Prevod

Mama pujsa in njeni trije pujski so vse dolgo poletje živeli skupaj v gozdu in bili zelo srečni. Ko pa se je bližala jesen, je mama pujsa poklicala svoje malčke k sebi in rekla: »Moji dragi pujski, prišel je čas, da se odpravite v svet in si poiščete srečo. Vsak si bo želel postaviti hišico, v kateri bo živel, vendar jih ne gradite iz slame ali listja; slama je krhka, listje pa šibko. Zgradite si hišice iz opeke, pa boste vedno imeli varno zavetje. Lahko boste stopili vanje in zaklenili vrata, pa vam nič ne bo moglo škodovati.« Nato se je poslovila od pujskov in ti so stekli v svet iskat srečo.

Prvi pujsek še ni prišel daleč, ko je srečal moža s tovorom slame. Slama je bila videti tako topla in tako lepo je dišala, da je pujsek povsem pozabil, kaj mu je naročila mama.

»Prosim, gospod,« je rekel pujsek, »dajte mi toliko slame, da si bom lahko zgradil hišico, v kateri mi bo toplo vso dolgo zimo.« Mož mu ni odrekel. Dal mu je toliko slame, kolikor je je želel, nato pa se je odpeljal naprej.

Pujsek si je zgradil hišico iz slame. Bila je tako topla in prijetna, da je bil ves navdušen nad njo. »Koliko boljša je,« je rekel, »od hiše iz mrzle, trde opeke.«

Tako je ležal na toplem in udobnem, ko je čez čas na vrata potrkal stari volk. »Pujsek, pujsek, spusti me noter!« je zavpil. »Ne, prisežem pri ščetinah na svoji bradici,« je odgovoril pujsek.

»Potem bom sopel in puhal in ti hišico odpihnil!« Pujsek se je glasno zasmejal, saj se je v svoji prijetni slamnati hišici počutil zelo varnega. »Pa sopi in puhaj in mi hišico odpihni!« je zavpil.

In stari volk je res sopel in puhal ter odpihnil hišico, saj je bila le iz slame, potem pa je požrl pujska. Drugi pujsek je po odhodu iz gozda tekel in tekel, dokler ni srečal moža z velikim tovorom listja.

»O, dobri gospod, prosim, dajte mi nekaj listja, da si bom zgradil hišico za zimo,« je vzkliknil pujsek. Mož mu je z veseljem ustregel. Dal mu je toliko listja, kolikor ga je želel, potem pa je šel svojo pot.

Pujsek si je zgradil hišico iz listja in bila je še prijetnejša in toplejša od slamnate. »Kako nespametna je bila moja mama,« je rekel pujsek, »da mi je naročila, naj si zgradim hišico iz opeke. Kaj bi sploh lahko bilo toplejše, prijetnejše in varnejše od tega?« Nato se je udobno ugnezdil med listje in bil nadvse srečen.

Čez čas je mimo prišel veliki volk, se ustavil in potrkal na vrata. »Pujsek, pujsek, spusti me noter!« je zavpil. »Ne, prisežem pri ščetinah na svoji bradici!«

»Potem bom sopel in puhal in ti hišico odpihnil!« Pujsek se je ob teh besedah zasmejal, saj so bile stene debele in počutil se je varnega.

»Pa sopi in puhaj in mi hišico odpihni!« In volk je sopel in puhal, odpihnil hišico ter požrl pujska, ki je bil v njej.

Tretji pujsek je bil najmanjši od vseh, a je bil zelo moder in je sklenil narediti natanko tako, kot mu je naročila mama. Ko je zapustil gozd, je srečal moža, ki je peljal voz slame, vendar ga ni prosil zanjo. Srečal je moža s tovorom listja, vendar ga ni prosil zanj. Potem pa je srečal moža s tovorom opeke. Ustavil se je in ga tako lepo prosil za dovolj opek, da bi si zgradil hišico, da mu mož ni mogel odreči.

Pujsek je vzel opeke in si iz njih zgradil rdečo hišico, kar nikakor ni bilo lahko delo. Ko je bila končana, ni bila tako mehka kakor slamnata hišica in ne tako topla kakor hišica iz listja, bila pa je zelo varna.

