Prevod

Neki trgovec je trgoval v daljnem mestu in zaslužil veliko denarja, ki ga je zdaj nosil domov. Jezdil je v naglici, saj je vedel, da ne bo miren, dokler zlata ne zaklene v domačo zakladnico.

Sredi dopoldneva se je ustavil v gostilni, da bi napojil konja. »Gospod,« mu je rekel hlevar, ki mu je stregel, »v podkvi vašega konja se je razmajal žebelj.«

»Nič zato,« je odgovoril trgovec. »Mudi se mi in podkev bo morala zdržati takšna, kakršna je, dokler ne pridem domov.« Malo pozneje se je ustavil pri drugi gostilni. »Gospod,« je rekel hlevar, »vašemu konju se je razmajala podkev. Naj ga odpeljem k bližnjemu kovaču, da mu jo pritrdi?«

»Ne,« je odgovoril trgovec, »nimam časa čakati. Pred mrakom moram biti doma.« Trgovec je jezdil naprej, toda kmalu je njegov konj začel šepati. Šepal je čedalje bolj, dokler se ni nazadnje sredi globokega gozda spotaknil in padel ter ni mogel več vstati.

Trgovec je obupal. Mračilo se je in kazalo je, da mu ne preostane drugega, kakor da prenoči v gozdu. Vendar je v bližini odkril hišo in starka, ki je skrbela zanjo, mu je obljubila hrano in prenočišče.

Ko se je trgovec odpravil v zgornje nadstropje spat, je vrečko z zlatom položil pod vzglavnik. Nameraval je bedeti vso noč, a bil je zelo utrujen in kmalu so se mu proti njegovi volji zaprle oči ter je trdno zaspal.

Hiša pa je pripadala tolpi razbojnikov in starka je bila njihova gospodinja. Kmalu zatem, ko je trgovec zaspal, so se razbojniki vrnili domov. Gospodinja jim je povedala o bogatašu, ki je prišel v hišo med njihovo odsotnostjo, in o tem, kako mu je dala posteljo za čez noč.

Razbojniki so odšli v trgovčevo sobo v zgornjem nadstropju. Ko so videli, da spi, so mu izpod vzglavnika ukradli vrečko z denarjem in jo odnesli. Zjutraj, ko se je trgovec zbudil, je segel pod vzglavnik po vrečko, vendar je ni bilo več. Glasno je klical, a nihče mu ni odgovoril. Preiskal je hišo od vrha do tal, vendar ni našel nikogar.

Tako je trgovec izgubil zlato in konja. »In vse to,« je rekel, »ker se mi je tako mudilo, da se nisem hotel ustaviti, da bi konju zabili žebelj v podkev. Resničen je pregovor: ‘Hiti počasi.’«