Zaljubljenca iz plemena Udra

Besedilo

Zaljubljenca iz plemena Udra

Pripovedujejo tudi, da je služabnik Masrur dejal: »Neko noč je vladarja pravovernih Haruna ar Rašida mučila huda nespečnost. Rekel mi je: ‘Masrur, kateri pesnik čaka pred vrati?’ Šel sem v vežo in tam našel Džamila ibn Mamarja al Udrija. Rekel sem mu: ‘Odzovi se vladarju pravovernih.’ Odvrnil je: ‘Slišim in ubogam.’ Vstopil sem in on z menoj, dokler nisva stopila pred Haruna ar Rašida. Pozdravil ga je, kakor se spodobi pozdraviti kalifa, ta pa mu je odzdravil in mu velel sesti. Nato mu je Rašid rekel: ‘Džamil, ali poznaš kakšno čudovito zgodbo?’ Odgovoril je: ‘Da, vladar pravovernih. Kaj ti je ljubše: kar sem sam doživel in videl ali kar sem slišal in si zapomnil?’ Rekel mu je: ‘Pripoveduj mi, kar si sam doživel in videl.’ Džamil je odvrnil: ‘Prav, vladar pravovernih. Posveti mi vso svojo pozornost in prisluhni z obema ušesoma.’ Rašid je segel po blazini iz rdečega brokata, izvezenega z zlatom in napolnjenega z nojevim perjem, si jo položil pod stegna, se nanjo oprl s komolci in rekel: ‘Začni svojo pripoved, Džamil.’ Ta je dejal: ‘Vedi, vladar pravovernih, da sem bil očaran nad nekim dekletom, ki sem ga ljubil in pogosto obiskoval.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 689. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je vladar pravovernih Harun ar Rašid oprl na brokatno blazino in rekel: ‘Začni svojo pripoved, Džamil.’ Ta je dejal: ‘Vedi, vladar pravovernih, da sem bil očaran nad nekim dekletom, ki sem ga ljubil in pogosto obiskoval, saj je bilo vse, kar sem si na svetu želel in po čemer sem hrepenel. Nato so se njeni domači zaradi pomanjkanja paše odselili in nekaj časa je nisem videl. Toda hrepenenje mi ni dalo miru in me je vleklo k njej, zato sem začel razmišljati, da bi se odpravil za njo. Neko noč me je želja po njej tako prevzela, da sem vstal, osedlal svojo kamelo, si ovil turban, oblekel svoje ponošene obleke, si opasal meč, prijel sulico, zajahal kamelo in se odpravil iskat ljubljeno. Potoval sem naglo. Tisto noč je vladala gosta, nepredirna tema, jaz pa sem se mukoma spuščal v doline in vzpenjal v gore. Z vseh strani sem slišal rjovenje levov, tuljenje volkov in glasove divjih zveri. Razum mi je odpovedoval in srce mi je trepetalo, jezik pa ni nehal omenjati vzvišenega Boga. Ko sem tako potoval, me je premagal spanec in kamela je zašla s poti, po kateri sem bil namenjen. Trdno sem spal, ko me je nenadoma nekaj udarilo po glavi. Zbudil sem se prestrašen in ves preplašen. Okrog sebe sem zagledal drevesa in potoke, na vejah pa ptice, ki so prepevale vsaka v svojem jeziku in s svojim napevom. Drevesa na tisti livadi so bila tesno prepletena. Stopil sem s kamele, prijel povodec in jo previdno vodil med drevjem, dokler se nisva prebila na odprto planjavo. Popravil sem ji sedlo in znova zajahal, ne da bi vedel, kam naj grem in v kateri kraj me vodi usoda. Ozrl sem se po divjini in v daljavi zagledal ogenj. Dregnil sem kamelo in jo usmeril proti njemu. Ko sem prišel do ognja, sem se približal in si vse ogledal. Tam je stal šotor, ob njem je bila v tla zapičena sulica, stala je jezdna žival, nekoliko proč so bili konji, naokrog pa so se pasle kamele. Rekel sem si: »S tem šotorom mora biti nekaj posebnega, saj v vsej tej divjini ne vidim nobenega drugega.«