Čez čas je prišel stari volk in potrkal na vrata — trk, trk, trk! »Pujsek, pujsek, spusti me noter!« je zaklical. »Ne, prisežem pri ščetinah na svoji bradici.«

»Potem bom sopel in puhal in ti hišico odpihnil!« »Pa sopi in puhaj in mi hišico odpihni!« je odgovoril pujsek. In stari volk je sopel in puhal, pa puhal in sopel, in SOPEL IN PUHAL, da bi mu skoraj razneslo boke, a hišice nikakor ni mogel odpihniti. Pujsek pa se je potihem smejal, ko je na varnem in udobnem sedel v njej.

Stari volk je videl, da s pihanjem ne bo nič opravil, zato je sedel in dolgo tuhtal. Nato je rekel: »Pujsek, vem, kje je njiva z lepo repo.«

»Kje?« je vprašal pujsek. »Odpri vrata, pa ti povem.« Ne, pujsek je prav dobro slišal tudi skozi zaprta vrata. »Malo naprej ob cesti, tri njive od tod,« je rekel volk, »in če bi je rad nekaj nabral, pridem jutri zjutraj ob šestih pote, pa jo bova šla skupaj izkopat.«

»Ob šestih!« je rekel pujsek. »Prav.« Nato je stari volk odhlačal domov in si oblizoval gobec. Bil je nadvse zadovoljen, saj je mislil, da bo naslednji dan za zajtrk jedel pujska.

Toda naslednje jutro je bil pujsek pokonci že ob petih. Odhitel je na njivo, nabral polno vrečo repe in bil spet doma, še preden je stari volk pomislil, da bi se odpravil ponj.

Ob šestih je stari volk potrkal na vrata. »Si pripravljen, da greva po repo, pujsek?« je zaklical. »Pripravljen!« je odgovoril pujsek. »Saj sem že pred eno uro vstal in šel na njivo. Imam toliko repe, kolikor je potrebujem, in zdaj jo kuham za zajtrk.«

»Tako si torej naredil!« je rekel volk. Nato je malo pomislil. »Pujsek, imaš rad lepa, zrela jabolka?« je vprašal. Da, pujsek je imel jabolka zelo rad.

»Potem ti lahko povem, kje jih najdeš.« »Kje pa?« »Tam za hribom, v graščakovem sadovnjaku. In če me ne boš spet ukanil, pridem jutri ob petih pote, pa bova šla skupaj in jih nekaj nabrala.«

Prav; pujsek bo pripravljen. Volk je zato odhlačal domov in tokrat je bil povsem prepričan, da bo naslednje jutro za zajtrk pojedel lepega, tolstega pujska.

Naslednji dan je pujsek vstal ob štirih in se odpravil proti sadovnjaku tako hitro, kot so ga nesle njegove štiri nožice. Toda pot je bila dolga in na drevo je bilo težko splezati. Ko je še sedel med vejami in nabiral jabolka, je v sadovnjak prihlačal stari volk. Pujsek se je zelo prestrašil, vendar je ostal povsem pri miru in upal, da ga volk med listjem ne bo opazil.

Volk se je oziral naokrog, pogledoval najprej na eno drevo, potem na drugo in nazadnje zagledal pujska med vejami. »Zakaj me nisi počakal?«

»O, saj sem vedel, da boš kmalu prišel.« »Kdaj boš prišel dol?« »Ko naberem še nekaj jabolk.« Stari volk je sedel pod drevo, pujsek pa je sedel med vejami, hrustal jabolka in se oblizoval.

»So dobra?« je vprašal volk in pogledal navzgor; kar sline so se mu cedile. Da, bila so zelo dobra. »Bi mi lahko vrgel eno dol?« Da, pujsek je to lahko storil.

Utrgal je največje in najbolj rdeče jabolko, kar jih je našel, nato pa ga je vrgel daleč proč, tako da je poskakovalo in se kotalilo po pobočju navzdol. Volk je planil po hribu za njim, in medtem ko ga je lovil, je pujsek splezal z drevesa ter s polno košaro jabolk varno pritekel domov.

