Prevod

Bila je zima in deček se je odpravil v gozd nabirat drva, da bi doma lahko kurili. Ker je tla prekrival sneg, je s seboj vzel svoje male sani, saj je na njih lahko domov pripeljal večji tovor, kot bi ga mogel prinesti na hrbtu.

Nabral je kup odpadlih vej in jih nato lepo zložil na sani, večje kose pa položil na dno. Še preden je končal, so mu prsti skoraj pomrznili, saj ni imel rokavic. »Preden začnem vleči sani proti domu,« si je rekel, »bom zakuril ogenj in si malo pogrel roke.«

Vzel je palico in odgrnil nekaj snega, da bi pripravil prostor za ogenj. Ko je to storil, je zagledal droben zlat ključek, ki je ležal na tleh. Deček ga je začudeno pobral. »Kjer je ključ, mora biti tudi ključavnica,« je rekel.

Začel je odkopavati zemljo in kmalu našel nenavadno skrinjico iz železa, okrašeno s srebrnimi vložki. Na njenem pokrovu je bilo nekaj napisano, a deček napisa ni znal prebrati.

Dvignil je skrinjico iz zemlje in zazdelo se mu je, da se v njej nekaj premika. Tedaj mu je droben glasek, tenak kakor nit, zaklical: »Spusti me ven! Spusti me ven in poskrbel bom, da boš obogatel.«

Deček je bil silno presenečen. Skrinjica se mu je zdela premajhna, da bi bilo v njej lahko kakšno živo bitje. »Kdo si?« je vprašal. »Odpri skrinjico in boš videl. Če me le spustiš ven, ti ne bo nikoli žal.«

Deček je vtaknil zlati ključek v ključavnico in ta se je natanko prilegal. Obrnil ga je in ključavnica se je odprla. Kaj pa je bilo v skrinjici, boste lahko videli šele, ko bo dvignil pokrov.