Nato sem stopil proti šotoru in rekel: »Mir z vami, prebivalci tega šotora, pa tudi Božje usmiljenje in blagoslov!« Iz šotora je prišel devetnajstleten mladenič, lep kakor sijoča polna luna, s pogumom, zapisanim na čelu. Rekel je: »Tudi s teboj naj bodo mir, Božje usmiljenje in blagoslov, arabski brat! Zdi se mi, da si zašel s poti.« Odgovoril sem: »Res je tako. Usmeri me na pravo pot, Bog se te usmili.« Rekel je: »Arabski brat, naša dežela je polna zveri, ta noč pa je temačna in srhljiva, silno temna in mrzla. Bojim se, da bi te katera od zveri raztrgala. Ostani pri meni, prisrčno si dobrodošel, jutri pa ti pokažem pot.« Sestopil sem s kamele in ji s prostim koncem povodca zvezal noge, nato odložil vrhnja oblačila, se udobno namestil in nekaj časa posedel. Mladenič je medtem stopil do ovce in jo zaklal, nato zanetil ogenj in ga razplamtel. Zatem je šel v šotor ter prinesel drobno zmlete začimbe in dobro sol. Meso je rezal na kose, jih pekel nad ognjem in mi jih podajal. Zdaj je vzdihoval, zdaj jokal, nato pa glasno zaihtel in se bridko razjokal ter zapel te verze:

Le medel dih mu še ostaja in oko, ki mu pogled ugaša. V njegovem telesu ni sklepa, ki ga ne bi trdovratna bolezen pestila. Solze mu tečejo, v drobovju mu ogenj gori, a on molči. Še sovražniki jočejo nad njim iz usmiljenja; gorje človeku, ki se ga usmili celo tisti, ki se raduje njegove nesreče! Džamil je nadaljeval: »Tedaj sem spoznal, vladar pravovernih, da je mladenič zaljubljen in obupan, kajti ljubezni ne pozna nihče razen tistega, ki jo je okusil. Rekel sem si: ‘Naj ga vprašam?’ A nato sem se premislil: ‘Kako naj ga nadlegujem z vprašanji, ko sem gost v njegovem domu?’ Zato sem se zadržal in pojedel toliko mesa, da sem se nasitil. Ko sva nehala jesti, je mladenič vstal, šel v šotor ter prinesel umivalnik, lep vrč, svileno brisačo z robovi, izvezenimi z rdečim zlatom, in steklenico rožne vode, odišavljene z mošusom. Čudil sem se njegovi uglajenosti in tankočutnosti ter si dejal: ‘Nisem vedel, da je mogoče v puščavi najti tolikšno prefinjenost.’ Umila sva si roke in se nekaj časa pogovarjala, nato pa je vstal, šel v šotor ter z zaveso iz rdečega brokata ločil moj prostor od svojega. Rekel je: ‘Vstopi, plemeniti Arabec, in lezi k počitku. Ta noč te je utrudila in na svoji poti si prestal mnogo naporov.’ Vstopil sem in zagledal ležišče iz zelenega brokata. Slekel sem oblačila in preživel noč, kakršne še nisem doživel.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 690. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džamil dejal: ‘Preživel sem noč, kakršne še nisem doživel. Ves čas sem razmišljal o tem mladeniču, dokler se ni noč poglobila in so vse oči zaspale. Nenadoma sem zaslišal tih glas, nežnejši in milejši od vseh, kar sem jih kdaj slišal. Privzdignil sem zaveso, ki naju je ločevala, in ob njem zagledal dekle, kakršnega po lepoti obraza še nisem videl. Oba sta jokala in drug drugemu tožila o bolečini ljubezni, hrepenenju in muki ter o silni želji, da bi bila skupaj. Rekel sem si: »Moj Bog, od kod se je vzela ta druga oseba? Ko sem vstopil v ta šotor, sem videl le mladeniča in nikogar ob njem.« Nato sem pomislil: »Gotovo je to ena izmed džinovskih hčera, ki ljubi tega mladeniča; tu sta sama in pripadata drug drugemu.« Toda ko sem jo pozorneje pogledal, sem spoznal, da je človeško bitje, Arabka, ki bi, če bi razkrila obraz, osramotila še sijoče sonce. Ves šotor je žarel od svetlobe njenega obličja. Ko sem se prepričal, da je njegova ljubljena, sem se spomnil ljubosumnosti zaljubljencev, spustil zaveso, si pokril obraz in zaspal. Zjutraj sem se oblekel, opravil obredno umivanje in zmolil predpisano molitev. Nato sem mu rekel: »Arabski brat, ali bi mi pokazal pot, potem ko si mi že izkazal toliko dobrote?« Pogledal me je in odvrnil: »Počasi, plemeniti Arabec. Gostoljubje traja tri dni in jaz te ne bom pustil oditi, preden minejo.«