Ko je stari volk ugotovil, da ga je pujsek spet ukanil, se je silno razjezil. Še bolj kakor prej je bil odločen, da ga bo ujel. Odhlačal je do rdeče hišice in potrkal na vrata.

»Si nabral toliko jabolk, kolikor si jih hotel?« je vprašal volk. Da, pujsek jih je imel dovolj in volku je bil zelo hvaležen, da mu je povedal za sadovnjak.

»Poslušaj, pujsek, jutri bo v mestu imeniten sejem,« je rekel volk. »Bi rad šel?« Da, pujsek bi šel zelo rad.

»Prav,« je rekel volk. »Potem pridem jutri ob pol štirih pote, pa bova šla skupaj.« »Prav,« je rekel pujsek. Toda naslednji dan se je na sejem odpravil že dolgo pred pol četrto. S seboj je vzel štiri bleščeče srebrnike, saj si je hotel kupiti pinjo za izdelovanje masla. Pinjo je hitro kupil, nato pa se je odpravil domov in jo nosil na hrbtu.

Toda volk se je o pujskovih zvijačah že marsičesa naučil. Tudi sam se je na sejem odpravil dolgo pred pol četrto. Tako pujsek še ni bil niti na pol poti domov in je ravno prišel na vrh visokega hriba, ko je zagledal volka, ki je prihlačal navkreber naravnost proti njemu. Pujsek se je silno prestrašil. Ozrl se je na vse strani, a nikjer ni videl skrivališča. Sklenil je, da bo najbolje, če zleze v pinjo. Zato jo je odložil na tla in smuknil vanjo. Toda hrib je bil zelo strm in komaj je bil pujsek v pinji, se je ta že začela kotaliti po pobočju navzdol, bum, bum, bum, čez skale in kamenje, poskakujoč in odskakujoč kakor živo bitje. Pujsek ni vedel, kaj se dogaja z njim. Začel je cviliti na ves glas.

Stari volk je bil na pol poti na hrib, ko je zaslišal ropot. Pogledal je navzgor in zagledal veliko okroglo reč, ki je poskakovala čez skale naravnost proti njemu in pri tem neprestano cvilila. En sam pogled je bil dovolj, da se mu je od strahu naježila dlaka. Zatulil je, se obrnil in jo ucvrl domov, kolikor so ga nesle noge. Ustavil se je šele, ko je bil na varnem v svoji hiši ter je za seboj zaprl in zaklenil vrata. Tam je čepel, se tresel in ugibal, kaj se bo zgodilo. Toda zgodilo se ni nič in vse je bilo tiho, zato se je volk čez nekaj časa opogumil, odšel ven in stekel k pujskovi hišici.

»Pujsek, pujsek! Si notri?« Da, pujsek je sedel ob ognju in pekel jabolka. »Potem pa poslušaj, da ti povem, kaj se mi je zgodilo na poti na sejem.« Volk je približal smrček špranji pri vratih in pujsku povedal vse o veliki okrogli cvileči reči, ki ga je pognala po hribu navzdol.

Pujsek se je smejal in smejal. »Jaz pa ti lahko povem, kaj natanko je bila tista velika cvileča reč: pinja, ki sem jo kupil na sejmu, jaz pa sem bil v njej.«

Ko je stari volk to slišal, je tako pobesnel, da je sklenil pujska dobiti za vsako ceno, pa četudi bi moral zato splezati na streho in se spustiti po dimniku. Ostre kremplje je zasadil med opeke ter splezal po steni hišice naravnost na streho. Nato je splezal na dimnik in se spustil po njem proti ognjišču.

Toda pujsek je slišal, kaj počne, in ga je pripravljen čakal. Na ognju je imel velik lonec vrele vode. Ko je zaslišal, kako volk drsi in praska po dimniku navzdol, je dvignil pokrov in — čof! — stari volk je padel naravnost v vrelo vodo. Pujsek je nato lonec naglo in tesno pokril, in to je bil volkov konec.

Pujsek pa je odtlej živel v miru in izobilju, in če ga je kdaj prišel nadlegovat še kakšen volk, jaz o tem nisem nikoli slišal.