Waltey
Čudežni volk in Făt-Frumos
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Čudežni volk in Făt-Frumos
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 16 min branja
- Obseg
- 13 strani
- Naslov izvirnika
- 007 Lupul cel năzdrăvan și Făt-Frumos
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Čudežni volk in Făt-Frumos
Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Živela sta cesar in cesarica. Imela sta tri otroke. Ob palači sta imela tudi prelep vrt. Cesar je tako ljubil cvetje, da ga je sam z velikim veseljem občudoval in skrbel za vrt. V globini tega vrta je rasla jablana, ki je bila vsa iz čistega zlata. Cesar se ni mogel dovolj naužiti veselja, da na njegovem vrtu raste drevo, kakršnega ni nikjer na svetu. Kar naprej se je vrtel okoli njega in ga ogledoval z vseh strani, da se ga oči niso mogle nasititi. Nekega dne pa je opazil, da drevo brsti, cveti, osiplje cvetje in nastavlja sadove; proti večeru so jabolka že začela zoreti. Cesarju se je smejalo pod brki in sline so se mu cedile ob misli, da bo imel naslednjega dne na mizi zlata jabolka, o čemer dotlej še nihče ni slišal. Drugo jutro se še ni dodobra zdanilo, ko je bil cesar že na vrtu, da bi pogledal zlata jabolka in se potešil z njihovo lepoto. A kar iz sebe je bil, ko je namesto zrelih zlatih jabolk zagledal drevo, ki je znova brstelo; jabolk pa nikjer. Še ko je stal tam, je videl, kako jablana cveti, kako se cvetje osiplje in kako se spet kažejo plodovi. Tedaj mu je odleglo pri srcu in sprijaznil se je s tem, da počaka do naslednjega dne. Toda drugo jutro o jabolkih spet ni bilo ne duha ne sluha. Cesar se je strašno razjezil in ukazal postaviti stražarje, da bi ujeli tatu. Pa kaj še! Drevo je vsak dan zacvetelo, osulo cvetje, pognalo sadove in do večera so ti začeli zoreti. Ponoči so dozoreli, tedaj pa je nekdo prišel in jih pobral, ne da bi cesarjevi ljudje kaj opazili. Bilo je prav neverjetno: kdor koli je jemal jabolka, se je norčeval iz cesarja in vseh njegovih stražarjev. Cesarju zdaj ni bilo več toliko do tega, da bi imel na mizi zlata jabolka; najbolj ga je jezilo, da ni videl niti prvega zrelega sadu s tega drevesa. To ga je tako žalostilo, da je bil skoraj pripravljen sestopiti s prestola in ga prepustiti tistemu, ki bi se zavezal ujeti tatu. Njegovi sinovi so očitno slutili njegove misli, saj so prišli predenj in ga prosili, naj dovoli še njim stražiti. Kako se je cesar razveselil, ko je iz ust najstarejšega sina slišal obljubo, da bo prijel tatu! Dal jim je torej dovoljenje in lotili so se dela. Prvi dan je stražil najstarejši sin, a doletela ga je ista sramota kakor vse stražarje pred njim. Naslednjega dne je prežal srednji, pa tudi ta ni bil nič boljši in se je k očetu vrnil s povešenim nosom. Povedala sta, da do polnoči še nekako zdržita, potem pa ju obide takšna dremavica, da ne moreta več stati na nogah, padeta v globok spanec in ničesar več ne vesta. Najmlajši sin je poslušal in molčal. Ko sta starejša brata povedala, kaj se jima je zgodilo, je tudi on prosil očeta, naj mu dovoli stražiti. Naj je bil oče še tako žalosten, ker se ni našel junak, ki bi ujel tatu njegovih jabolk, se je ob tej prošnji vendarle zasmejal. Po dolgem moledovanju pa se je nazadnje vdal. Najmlajši sin se je pripravil na stražo. Ko se je zvečerilo, je vzel tul s puščicami, lok in meč ter odšel na vrt. Izbral si je samoten kraj, daleč od drevja in zidov, da se ne bi imel kam nasloniti. Sklenil je stati na odsekanem štoru, tako da bi padel na tla in se prebudil, če bi ga obšla zaspanost in bi zadremal. Tako je tudi storil; ko je dvakrat padel s štora, ga je spanec minil in ostal je buden, brez vsake dremavice. In dobro, da je že prvo noč ravnal tako. Proti svitu, ko je spanec najslajši, je namreč zaslišal prhutanje, kakor da se bliža jata ptic. Napel je ušesa in zaznal, da nekdo obira jabolka z drevesa. Iz tula je izvlekel puščico, jo položil na lok in ustrelil, vendar se ni nič zganilo. Izstrelil je še drugo in spet nič. Ko pa je izstrelil tretjo, je znova zaslišal prhutanje in spoznal, da je morala jata ptic odleteti. Stopil je k zlati jablani in videl, da tat ni utegnil pobrati vseh jabolk. Kolikor jih je že