Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v plemenu Banu Udhra živel uglajen mož, ki ni bil niti en dan brez ljubezni. Nekoč se je zaljubil v lepo žensko iz svojega plemena in ji več dni pošiljal sporočila, ona pa je bila do njega še naprej hladna in ga zavračala. Ljubezen, hrepenenje in koprnenje so ga naposled tako izmučili, da je hudo zbolel, obležal v postelji in ni več mogel spati. Ljudje so izvedeli za njegovo stisko in glas o njegovi ljubezni se je razširil naokrog. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 384. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož obležal v postelji in ni več mogel spati. Ljudje so izvedeli za njegovo stisko in glas o njegovi ljubezni se je razširil naokrog. Bolezen se mu je poslabšala in bolečina je postala tako huda, da je bil že blizu smrti. Njegovi in njeni domači so jo vztrajno prosili, naj ga obišče, ona pa je odklanjala. Ko je bil že na pragu smrti, so ji to sporočili. Tedaj se ji je zasmilil in mu je naklonila obisk. Ko jo je zagledal, so mu iz oči privrele solze in iz strtega srca je zapel:

»Pri tvojem življenju te rotim: če mimo tebe ponesejo moje mrtvo telo, visoko nad rameni štirih mož, ali ne boš šla za mrtvaškim odrom, da bi pozdravila grob umrlega, položenega v jamo?« Ko je slišala njegove besede, je bridko zajokala in mu rekla: »Pri Bogu, nisem si mislila, da te je ljubezen tako prevzela, da te bo pahnila smrti v naročje. Ko bi vedela, bi ti olajšala trpljenje in uživala v združitvi s teboj.« Ko je slišal njene besede, so se mu solze ulile kakor dež iz oblakov in zapel je pesnikove verze:

»Približala se je, ko je smrt stopila medme in njo, in mi naklonila ljubezen, ko ljubezen ni mogla več pomagati.« Nato je še zadnjič zajel sapo in umrl. Vrgla se je nanj, ga poljubljala in jokala. Jokala je tako dolgo, da je ob njem omedlela. Ko se je ovedela, je svojim domačim naročila, naj jo po smrti pokopljejo v njegov grob. Nato so ji znova stekle solze in zapela je ta dva verza:

»Na zemlji sva živela v blagostanju, z nama so se ponašali pleme, dom in domovina. A čas in preobrati usode so naju ločili; zdaj naju v njenem nedrju združuje mrtvaški prt.« Ko je končala pesem, je bridko zajokala in jokala, dokler ni omedlela. Tri dni je ostala nezavestna, nato pa umrla in pokopali so jo v njegov grob. To je eno od čudovitih naključij v ljubezni.