Zgodba o Utbi in Rajji

Besedilo

Zgodba o Utbi in Rajji

Pripovedujejo tudi, da je Abd Alah ibn Mamar al Kajsi dejal: »Neko leto sem romal k sveti Božji hiši. Ko sem opravil romarske obrede, sem se odpravil obiskat Prerokov grob ﷺ. Neke noči sem sedel v Ravdi, med grobom in prižnico, ko sem zaslišal tiho ječanje, izrečeno z mehkim, zvenečim glasom. Prisluhnil sem in slišal te besede:

Je žalostno gruljenje golobov v lotosovem drevju predramilo nemir v tvojih prsih? Ali te je potrla misel na lepotico, ki ti je v dušo zasejala blodne misli? O noč, kako se vlečeš bolniku, ki toži nad ljubeznijo in svojo slabotno potrpežljivostjo! Spanec odganjaš njemu, ki ga žge hrepenenje, razbeljeno kakor žerjavica. Polna luna mi je priča, da sem ves prevzet, ves zaljubljen v dekle, podobno polni luni. Nisem slutil, da bi me ljubezen mogla tako prevzeti, dokler me ni zadela, ne da bi vedel. Nato je glas utihnil. Nisem vedel, od kod prihaja, in obsedel sem zmeden. Tedaj je znova zaječal in zapel:

Te je razžalostila Rajjina podoba, ki te je obiskala, ko je noč razgrnila svoje črne, mračne kite? Ti ljubezen spet s svojo nespečnostjo muči oči in ti privid ljubljene razvnema srce? Zaklical sem svoji noči, ko je bila tema kakor morje, v katerem se spopadajo mogočni valovi: O noč, predolga si zaljubljencu, ki nima drugega pomočnika in zaveznika kakor jutro! Odgovorila mi je: Nikar se ne pritožuj nad mojo dolžino, saj je ljubezen ponižanje, ki te je doletelo. — Ko je začel izgovarjati te verze,« je pripovedoval Abd Alah, »sem vstal in se napotil proti glasu. Še preden je prišel do zadnjega verza, sem že stal ob njem. Zagledal sem nadvse lepega mladeniča, ki mu po licih še ni pognala brada, solze pa so mu vanje izdolble dve brazdi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 681. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abd Alah ibn Mamar al Kajsi pripovedoval: Ko je začel izgovarjati verze, sem vstal in se napotil proti glasu. Še preden je prišel do zadnjega verza, sem že stal ob njem. Zagledal sem mladeniča, ki mu po licih še ni pognala brada, solze pa so mu vanje izdolble dve brazdi. Rekel sem mu: ‘Sreča s teboj, mladenič!’ Odgovoril je: ‘Tudi s teboj. Kdo pa si?’ Rekel sem: ‘Abd Alah ibn Mamar al Kajsi.’ Vprašal je: ‘Kaj želiš?’ Odvrnil sem: ‘Sedel sem v Ravdi in nocoj me ni nič tako pretreslo kakor tvoj glas. Življenje bi dal zate; kaj te muči?’ Rekel je: ‘Sedi.’ Sedel sem in povedal mi je: ‘Jaz sem Utba ibn al Džaban ibn al Munzir ibn al Džamuh al Ansari. Odpravil sem se v mošejo al Ahzab in tam dolgo molil, se priklanjal in padal na obraz. Nato sem se umaknil na samo, da bi se posvetil pobožnosti. Tedaj so prišle ženske, ki so lahkotno stopale kakor lune, sredi njih pa je bilo dekle izredne lepote in popolne miline. Ustavila se je ob meni in rekla: »O Utba, kaj porečeš na ljubezen tiste, ki hrepeni po tvoji ljubezni?« Nato me je pustila in odšla. Odtlej nisem o njej ničesar slišal in za njo nisem našel nobene sledi. Zdaj tavam zmeden iz kraja v kraj.’ Nato je kriknil in se nezavesten zgrudil na tla. Ko je prišel k sebi, je bilo, kakor da bi mu svilnati lici pobarvali z rumenim barvilom vars, in začel je recitirati te verze:

Iz daljnih dežel vas gledam s srcem; ali tudi vi mene od daleč vidite v svojih srcih? Moje srce in moje oči žalujejo za vami; moja duša je pri vas, spomin na vas pa pri meni. Življenje mi ne bo v veselje, dokler vas ne ugledam, četudi bi prebival v paradižu ali v vrtu večnosti. Rekel sem mu: ‘O Utba, sin mojega brata, obrni se skesano h Gospodu in ga prosi odpuščanja za svoj greh, saj te čaka strašni dan, ko boš stal pred njim.’ Odvrnil je: ‘Nikakor! Tega ne bom prosil, dokler se ne vrneta nabiralca akacijevega lubja.’ Ostal sem z njim do zore, nato pa sem mu rekel: ‘Vstani, pojdiva v mošejo.’ Sedela sva v njej, dokler nisva opravila opoldanske molitve. Tedaj so prišle tiste ženske, toda dekleta ni bilo med njimi. Rekle so: ‘O Utba, kaj meniš o njej, ki si želi tvoje ljubezni?’ Vprašal je: ‘Kaj je z njo?’ Odgovorile so: ‘Oče jo je odpeljal s seboj v Samavo.’ Vprašal sem jih po dekletovem imenu in povedale so: ‘Rajja, hči al Gatrifa as Sulamija.’ Utba je dvignil glavo in izrekel ta dva verza:

Prijatelja moja, Rajja je navsezgodaj zares odšla in njena karavana se je napotila v deželo Samavo. Prijatelja moja, od joka sem že ves omamljen; ali ima kdo še kakšno solzo, da si jo izposodim? Rekel sem mu: ‘O Utba, s seboj sem prinesel veliko bogastvo, da bi z njim pomagal častnim ljudem v stiski. Pri Bogu, vse ga bom razgrnil predte, dokler ne dosežeš svojega zadovoljstva in še več. Vstani, pojdiva k zboru ansarjev.’ Vstala sva in prišla do njihovih veljakov. Pozdravil sem jih in prijazno so mi odzdravili. Nato sem rekel: ‘O veljaki, kaj menite o Utbi in njegovem očetu?’ Odgovorili so: ‘Med najplemenitejšimi Arabci sta.’ Rekel sem: ‘Vedite, da ga je zadela nesreča ljubezni. Prosim vas, da nam pomagate in nas spremljate v Samavo.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo.’ Zajahali smo in odšli skupaj z njimi, dokler nismo prišli do prebivališč plemena Banu Sulajm. Al Gatrif je izvedel za naš prihod, nam pohitel naproti in nas sprejel z besedami: ‘Pozdravljeni, plemeniti možje!’ Rekli smo mu: ‘Tudi ti bodi pozdravljen. Tvoji gostje smo.’ Odvrnil je: ‘Prišli ste v gostoljubno hišo, kjer je za vas dovolj prostora.’ Razjahal je in zaklical: ‘O sužnji, sestopite!’ Sužnji so sestopili, razgrnili usnjene preproge in blazine ter zaklali kamele in ovce. Rekli smo: ‘Tvoje hrane ne bomo okusili, dokler ne ugodiš naši prošnji.’ Vprašal je: ‘Kaj pa želite?’ Rekli smo: ‘Tvojo plemenito hčer snubimo za Utbo ibn al Džabana ibn al Munzirja, moža visokega slovesa in čistega rodu.’ Odvrnil je: ‘Bratje moji, dekle, ki ga snubite, samo odloča o sebi. Stopil bom k njej in ji povedal.’ Nato je jezno vstal in odšel k Rajji. Vprašala ga je: ‘Oče, zakaj vidim na tebi tolikšno jezo?’ Odgovoril je: ‘Prišli so možje izmed ansarjev in me prosijo za tvojo roko.’ Rekla je: ‘To so plemeniti, častni možje, za katere je Prerok, naj mu bosta namenjena najlepša molitev in mir, prosil odpuščanja. Za koga med njimi me snubijo?’ Odgovoril je: ‘Za mladeniča, ki mu pravijo Utba ibn al Džaban.’ Rekla je: ‘Slišala sem za tega Utbo. Izpolni, kar obljubi, in doseže, kar išče.’ Rekel je: ‘Prisegel sem, da te nikoli ne bom omožil z njim, saj mi je prišlo na uho nekaj o tvojem pogovoru z njim.’ Odvrnila je: ‘Nič takega ni bilo. Toda prisegla sem, da ansarjev ne bomo grdo zavrnili, zato jim daj lep odgovor.’ Vprašal je: ‘Kako?’ Rekla je: ‘Zahtevaj od njih visoko poročno darilo, pa se bodo vrnili domov.’ Rekel je: ‘Kako dobro si to povedala!’ Nato je hitro stopil ven in rekel: ‘Dekle našega plemena je privolilo, vendar zahteva poročno darilo, kakršno pritiče dekletu njenega stanu. Kdo ga bo poravnal?’ Abd Alah je pripovedoval: ‘Rekel sem: »Jaz.« Odvrnil je: »Zanjo hočem tisoč zapestnic iz rdečega zlata, pet tisoč dirhamov, kovanih v Hadžarju, sto oblačil iz progastega in okrašenega blaga ter pet mehov ambre.« Rekel sem: »Vse to dobiš. Ali torej privoliš?« Odgovoril je: »Privolim.«