odnesel, nekaj jih je vendarle ostalo. Ko je stal tam, se mu je zazdelo, da se na tleh nekaj sveti. Sklonil se je in pobral tisto bleščečo reč. In kaj mislite, da je našel? Dve peresi iz čistega zlata. Ko se je zdanilo, je nabral nekaj jabolk, jih položil na zlat pladenj, si zataknil peresi za kučmo in jih odnesel pokazat očetu. Cesar bi od veselja skoraj izgubil pamet, ko je zagledal jabolka, a se je obvladal. Dal je po vsem mestu razglasiti, da je njegovemu najmlajšemu sinu uspelo prinesti jabolka in dognati, da je tat ptica. Fet-Frumos je prosil očeta, naj mu zdaj dovoli poiskati še tatu. Oče o tatu ni hotel več nič slišati, saj mu je Bog pomagal, da je videl tako težko pričakovana jabolka. Toda najmlajši cesarjevič se s tem ni zadovoljil in je vztrajal, dokler mu cesar ni dovolil oditi na iskanje tatu. Pripravil se je na pot; tik pred odhodom je snel zlati peresi s kučme in ju dal svoji materi cesarici, da bi ju hranila do njegove vrnitve. Vzel je preobleko in denar za pot, si obesil tul s puščicami na hrbet, meč na levi bok ter z lokom v eni roki in z drugo okoli vratu zvestega služabnika krenil na pot. Hodila sta in hodila, premerila dolgo, daljno pot, dokler nista prišla v pustinjo. Tam sta se ustavila in po posvetu z zvestim služabnikom je sklenil zaviti proti vzhodu. Ko sta prepotovala še dobršen kos poti, sta prišla do gostega, temačnega gozda. Skozi goščavo sta se prebijala tipaje, saj drugače ni šlo, in v daljavi zagledala velikanskega volka z bakrenim čelom. Takoj sta se pripravila na obrambo. Ko sta se volku približala na streljaj, je Fet-Frumos napel lok. Volk pa je to opazil in zaklical: »Stoj, Fet-Frumos, ne streljaj name, saj ti bom še kdaj v veliko korist!« Fet-Frumos ga je poslušal in spustil lok. Volk je prišel bliže ter ga vprašal, kam gre in kaj išče po takšnih gozdovih, kamor človeška noga še ni stopila. Fet-Frumos mu je povedal vso zgodbo o jabolkih na očetovem vrtu in pojasnil, da je zdaj na poti iskat tatu. Volk mu je povedal, da je tat kralj ptic. Kadar prihaja krast jabolka, zbere najhitrejše ptice in z njimi v jati prileti obirat drevo. Ta ptica živi v cesarstvu na robu tega gozda. Povedal mu je še, da se vsa okolica pritožuje nad njenimi tatvinami sadja po vrtovih, in jima pokazal najkrajšo in najlažjo pot. Nato mu je izročil lepo jabolčko in rekel: »Vzemi, Fet-Frumos, to jabolčko. Če me boš kdaj potreboval, jo poglej in pomisli name, pa bom pri priči tam.« Fet-Frumos je sprejel jabolčko in jo spravil v nedrje, se poslovil ter s svojim zvestim služabnikom odšel skozi gozdne goščave do mesta, kjer je prebivala ptica. Poizvedoval je po mestu in izvedel, da jo tamkajšnji cesar hrani v zlati kletki na svojem vrtu. To mu je zadostovalo. Nekajkrat je obšel cesarski dvor in si pozorno ogledal vse okoli njega. Ko se je zvečerilo, je prišel z zvestim služabnikom in se skril ob vogalu ter čakal, dokler se na dvoru ni vse umirilo. Nato se je služabnik sključil, Fet-Frumos mu je stopil na hrbet, od tam splezal na vrh zidu in skočil na vrt. Komaj se je dotaknil kletke, je ptica zavreščala in kot bi trenil, ga je obdala množica večjih in manjših ptic, ki so kričale vsaka v svojem jeziku. Takšen hrup so zagnale, da so se zbudili vsi cesarski služabniki. Prihiteli so na vrt in našli Fet-Frumosa s kletko v roki; ptice so se zaganjale vanj, da bi ga raztrgale, on pa se je branil. Služabniki so ga prijeli in odvedli pred cesarja, ki je prav tako vstal, da bi videl, kaj se dogaja. Cesar ga je takoj prepoznal in mu rekel: »Žal mi je, Fet-Frumos, da se je tako zgodilo. Če bi bil lepo prišel in me prosil za ptico, bi se morda omehčal in ti jo dal po svoji volji; toda zdaj, ko so te, kakor pravijo, zalotili z roko v vreči, moraš po naših postavah umreti. In tvoje ime bo ostalo omadeževano s sramoto tatvine.« »Ta ptica, presvetli cesar,« je odgovoril Fet-Frumos, »nam je že večkrat pokradla zlata jabolka z drevesa na očetovem vrtu, zato sem jo prišel ujet.« »Morda je res, kar praviš, Fet-Frumos, toda proti postavam naše dežele nimam nobene moči. Le če našemu cesarstvu izkažeš veliko uslugo, se lahko rešiš sramote in smrti.« »Povej, kaj naj storim zate, pa bom poskusil.