip se že vidim v goltancu te smrdljive ljudožerke. Nikogar ni, ki bi mi pomagal, mi svetoval ali me potolažil!« Medtem ko je prebirala zrnje, se je kakor blisk prikazal Truono e llampe, ki se mu je pravkar izteklo izgnanstvo, naloženo s prekletstvom. Čeprav je bil še jezen na Parmetello, kri vendar ni mogla postati voda, in ko jo je videl tako obupavati, ji je rekel: »Izdajalka, kaj ti je, zakaj jokaš?« Povedala mu je, kako grdo njegova mati ravna z njo in kako jo hoče pripraviti ob kožo ter jo požreti. Truono e llampe ji je odgovoril: »Vstani in bodi pogumna, ne bo tako hudo, kakor se zdi.« Nato je v hipu raztresel vse zrnje po tleh in priklical poplavo mravelj. Te so nemudoma začele vsako vrsto zlagati na svoj kup, Parmetella pa jih je nato pobrala in z njimi napolnila vreče. Ko je prišla ljudožerka in našla delo opravljeno, je skoraj ponorela. »Tisti pes Truono e llampe mi je skuhal to godljo!« je rekla. »A mi boš že plačala škodo!

Zato vzemi te prevleke iz grobega platna za dvanajst žimnic in poskrbi, da bodo do večera polne perja, sicer te razsekam!« Nesrečnica je vzela prevleke, sedla na tla in začela takšno žalovanje, da se je vsa mučila, iz oči pa sta ji tekla dva studenca. Tedaj se je prikazal Truono e llampe in ji rekel: »Ne joči, izdajalka. Prepusti to meni, pa te spravim v varen pristan. Razmrši si lase, razgrni prevleke po tleh in začni jokati ter tožiti. Kriči, da je umrl ptičji kralj, pa boš videla, kaj se bo zgodilo.« Parmetella je storila tako in prikazal se je oblak ptic, ki je zatemnil nebo. Mahale so s krili in iz njih je padalo perje, koš za košem, tako da so bile žimnice napolnjene v manj kakor eni uri. Ko je ljudožerka prišla in videla opravljeno delo, se je tako napihnila od jeze, da bi ji skoraj počili boki. Rekla je: »Truono e llampe me ima za norca! Naj me vlečejo za opičjim repom, če je ne ujamem tam, kjer mi ne bo mogla uiti!« Nato je rekla Parmetelli: »Teci, pohiti k moji sestri in ji reci, naj mi pošlje glasbila, kajti Truonu e llampe sem priskrbela ženo in prirediti hočemo kraljevsko gostijo.« Sestri pa je skrivaj poslala sporočilo, naj izdajalko, ko pride po glasbila, nemudoma ubije in skuha, saj bo prišla obedovat k njej. Parmetella je bila vsa vesela, ko je dobila lažjo nalogo, in je verjela, da se zanjo začenjajo lepši časi. O, kako zmotne so človeške sodbe! Na poti pa je srečala Truona e llampe, ki ji je, ko jo je videl tako urno stopati, rekel: »Kam si se namenila, nesrečnica? Mar ne vidiš, da greš v klavnico, da si sama zidaš ječo, sama brusiš nož in sama mešaš strup? Poslali so te k ljudožerki, da te pogoltne.

Toda poslušaj in se nič ne boj. Vzemi ta hlebček, ta šop sena in ta kamen. Ko prideš k moji teti, boš naletela na velikega psa čuvaja, ki se bo lajaje pognal vate, da bi te ugriznil. Daj mu hlebček in zamašila mu boš gobec. Ko boš mimo psa, boš našla spuščenega konja, ki te bo hotel brcniti in poteptati. Daj mu seno in vkovala mu boš noge. Nazadnje boš prišla do vrat, ki nenehno loputajo; podpri jih s tem kamnom in jim vzela boš bes.

Nato pojdi gor. Tam boš našla ljudožerko z deklico v naročju; že je zakurila peč, da bi te spekla. Rekla ti bo: ‘Pridrži tega otroka in počakaj, da skočim po glasbila.’ Vedi pa, da si bo šla brusit čekane, da bi te raztrgala na koščke. Zato brez usmiljenja vrzi deklico v peč, saj je ljudožerskega rodu, vzemi glasbila, ki so za vrati, in zbeži, preden se ljudožerka vrne, sicer je po tebi. A pazi: glasbila so v škatli in te ne odpiraj, če nočeš zabresti v težave in nesrečo.