Abd Alah je poslal nekaj ansarjev v Medino, obsijano z lučjo, in prinesli so vse, kar je obljubil. Zaklali so kamele in ovce, ljudje pa so se zbrali k pojedini. Pripovedoval je: ‘Tako smo ostali štirideset dni. Nato je al Gatrif rekel: »Vzemite svojo nevesto.« Namestili smo jo v pokrito nosilnico na kameljem hrbtu, za popotnico pa ji je dal še trideset kamel, otovorjenih z dragocenimi darovi. Poslovil se je od nas in se vrnil, mi pa smo potovali, dokler nas ni od Medine ločeval le še dan poti. Tedaj so nad nas planili jezdeci, ki so nas hoteli opleniti; mislim, da so bili iz plemena Banu Sulajm. Utba ibn al Džaban jih je napadel in ubil več mož, nato pa se je obrnil nazaj, ranjen s sulico, in padel na tla. Na pomoč so nam prišli prebivalci tiste dežele in pregnali jezdece, toda Utba je že izdihnil. Zaklicali smo: »Gorje, naš Utba!« Ko je dekle to slišalo, se je vrglo s kamele, padlo nanj in začelo z bridkimi kriki izgovarjati te verze:

Premagujem svojo bolečino, ne zato, ker bi jo mogla prenašati, temveč ker se tolažim, da se ti bo moja duša kmalu pridružila. Ko bi bila moja duša pravična, bi pred teboj, pred vsemi drugimi, pohitela v smrt. Po meni in tebi nihče več ne bo pravičen do ljubljenega in nobena duša ne bo drugi tako vdana. Nato je enkrat samkrat globoko zajela sapo in izdihnila. Izkopali smo jima skupen grob in ju položili v zemljo. Vrnil sem se v deželo svojega ljudstva in tam ostal sedem let. Potem sem spet odpotoval v Hidžaz in prišel na obisk v Medino. Rekel sem si: »Pri Bogu, znova bom obiskal Utbov grob.« Ko sem prišel do njega, sem zagledal visoko drevo, na katerem so bili privezani rdeči, rumeni in zeleni trakovi. Vprašal sem tamkajšnje prebivalce: »Kako pravite temu drevesu?« Odgovorili so: »Drevo mladoporočencev.« Ob grobu sem ostal dan in noč, nato sem odšel. To je bilo zadnjič, kar sem ga obiskal. Naj se ga vzvišeni Bog usmili.’«