« »Če mi pripelješ divjo kobilo, ki jo ima na svojem dvoru moj sosed cesar, boš odšel s čistim imenom, dal pa ti bom tudi ptico s kletko vred.« Fet-Frumos je privolil in še istega dne odšel z zvestim služabnikom. Ko je prišel na dvor sosednjega cesarja, je poizvedel o kobili in si ogledal obzidje. Zvečer se je s služabnikom skril ob tistem vogalu dvora, ki se mu je zdel najprimernejši. Videl je dva služabnika, kako vodita kobilo na sprehod, in občudoval njeno lepoto. Bila je bela, njena oglavka pa zlata in okrašena z dragimi kamni, tako da se je svetila kakor sonce. Okoli polnoči, ko je spanec najslajši, je Fet-Frumos naročil zvestemu služabniku, naj se sključi, stopil nanj, od tam splezal na zid in skočil na cesarsko dvorišče. In tako se je spet lotil tatvine! Tipaje in po prstih se je prikradel do hleva, odprl vrata, prijel za oglavko in povlekel kobilo za seboj. Ko pa je prišla do hlevskih vrat, je tako zarezgetala, da se je stresel zrak in je zadonelo po vsem dvoru in palači. Vsi so nemudoma poskakali na noge, prijeli Fet-Frumosa in ga odvedli pred cesarja, ki je bil prav tako že pokonci. Ta ga je takoj prepoznal. Oštel ga je zaradi nizkotnega dejanja, ki ga je nameraval zagrešiti, ter mu povedal, da postave njegove dežele tatove kaznujejo s smrtjo in da sam proti tem postavam nima nobene moči. Fet-Frumos mu je po resnici povedal vso zgodbo o jabolkih, ptici in naročilu njegovega soseda cesarja. Tedaj mu je cesar dejal: »Če mi boš znal pripeljati kraljico vil, Fet-Frumos, te bom morda lahko rešil smrti in bo tvoje ime ostalo neomadeževano.« Fet-Frumos je sklenil poskusiti, vzel zvestega služabnika s seboj in odšel. Med potjo se je spomnil jabolčke. Izvlekel jo je iz nedrja, jo pogledal in pomislil na volka. In še preden bi si pomel oči, je bil volk že pred njim. »Kaj želiš, Fet-Frumos?« ga je vprašal. »Kaj naj želim,« mu je odgovoril mladenič, »ko pa se mi je zgodilo to in to. Kako naj zdaj opravim nalogo, da se bom lahko srečno vrnil?« »Te to skrbi? Prepusti meni, pa bo delo tako rekoč že opravljeno.« Vsi trije so se odpravili h kraljici vil. Ko so bili že blizu, so se ustavili v gozdu, od koder so se videle njene bleščeče palače. Dogovorili so se, da bosta Fet-Frumos in njegov zvesti služabnik počakala ob deblu starega drevesa, dokler se volk ne vrne. In kakšne veličastne palače je imela vila! Celo volk se je čudil lepoti in redu, ki sta vladala tam. Ko je prišel do njih, se je tako ali drugače pretihotapil na vrt. In kaj je videl? Niti eno drevo ni bilo več zeleno. Listje jim je odpadlo in veje ter vejice so bile vse gole. Odpadlo listje na tleh je bilo tako suho, da se je drobilo v prah. Samo en grm vrtnic je bil še zelen in poln popkov,
nekaterih napol razprtih, drugih že odprtih. Da bi prišel do njega, je moral volk stopati po prstih, da suho listje ne bi zašumelo, nato pa se je skril v cvetoče grmovje. Medtem ko je tam čakal in prežal, je iz palače prišla kraljica vil s štiriindvajsetimi služabnicami, da bi se sprehodila po vrtu. Ko jo je volk zagledal, je skoraj pozabil, po kaj je prišel, in se izdal, a se je obvladal. Bila je namreč tako lepa, da ji na vsem svetu ni bilo in je ni enake. Lase je imela, ljubi moji, iz čistega zlata! Njene dolge, goste kite so ji segale do meč. Kogar je pogledala s svojimi velikimi, kakor robide črnimi očmi, je kar obolel od hrepenenja; obrvi je imela tako lepo usločene, kakor da bi bile narisane, in polt bolj belo od mlečne pene. Ko se je s služabnicami za seboj nekajkrat sprehodila po vrtu, je prišla tudi do rožnega grma, da bi utrgala nekaj cvetov. Tedaj je volk planil iz skrivališča, jo zgrabil v naročje in že ga ni bilo več. Služabnice pa so se od strahu razbežale kakor jerebičji piščanci. V eni sapi je pritekel do Fet-Frumosa in mu položil omedlelo vilo v naročje. Ko jo je mladenič zagledal, je kar izgubil glavo; toda volk ga je opomnil, da je junak, in prišel je k sebi. Mnogi cesarji so jo hoteli ugrabiti, pa so pri tem izgubili življenje. Fet-Frumosu se je zasmilila in ni mu bilo več do tega, da bi jo izročil drugemu. Ko se je kraljica vil prebudila iz omedlevice in se zagledala v njegovem naročju, mu je rekla: »Torej si ti volk, ki me je ugrabil; tvoja naj bom.