Parmetella je storila vse, kakor ji je svetoval ljubi, ko pa se je vračala z glasbili, je odprla škatlo. In že je od tod poletela piščal, od tam šalmaj, na eni strani dude, na drugi žvižgalka; po zraku so igrali na tisoč načinov, Parmetella pa je tekla za njimi in si od obupa praskala obraz. Medtem je ljudožerka prišla nazaj, in ker Parmetelle ni našla, je stopila k oknu ter zavpila vratom: »Zmečkaj to izdajalko!« Vrata so odgovorila: »Nočem škodovati nesrečnici, ki me je podprla.« Ljudožerka je zakričala konju: »Poteptaj to malopridnico!« Konj pa je odgovoril: »Nočem je poteptati, saj mi je dala seno, da ga žvečim.« Nazadnje je ljudožerka poklicala psa: »Ugrizni to ničvrednico!« Pes je odgovoril: »Pusti ubogo dekle pri miru, saj mi je dala hlebček.« Parmetella pa je medtem, ko je z vpitjem tekala za glasbili, srečala Truona e llampe. Ta jo je pošteno oštel: »O izdajalka, se res nočeš niti iz lastnih nesreč naučiti, da si se prav zaradi te preklete radovednosti znašla v takšnem položaju?« Nato je s piskom priklical glasbila in jih spet zaprl v škatlo. Naročil ji je, naj jih odnese njegovi materi. Ko jo je ta zagledala, je na ves glas zakričala: »O kruta usoda! Še lastna sestra je proti meni in mi ni hotela privoščiti tega veselja!« Medtem je prišla nova nevesta, prava grda nadloga, kuga, harpija, zla prikazen, kosmata podgana, mrka kakor sova, napihnjena kakor krastača in vsa okorela. S stoterimi cvetlicami in trakovi je bila videti kakor krčma, ki so jo pravkar odprli. Tašča ji je pripravila veliko gostijo, in ker je bila hudobna, je dala mizo postaviti ob vodnjaku. Tja je posedla svojih sedem hčera, vsaki dala po eno baklo v roko, Parmetelli pa dve in jo posadila na rob vodnjaka. Upala je, da jo bo premagal spanec in bo zgrmela vanj. Medtem ko so jedi romale sem ter tja in se je kri začela ogrevati, je Truono e llampe, ki je sedel kakor nevesta, ki je zašla na napačno svatbo, rekel Parmetelli: »O izdajalka, me imaš rada?« Odgovorila je: »Do vrha strehe!« On pa: »Če me imaš rada, me poljubi.« Rekla je: »Bog me obvaruj, tega pa ne! Saj imaš ob sebi pravo krasotico, ki bi se takoj oglasila. Naj ti jo nebesa ohranijo še sto let, z zdravjem in moškimi potomci vred!« Nevesta pa je rekla: »Prav vidi se, da si nesrečnica, četudi bi živela sto let, ko se ti gnusi poljubiti tako lepega mladeniča! Jaz sem za dva kostanja pustila, da me je pastir poljubljal po vsem obrazu.« Ko je ženin slišal to lepo pričevanje, se je namrščil in napihnil kakor krastača, da se mu je jed zataknila v grlu. Vendar se je opogumil in pogoltnil ta grenki grižljaj z mislijo, da bo pozneje poravnal račune in zaprl to postavko. Ko so pospravili mize, je odslovil mater in sestre; z njim sta ostali samo nevesta in Parmetella, da bi šli spat. Medtem ko mu je Parmetella sezuvala čevlje, je rekel nevesti: »Žena moja, si videla, kako mi je ta predrznica odrekla poljub?« Nevesta je odgovorila: »Prav nič prav ni imela, da se je branila poljubiti tako lepega mladeniča, kot si ti. Jaz sem se za dva kostanja pustila poljubiti ovčjemu pastirju.« Truono e llampe se ni mogel več zadržati. Z bliski srda in gromom dejanj mu je jeza udarila v glavo; potegnil je nož, nevesti prerezal vrat, v kleti izkopal jamo in jo pokopal.

Nato je objel Parmetello in ji rekel: »Ti si moj dragulj, ti si cvet vseh žensk in ogledalo krepostnih. Zato obrni oči k meni, daj mi roko, ponudi mi ustnice in privij se k mojemu srcu, kajti tvoj hočem biti, dokler bo svet stal.« Po teh besedah sta legla in se predajala radosti, dokler ni sonce odpeljalo ognjenih konj iz vodnega hleva ter jih pognalo na pašo po poljanah, ki jih je posejala zarja. Tedaj je prišla ljudožerka s svežimi jajci, da bi okrepila mladoporočenca in upravičila rek: blagor mu, kdor se oženi in dobi taščo. Našla je Parmetello v sinovem objemu. Ko je izvedela, kaj se je zgodilo, je brž stekla k sestri, da bi se dogovorili, kako naj si iz očesa izdre ta trn, ne da bi ji sin lahko pomagal. Toda tam je ugotovila, da se je sestra od žalosti za hčerko, pečeno v peči, tudi sama vrgla vanjo, in smrad po zažganem je zastrupljal vso sosesko. Tako je obupala, da se je iz ljudožerke spremenila v ovna in z glavo tako dolgo butala v zid, dokler ji niso možgani brizgnili naokrog. Truono e llampe pa je poskrbel, da se je Parmetella pobotala s svakinjami, in živela sta srečno in zadovoljno ter spoznala resničnost pregovora: _Kdor vztraja, zmaga._