Džamil je nadaljeval: »Pri njem sem ostal tri dni. Četrti dan sva sedla k pogovoru in med pomenkovanjem sem ga vprašal po imenu in rodu. Rekel je: ‘Po rodu sem iz plemena Banu Udra, ime mi je ta in ta, sin tega in tega, moj stric pa je ta in ta.’ Izkazalo se je, vladar pravovernih, da je moj bratranec in da pripada eni najplemenitejših družin plemena Banu Udra. Rekel sem mu: ‘Bratranec, kaj te je privedlo do tega, da živiš sam v tej divjini? Kako si mogel zapustiti svoje blagostanje in blagostanje svojih očetov? Kako si mogel pustiti svoje sužnje in sužnje ter se sam naseliti na tem kraju?’ Ko je slišal moje besede, vladar pravovernih, so mu oči zalile solze in razjokal se je. Nato je rekel: ‘Bratranec, ljubil sem svojo sestrično. Bil sem očaran nad njo, izgubljen v ljubezni do nje, od nje ves blazen in nisem prenesel ločitve. Moja ljubezen je vse bolj rasla, zato sem strica prosil za njeno roko, a me je zavrnil in jo omožil z nekim možem iz plemena Banu Udra. Ta je z njo zaužil zakon in jo že prvo leto odpeljal v svoje naselje. Ko je bila daleč od mene in je nisem mogel več videti, so me ljubezenske muke, silno hrepenenje in bolečina gnali, da sem zapustil družino, rod, prijatelje in vse svoje imetje. Sam sem se naselil v tem šotoru sredi divjine in se privadil samoti.’ Vprašal sem ga: ‘Kje pa stojijo njihovi šotori?’ Rekel je: ‘Nedaleč od tod, na vrhu te gore. Vsako noč, ko oči zaspijo in se vse umiri, se skrivaj izmuzne iz naselja, ne da bi jo kdo opazil. Tako v pogovoru z njo potešim svoje hrepenenje, ona pa svoje. In tako živim: uro noči se tolažim z njo, dokler Bog ne izpolni, kar je določeno, ali mi kljub zavistnežem nakloni, kar si želim, ali razsodi v mojo korist, saj je najboljši razsodnik.’« Nato je Džamil dejal: »Ko mi je mladenič to povedal, vladar pravovernih, me je njegova usoda užalostila. Bil sem ves zmeden, tako močno me je prevzela skrb za njegovo čast. Rekel sem mu: ‘Bratranec, ali bi rad, da ti pokažem zvijačo, ki bi ti po Božji volji prinesla pravo rešitev ter te popeljala na pot razumnosti in uspeha? Z njo bi te Bog odrešil tega, česar se bojiš.’ Mladenič je rekel: ‘Povej mi, bratranec.’ Rekel sem mu: ‘Ko pade noč in dekle pride, jo posadi na mojo kamelo, kajti hitra je. Ti zajahaj svojega konja, jaz pa bom zajahal eno teh kamel in vaju vodil vso noč. Še preden se zdani, bom z vama prečkal divjine in puščave, ti pa boš dosegel svoj cilj in dobil ljubljeno svojega srca. Božja zemlja je prostrana in pri Bogu, dokler bom živ, ti bom pomagal s svojim življenjem, premoženjem in mečem.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 691. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džamil svojemu bratrancu predlagal, naj vzame dekle in naj jo ponoči skupaj odpeljeta, on pa mu bo v oporo in pomoč, dokler bo živ. Ko je mladenič to slišal, je rekel: ‘Bratranec, naj se najprej posvetujem z njo, saj je razumna, bistra in zna presoditi stvari.’ Džamil je nadaljeval: ‘Ko se je znočilo in je nastopila ura njenega prihoda, jo je čakal ob dogovorjenem času, toda tokrat je zamujala. Videl sem, kako je mladenič stopil skozi vhod šotora, razgrnil njegovo zagrinjalo in začel loviti sapo, ki je pihala iz njene smeri, ter vdihavati njen vonj. Ob tem je pel ta verza:

Vzhodni veter mi prinaša sapo iz kraja, kjer prebiva moja ljubljena. O veter, v tebi je sled moje drage; ali veš, kdaj bo prišla?

Nato se je vrnil v šotor in nekaj časa sedel ter jokal. Potem je rekel: »Bratranec, nocoj se je moji sestrični nekaj zgodilo. Zadela jo je nesreča ali pa jo je nekaj zadržalo, da ne more k meni.« Nato mi je dejal: »Ostani tu, dokler ti ne prinesem novic.« Vzel je meč in ščit ter za nekaj časa izginil v noč. Ko se je vrnil, je nekaj nosil v rokah. Poklical me je in pohitel sem k njemu. Rekel je: »Bratranec, ali veš, kaj se je zgodilo?« Odgovoril sem: »Ne, pri Bogu.« Rekel je: »Nocoj sem izgubil svojo sestrično. Napotila se je k nama, a jo je na poti napadel lev in jo raztrgal. Od nje ni pustil ničesar razen tega, kar vidiš.« Nato je odložil, kar je nosil, in zagledal sem dekletove sklepe in preostale kosti. Bridko se je razjokal, odvrgel lok, vzel v roko vrečo in mi rekel: »Ne odhajaj, dokler se, če Bog da, ne vrnem.« Spet je odšel in ga nekaj časa ni bilo. Vrnil se je z levjo glavo v roki in jo vrgel na tla. Prosil je za vodo in prinesel sem mu jo. Opral je levji gobec, ga začel poljubljati in jokati. Njegova žalost je bila vse hujša in zapel je te verze:

O lev, ki si se ponašal s svojo močjo, mrtev si, meni pa si po njej pustil še hujšo žalost. Samega si me pustil, mene, ki sem ji bil ljubi, in tu si ji naročje zemlje spremenil v grob. Usodi, ki me je prizadela z ločitvijo od nje, pravim: k svojemu Gospodu se zatekam, da mi ne bi pokazala drugega ljubega ob njej! Nato je rekel: »Bratranec, pri Bogu in pri sorodstvenih vezeh, ki naju družijo, te prosim, da izpolniš mojo poslednjo voljo. Prav kmalu me boš videl mrtvega pred seboj. Ko se to zgodi, me umij in me skupaj s temi preostalimi kostmi moje sestrične zavij v to tkanino. Pokoplji naju skupaj v en grob in nanj napiši ta verza:

Na njenem površju sva živela v blagostanju, skupaj, med svojci, z domom in domovino. Čas in preobrati usode so razdrli najino zvezo, zdaj pa naju v njenem naročju združuje mrtvaški prt.« Nato se je bridko razjokal, stopil v šotor in nekaj časa ostal v njem. Ko je prišel ven, je vzdihoval in vzklikal, nato globoko zaihtel in zapustil ta svet. Ko sem to videl, me je prevzela tolikšna groza in žalost, da sem skoraj odšel za njim. Potem sem stopil k njemu, ga položil na tla in storil vse, kar mi je naročil. Oba sem zavil v mrtvaški prt in ju skupaj pokopal v en grob. Ob njunem grobu sem ostal tri dni, nato sem odpotoval, še dve leti pa sem se vračal obiskovat njun grob. Takšna je njuna zgodba, vladar pravovernih.’« Ko je Rašid slišal njegovo pripoved, mu je bila všeč; podaril mu je častno oblačilo in ga bogato nagradil.