« Fet-Frumos ji je odgovoril: »Moja bodi in naj naju nič ne loči do smrti.« Nato sta se pogovorila in drug drugemu povedala svojo zgodbo. Ko je volk videl ljubezen, ki je vzplamtela med njima, je rekel: »Prepustita meni, pa bom vse uredil po vajini volji.« Odpravili so se nazaj, od koder so prišli. Med potjo se je volk trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v popolno podobo kraljice vil. Očitno je bil čaroben volk. Dogovorili so se, da bo Fet-Frumosov zvesti služabnik s kraljico vil počakal ob deblu velikega drevesa v gozdu, dokler se Fet-Frumos ne vrne z divjo kobilo. Ko je prišel k cesarju, ki je imel kobilo, mu je izročil lažno kraljico vil. Cesarju se je ob pogledu nanjo srce omehčalo in takšno hrepenenje ga je prevzelo, da ga ni mogoče opisati. Rekel mu je: »Tvoja junaškost, Fet-Frumos, te je rešila sramote in smrti. Zdaj te zanjo tudi nagrajujem in ti podarjam kobilo.« Komaj je Fet-Frumos prijel kobilo za čudovito oglavko, jo je že ubral stran; posadil je kraljico vil na njen hrbet in z njo odšel čez meje tega cesarstva. Cesar pa je nemudoma zbral svetovalce in se odpravil v cerkev, da bi se poročil s kraljico vil. Ko so prišli do cerkvenih vrat, se je lažna vila trikrat prekucnila čez glavo in se spet spremenila v volka, ki je zaškrtal s čekani in se z razgaljenimi zobmi zarežal cesarjevim dvorjanom. Ti so ob tem najprej kar otrpnili od strahu. Ko so se nekoliko zbrali, pa so se s kriki in zmerjanjem pognali za njim. Toda volk, ta vam jo je ucvrl! Z dolgimi volčjimi koraki jo je pobrisal tako daleč, da ga niti njegova mati ne bi več našla. Dohitel je Fet-Frumosa in njegovo druščino ter nadaljeval pot z njimi. Ko so prišli v bližino dvora cesarja, ki je imel ptico, so storili podobno kakor pri prejšnjem cesarju. Volk se je spremenil v divjo kobilo in Fet-Frumos ga je odvedel pred cesarja. Ta se od veselja kar ni mogel načuditi kobili. Fet-Frumosa je nadvse prijazno sprejel in mu dejal: »Rešil si se sramote in smrti, Fet-Frumos. Jaz pa bom držal svojo cesarsko besedo in moja hvaležnost bo vedno s teboj.« Ukazal je in takoj so mu izročili ptico s kletko vred. Fet-Frumos jo je vzel, se poslovil in odšel. Ko je prišel v gozd, kjer je pustil kraljico vil, kobilo in svojega zvestega služabnika, so se skupaj odpravili proti cesarstvu njegovega očeta. Cesar, ki je dobil kobilo, pa je ukazal, naj vsa njegova vojska, dvorjani in velikaši pridejo na polje, kjer se jim je hotel pokazati na tako sloveči kobili. Ko so ga vojaki zagledali, so vsi v en glas vzkliknili: »Živel cesar, ki je dobil takšen zaklad! Živela tudi kobila, na kateri si videti tako veličasten!« In res, ljubi moji, kobila je s cesarjem na hrbtu tako lahkotno tekla, da se je zdelo, kot da leti in se s kopiti sploh ne dotika tal. Začeli so tekmovati. Toda ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi se kdo približal tej kobili, kajti vse je pustila daleč za seboj. Ko je bila že precej oddaljena, se je nenadoma ustavila, vrgla cesarja na tla, se trikrat prekucnila čez glavo in se spet spremenila v volka. Potem jo je ucvrl in tekel ter tekel, dokler ni dohitel Fet-Frumosa. Ko je prišel čas slovesa, mu je volk rekel: »Tokrat so se ti izpolnile vse želje. Odslej pa pazi, da si v življenju ne boš več želel stvari, ki presegajo tvoje moči, saj se ti ne bo dobro godilo.« Nato so se razšli in vsak je odšel po svoje. Ko se je Fet-Frumos približal očetovemu cesarstvu in je oče izvedel, da prihaja njegov najmlajši sin, mu je šel z vsem ljudstvom, velikim in malim, naproti, da bi ga sprejel, kakor se spodobi. Neizmerno je bilo vsesplošno veselje, ko so ga zagledali z nevesto, kakršne ni bilo na vsem svetu, in z zakladi, o kakršnih še nihče ni slišal. Takoj po prihodu je Fet-Frumos ukazal zgraditi hlev za kobilo, kletko s ptico pa je postavil v palačo na vrtni strani. Oče je nato naročil, naj pripravijo vse za svatbo. Čez nekaj dni se je Fet-Frumos poročil s kraljico vil; priredili so veliko gostijo za dobre in slabe in praznovanje je trajalo cele tri dni in tri noči. Potem sta živela srečno, saj si Fet-Frumos ni imel več česa želeti. In če nista umrla, živita še danes. Jaz pa sem zajahal sedlo, in tako dalje.
Izvirnik
007 Lupul cel năzdrăvan și Făt-Frumos
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Afostil °data ca nici odatd, etc. A fostil unit imperatii si o imperatesa. EI aveau trey copii. Mai aveaii pe tang& palaturile for o grading forte frumosa. *i atat de dragil II era florile acestui imperat, in catu insusI cu multa tragere de inima be privea si ingrijea de gradina. In fundulil acestei gradini crescuse un merit cu totulu si cu totulii de auril. Imperatulii nu mai putea de bucurie a in gradina sa se afla unit asa pomii cum nu se gasea in iota lumea. Se totu intorcea pe langa densulii si se totil uita pe de tote partile la elu, a e i se scurgeaii ochiI. Cand, inteo c,li vedu ca pomulu inmugure see, infloresce, se scutura florile si rodele se arata; apoi spre s era cla In parguiala. Ii zimbea must.* imperatului si II lass gura apa, cand se gandea ca a doa di o sa alba la masa sa mere de wart, lucru ce nu se audise Oa atunci. A doua di nu se luminase bine de diod, si imperatulu ere in gradina ca sa vada merele cele aurite si sa-sl impace nesatiulii ce al, ea de a se uita la densele. Dara remase ca eitu oin minte, dud, in locil de mere copte auril, vedu ca pomulii inmugurise din noil ; era merele nieairl. Anca fiindil ac olo vedu cum inflorosce pomubl, cum ii cade florile si cum sodele se arata 611'0. Atunci if mai veni inima la Mal si se multumi a astPpta pia a doua-di. In clioa urmatore, is merele de unde nu e; S' a superatil imperatulii, nevoe mare, si porunci ca pazuici sa e pue sa prinda pe hop. Dard, asI I unde e pomana aia f
Pomulu inflorea in fie-care di, se scuturau florile, rodul crescea si sera da in pergu. Neptea se cocea, Oare-cine venia atunci si le lua, fare se princla de veste omenil imperatnlui. Pare ce era unu lucru theta : Acelu cine-va care lua merele, isi batea jocu si de imperatulit si de toti paznicii lui. Acesta imperatii acum nu-I mai era ce nu pate avea mere aurite la masa lui, ciuda cea mai mare era eh nici parga acestui pomu nu o vecluse macar. Acesta ilu intrista pine inteatata in catil p'aci era se se scobere din scaunule imperatiel dea celui ce se va lega a prinde pe hop. Fiii acestui imperatti, pasami-te ca-1 simpra gandulii, cad venire inaintea lui rugard sa-i lase a pandi si ei. Mare fu bucuria imperatului cand aucli din gura fiului see celul mai mare legatura ce facea de a pune mana pe hotu. Le dete deci, voe, si ei se pusera pe lucru. Pandi in zioa fiulu cel mare ; dare 1.61i rusinea ce 'lapse si cei-lalli pandari din naintea lui. A doa-cji 'Audi si celu ; dare. nici elu nu fu mai brez, ci se intOrse la tatalil sea cu nasulit in jose. El spusera ca pine la miezul nopzii, o dual cum o ducii dare. ca dupe aceea, nu se potil tine pe piciore de pirotela ce-i apuca si cada inteunii somnil adancii, si nu mai sciii nimicii. Fiul celii mai mic asculta si tecea. Apoi, dupti ce sfirsi de spusil fratij cei mai magi ce li se intemplase, se ceru si elu de la tate-sell ca lase se pandeasca si elu. Cate de triste. era tats -see 1 entru ce nu se gasea nici unu voinica care se-I princla pe hop merelor, rise cand ilu audi. Eara dupe multe rugaciuni se induplecd. Atunci fiulu celil mai midi se pregati de panda. Cum veni sera 41 lea tolba cu sagefile, arcut si palosul, si se duse in gradina. Isi alese un locii singuratic si departatit de on ce pomil si de ziduri, ca se. n'aibe de ce se recjema. Se °tall a sta in piciore pe unu trunchiii de pomil taiatu ast-fel in catii cand i-ar veni somml si ar motai, sa cacle jos si se se d estepte. Asa facu, si dupe ce caclu (1e vr'o doue on i se sperie so mnulfi si remase trezit si nebantuitii de pirotela. .si *Wu sa-lfi ast-felit li &a-hi d'intaid
CAM, colea despre diod cand sonmulu e mai dulce, audi unii fAlfait ca de unti stolti de paseri a se apropie. Trase cu urechia si simti ca cine-va jumulesce pomulti de mere. Scose o stela din toLba, o asecld la arc si, tracti ltrase o shgeta, si nu se Men nici o miscare. Tractil mai trase una si erdsi nimicu. Cand trase cu a treia, fAlfaitulti se audi din noti si elu pricepu ca stolutil de raseri trebue sd fi sburatu. Se apropia de merulil de aura, si vedu ca holul n'avusese timpil a lua tote merele. Luase ce luase, dard tote mai rdmdsese. Standu elu acolo, i-se paru ca vede lucindu ae-va pe josti. Se pleca si rid:ca acelti ce-va ce lucea. Gaud, ce sd vedi D-ta ? doue pene cu totulil si cu totul de aura. Cum se fAcu dioa, culese cate-va mere, le puse pe o tipsie de aura, si cu penele la caciuld se duse de le I nfatisa tltalui seii . Imperatulii veclAndil merele, mai -mai era sd-si iasd din mintl, de bucurie; dard isi tinu firea. Puse de strigd prin tad cetatea ca fiulti seu cell midi a isbutitit sa aduca mere si sk si afie ca holulti este o pasere. Fet-frumosti disc tatalui setz' sd-I dea voe acuin sa caute si pe hotti. Tatalti seti, nu mai voia sd scie de hop, de ore-ce i -a ajutatti Dumnedett sa vada merele cele atatu de mutt d' rite Third fluid celti mica all imperatului, nu se lasa numai pe aceea, ci starui pins ce Imperatulti ii dete voe sa mergd a cAuta si pe hop. Se gdti de drum ; era dud fu a pleca, isi scOse penele cele de aura de la cdciula si le dete impevatesei muma lui, ca sa le Ode ea ping s'o intorce Lud halne de primineld si bani de cheltuield. isi atarna tolba cu sagetile la spate, palosulti la cOpsa stangd, si cu arculti intro mans si cu alta de gatulti credinciosulul seu porni la drumti. i aide, si aide, merse cale lungd depth-tab', pang ce ajunse in pustietate. Aci facu popas si sfatuindu-se cu robulti sea cell" credinciosti, gAsi cu cale sa apuce spre resdritil. Mai cdlatorindii e1 o bucata buna, ajunse la o padure deg si sturosa Prin bungetulit esta de padure mergenchi el pe dibuitele, cdc alt -felt era peste pate, gAsird in departare unti lupti ramie de mare si cu fruutea de aramd. Indatd se si gatird de apeold. d
rare. Gaud fura aprope de lupii de o batae de sageta, puse Fetti-frumosii arculti la ochiii. Ved.endti lupulti una ca acesta, striga staff, Fet- frumosu, nu me sageta, ca mult bine fi-oiti prinde vre-odata. Fet-frumosti ilu asculta si rasa arculti in josu. Apropiindu-se lupulii si intrebandu-lti unde merge si ce cautd prin. ast-felfi de paduri nestrabatute de piciorii de omii, Fet-frumos if spuse tots intemplarea cu merele din gradina tatalui seti, si ca acum merge sa caute pe hotd. Lupulti ii spuse ca botulii era imperatulti pasariloru. Ca elti canal venia a fura merele, aduna paserile cele mai agere la sborit si cu ele in stolii venea de le culegea. Ca acea pasere se and la imperatia de la marginea acestel paduri. IT mai spuse ca -Iota inegiesia se vaeta de furturile ce facea ea 'Arnelorti de prin gradini, si le arata drumulft edit mai apropiatu si mai lesniciosil. Apoi, dandu-i unfi merisorti frumosti la vedere, II mai clise : Tine, Fet-frumosu, acestu merisorit. Gaud veT avea trebuintg de mine vre-odata, sa to uitT la elii, sa gandesci la mine si eft indata voiti fi acolo. Fet-frumos priimi merisorulu si-lu MO in sine, poi lu- Andu-si remas bunti, porni cu credinciosulti sefi si strabgtendil desisiurile padurei, ajunse la cetatea in care se Oa acea pasere. Gerceta prin cetate si i se spuse ca Imperatulti loculiff aceluia o tine intr'o colivie de aura in gradina sa. Acesta ii fu de ajunsti a sci. Dete cgte-va tirccile curtil itnperAtesci si lua aminte la tote amenunturile ce incongiura curtea, Cum se facu sera, veld Cu credinciosula seu si se pitula la un coltu, asteptandu acolo pina se linistira tog eel din curte. Apol credinciosultit lul puindu-se pion, Fet-frurnosti se urea pe dansul ; d'aci pe dim zidulul, si sari in grading. CAM puse 'Dana pe colivie, odata tips paserea, s'y cat aT dice meiu, se veclu incongiuratft de o multime de paserl, earl mai mid, earl mai marl, tipandtt pre limba lot.. i atita larma facura, in catfi se destaptara s
top slujitorii imperatesd. Si viindit in grading, gasira pe Fet-trumosti cu colivia in mans; si paserile denduse la ell sfasie, era el aparandu-se. Pusera slujitorii maim pe dusera la imperatulu; carele si densulil se sculase sa vada ce se intamplase. Cum flu vedu imparatultl 11 cunoscu ; apoi prinse a-i dice : Imi pare ref', Fet-frumosil, de acesta intamplare. De al fi venit cu bi note, sail cu rugaciuni, sa -mi ceri pasarea, Fite m'asti fi induplecat sa &A de buni voia mea ; dar acum prins cu mana in sacil, cum se dice, dupa datinele nostre cu morte trebue sä mori. Si numele fti va ramanea pangaritil cu ponosulil de -Wharf'. Acesta pasare, luminate imparate, respunse Fet-frumos ne-a jetuitti de mat multe on merele de aril din pomulil ce are tatane-meti in gradina sa, si de aceea amu venit sa puiu mana pe Pete sa fie adeveratii ceea ce spul tit, Fet-frumosti ; dara la no; impotriva datineloril nostre eu n'amli nici o putere. Numai o slujba inseronata facuta imperatiel nostre to pole scapa si de ponosfi si de morte. Spune ce slujba sa -ti fact, si me vol incumete. De vei isb uti sa-mi aduci epa ce sirepa ce este la curtea iperatuluf meil vecinfi, vei scapa cu fata curata, vol da pasdrea cu colivia. Fet-frumosil priimi. Si chiar in acea di si pleca cu credinciosulfi set robn. Ajungend la curtea imperatului vecinu, lug cunosciala de epa si de imprejmuirea curtii. Apol cum vent sera, se aseda cu creuinciosulii 1u1 la unit coltil de curte nude se paru a fi unit loci -de ELu v Nue epa cum o plimba dot slujitori, si se minuna de frumusetea ei. Ea era alba, avea capastrulil auritil si impodobitti c u pietre nestemate, de lumi a ca sOrele. Pe la mi edit de nopte, candil somnulft este mat dulce, Fetfrumos disc credineiosului sell de se pose pioa, era eld se urea pe densulil, apoi pe zidil si sari In curtea imperatului. sa -lii elu ti-o hotti. 'i ti-ld pi-11
Merse pe dihuitele si in verfulti degeteloru, pins ce ajunse la grajdu; si descbidend usa, puse malua pe capastru si tragea epa dupd densuld. Cum ajunse epa la usa grajdului, uncle nincheza o data de haui vedcluhulii si uria tots curtea si palaturile. Indata sarira top cu totulii, pusera mena pe Fet-frumosti, dusera la imperatulti, carele si elti, se sculase. Acosta cum veclu pe Fet-frumosii flu §i cunoscu. Ilu infrunta pentru fapta cea miseleasca ce era sä saversesca, spuse ca datincle terei sale de mortil pe furl, si ca impotriva acelord datine elti n'are nici o putere. Fet-frumosii ii spuse drept tota siritenia cu merele, cu pa, serca si cu cele ce ii disese sa faca impAratul, vecinul seu Atunci imperatul 11 dise : De vei putea. Fet-frumosil, sa-mi aduci pe dina Craiasa, p6te ca voiu isbuti sa scapi de morte si sa -ti remae numele nepetat. Fet- frumusti se incumese, si luandti pe credinclosulti sett cu sine, plea. Pe drumti isi aduse aminte de merisor. Ilu scOse din sinti, se uita la densulti si se gandi la lupu. Si cat to -ai sterge la ochi, lupu fu aci. Ce poftesci, Fet-frumos, 11 dise : Ce sa poftesc, II respunse au, &A, eca, eca, ce mi 8'a intamplatit Cum sa facd eu acu s6 me intorc cu isprava buns- - De asta 41 este ? Las' pe mine ce treba este ca si sfirsita. Si pornira cate-sI trei spre pina craiasa. Cand furs aprope de pina craiasa, facura popasii intr'o Adure de unde se vedea palaturile cele stralucite ale dinei. Se invoird ca Fet-frumosil si cu credinciosulti seu sa astepte la tulpina unui copaciii betran, pind s'o intOrce Si mindre palaturi mai avea dina, mare, Insusi lupulti se mix% de frumusetea si de rinduiala cea bun& ce era p'acolo. Gum ajunse, facu ce facu si BA furisa in grading. Ge sa ved,.I D-ta ? nici unii porn nu mai era verde. Le caduse frunda, si cracile, si ramurelele, de erati ca despuiati. Pe josti frundele *lute erati facute scrum de uscaciune. Numai unix stulti de traudatiri mai era infrunditii, si plin de si-1 ;
boboci, unit in Hare si altii deschisi. Ca sa ajunga ping la dansulti, Lupulti trebui sa merga in verfula degeteloril ca sa nu fisie frundetulii celu uscatii, si se. ascunse in acelil cranguletfi inflorita. Standa elu acolo si pandindil, eta ca ese Dina Craiasa dm palatial, insotita de doe -deci si patru de robe, ca a se plimbe prin gradina. Cand o vedu lupulu, p'aci-p'aci era sa uite pentru ce yenise si sa se dea de golti ; dara se stapani. Caci era asa de trine's* catit nu ;fa mai vedutil si nu se mai vedea pe fata pamantului. Avea un par, nene, cu totul si cu totul de aur Cositele ei lungi si stufose de-i batea pulpele. Cand se tfita la cine-va ochii ei ceia =1.4 si negri ca murele, flu baga in bole ; avea nisce, sprancene bine arcuite de pare a erati cerise, si o pelita mai alba ca spuma laptelui. Dupa ce dete cate-va tarcOle prin gradina cu robele dupa (Musa, veni si la stufulti de trandafidi sä rupa cate-va figri. Cand lupulii care era ascunsii in crangu odata se repedi. o lua in brace si pe ici ti-a fost drumul. Iara rObele, de spaimfi se imprastiara ca puii de potirniche. Intr'unu sulletu alerga lupula si o dete lesinata in bratele lui Fet-frumosii. Acesta cum o vedu, se perdu cu tirea ; dara Lupulfi, ii aduse aminte ca e voinicti, veni in sine. Multi imOrati voice sa o fure ; dara se rapusera. Fet-frumos prince mild de ea, si nu-1 mai Venea a o da altuia. Dina c, aiasa, dupd ce se de,tepta din lesinii si se vedu in bratele lui Fet-frumos ; prince a-i dice : Eaca to esti Lupulil care m'a furatii, a to sä fin. Fet-frumos Ii respunse : A mea sa 111, nedespartita pina la mOrte. Apoi se intelesera la cuvinte, si spuse fie-care siritenia istoriel sale. Ved6ndil Lupulii dragostea ce se incinsese intre ei, dise : Lasati pe mine, ca tote le intocmescil eft dupa vrerea vostra Si plecara a se intorce de wide venisera. Pe drumfi Lupulu se dete de trel on peste capfi, si se face insi-si
tocmai ca Dina Craiasa. Pasami-te Lupulu era nasdravanfr. Se vorbira e1. ca credinciosuld lui Fet-frumosu sa stea cu Dina Craiasa la tulpina unui copaciti mare in padure, pinti se va intorce Fet-frumosir cu epa sirepa. Ajungendd la imperatuld celd cu epa, Fet-frumosu II dete pre prefacuta Dina Craiasa. Cum o vedu imperatul, i se muirt inima prinse unti doru pe densa, de nu se pole povesti. Imp6ratuld II dise : Vrednicia Ea, Fet-frumosti, te-a scapatd si de °card si de merte. Acum te si resplatesc pentru acesta, danduii in darn epa. Cum puse rnana pe epti, pe capestuld celd minunatti Fet-frumosti o lua la sanatose si puindu pe Dina Craiasa calae pe epa, porni cu densa ci trecu hotarele acestei imperatii. Imperatuld aduna numai de catu pe sfetnicii sei §i purcese la biseica Ca sa se cunune cu Diira Craiasa. Cand fu la use bisericei, 1 refacuta Dina, se dete de trei on poste capd §i se facu erni Luj u, carele, clantanindd din colti, fsi aata dintii rinjindu catre curtenil imperatului. Acestia, cum vedura, de o data Inghelara de fried. Apol, dupd ce se mai desmeticird, se luaa dupa dansuld cu chiote si cu uideo. Dare Lupuld, sa te tii pirleo ! lungi pasulft lupesce, si se duse, did*, de nu mai dete cu mama de densuld. Si ajungandd pe Fet-frumosti, si pe ai sel mese su Cand to aprope pe curtea imperatului celd cu paserea, facurd ca la Imperatti. Lupulu schimbatil in epa sirepd, fu dusd la imparatulu, carele vedendii epa, nu se mai scia de bucurie. Dupa ce priimi cu rnulta omenie pe Fet-frumosd, impera- Lulu acesta ii ,dise : Al scapatft, Fet-frumosti si de ponosti si de merte. Era eii imi voiu tinea cuvintulti imperatescii, si rnultumirea mea va fi pururea cu tine. Porunci, si numai de cat i se dete paserea cu colivia ei cu tofu. Si priimid-o Fet-frumos, isi bia diva bund si plea. Ajungend it in pad ure unde lasase pe Dina Craiasa, epa si pe credinciosuld lui, pornira impreund catre impardlia tatalui sou Imperatuld celu ce primise epa, porunci sa esa tots Ostea densii. di di di celii-l-altii
lui si mai marit imperatia sale la campit, unde voia sa li se arate &glare pe epa cea atitt de vestita. Gaud iiu vequra ostasii, toll cu top strigart : SA trtesci imperate ca al dobanditii un ast-felti de odoru. trtiasca si epa, care te face st to artti asa de marelii. Si is adever, venea, nene, epa cu imperatul pe densa, de da piPierele de pdmentii, ci par'c'art fi sburat. Se luart la intrecere. Dart laid pomenela nu era ca sa se apropie tine -va de acesta ept, caci pe top ii lasa in urma. Cand fu la o departare bunt, odata stAtu ept, tranti pe imperat, se dete de trei on peste capu si se fActi ertsi lupu, si o rupse d'a fuga si fugi, si fugi pint ajunse pe Rt-frurriosil. Gaud tiara ase desparti, Lupult qise lui Fet-frumosil Eta de asta data ti s'a implinitii tote poftele. Pazesce-te in viata ta, a nu mai pofti lucruri peste puterea ta, caci nu vei Vali bine. Apoi se despartira ducendu-se fie-care intr'ale sale. Ajungendu la imperatia tatalui auqindil et vine fiult seit celia micu, ii esi inainte cu mare cu micu et saga priimesca, dupa cum i se cuvenea. Mare fu bucuria obstesca candu ilu ve4urt cu soliort cum nu se mai gasea pe fala pamentului, si cu °dere cum nu s'a mai pomenit. Cum ajunse, porunci, Fet-frumost si facu un grajdil pentru ept ; colivia cu paserea o puse in palim irul dPspre gradint. Apol tats -sed puse de se Mu pregatirile de nuntt. Si dupa eke va clile se cununt FOt-frumosii cu pina Crtiast, intinse mast mare pentru bunti si pentru reil, si tinura veseliile trei si trei nopti incheete. Dupt care trairt in fericire, flind-ca Fet-frumosil nu mai avea ce pofti. Si or fi traindu si asta-c11, de n'orii, fi muritt. Era eii inicalecal p'o sea, etc
Nadaljuj z branjem
