Prevod

To je zgodba o podjetnem mladem Pajku, ki je zapustil svoj dom na travniku, da bi si v širnem svetu poiskal srečo. Bil je lep Pajek in je pripadal eni najuglednejših družin v vsej okolici. Bil je tudi marljiv, kajti, kakor je sam pogosto govoril, na njegovem telesu ni bilo niti ene lene noge, in znal je splesti največjo, najtrdnejšo in najbolj sijočo mrežo na travniku. Vsi mladi prebivalci travnika so ga imeli radi in povabili so ga na vsako zabavo, ples ali piknik, ki so ga priredili. Če bi se zadovoljil s tem, da bi ostal doma, kakor njegovi bratje in sestre, bi sčasoma postal tako pomemben in znan kakor Rega ali debeli stari Čriček ali celo Podvezničasta kača.

Toda to mu nikakor ni bilo dovolj in nekega jutra se je poslovil od vseh prijateljev in sorodnikov ter odplul neznanim deželam naproti. Odplul je, vendar ne po vodi. Splezal je na drevo in se pomaknil do konca ene izmed vej. Tam je začel presti dolgo svileno nit in pustil, da jo je veter odnašal proč od drevesa. En konec je trdno držal in ko je veter dovolj močno zapihal, je izpustil vejo ter odjadral po zraku; njegova nit ga je nosila kakor balon, veter pa ga je gnal naprej.

Prebivalci travnika so ga s tal opazovali, dokler se ni tako oddaljil, da je bil videti komaj še tako velik kakor Muha, nato nič večji od Mravlje, nato nič večji od deteljnega semena, nato nič večji od najmanjšega jajčeca, kar jih je bilo kdaj izleženih, in potem — no, potem ni bilo videti ničesar več razen neba in Pajek je zares odšel. Vsi drugi mladi Pajki so si želeli, da bi bili šli z njim, stari Pajki pa so govorili: »Veliko bolje bi bilo, ko bi ostali doma, kakor so njihovi očetje in matere.« Ker so bili tako različnih mnenj, o tem ni imelo smisla razpravljati, in kaj dosti več ni bilo rečeno.

Medtem se je mladi popotnik prav imenitno zabaval. Veter ga je nosil mimo dreves in čez ograje, dol proti reki. Pod njim so bile vse pisane travniške cvetlice in grmi, ki so se mu nekoč dvigali visoko nad glavo. Čez nekaj časa je pod seboj zagledal močvirsko ločje in se vprašal, ali ga bodo tamkajšnje Žabe opazile, ko bo letel nad njimi.

Nato je zagledal čudovito, lesketajočo se reko. V mirni vodi ob bregu so rasli veliki beli lokvanji, ob njih pa so plavali njihovi zeleni listi. »Ah,« si je mislil, »preletel bom reko in pristal na drugem bregu.« Že je začel razmišljati, da bi pojedel nit svojega balona in se tako počasi spustil na tla, ko je — veter nenadoma ponehal in začel je počasi padati, niže, niže, niže, niže.

Kako si je želel veje, ki bi se je lahko oprijel! Kako je trepetal ob misli, da bo padel v mrzlo vodo! Kako si je želel, da bi bil ves čas ostal doma! Kako se je spominjal vseh porednosti, ki jih je kdaj ušpičil, in kako mu je bilo žal zanje! Toda nič ni pomagalo, saj se je še vedno spuščal niže, niže, niže. Opustil je vsakršno upanje in se skušal opogumiti, prav tisti hip pa je začutil, da je pristal na velikem zelenem lokvanjevem listu.

To je bila res prava pustolovščina in nekaj časa je bil silno vesel. Toda postal je lačen, hrane pa ni bilo nikjer v bližini. Prehodil je ves list, ki ga je poimenoval Otok lokvanjevega lista, in kar štiridesetkrat obtekel njegove robove. Bil je le ploščat zelen otok, ob eni njegovi strani pa je stal brezhiben bel lokvanjev cvet, ki je tako čist in lep zrasel iz teme in mulja na rečnem dnu. Cvet je bil tako blizu, da je skočil vanj. Tam se je ugnezdil v njegovi dišeči rumeni sredici in zaspal.

Ko je zaspal, je bilo že pozno popoldne, in ko se je sonce na zahodu spuščalo vse niže, je lokvanj začel zapirati svoje cvetne liste in se pripravljati na noč. Ravno se je začel umikati pod vodo, ko se je Pajek prebudil. Bilo je temno in tesno, Pajek pa je čutil, da je zaprt in da se pogreza. Kobacal se je in odrival cvetne liste ter se ravno še pravočasno prebil ven, da je z velikim skokom spet pristal na Otoku lokvanjevega lista. Zdaj pa se je znašel v hudi stiski. Bil je lačen in premražen, bližala se je noč, in kar je bilo najhuje, v silnem boju, da bi se osvobodil iz lokvanja, si je odtrgal dve nogi, tako da mu jih je ostalo le še šest.

Pozneje se ni nikoli rad spominjal tiste noči, tako strašna je bila. Zjutraj je zagledal list, ki je priplaval po toku navzdol. Opazoval ga je; list se je za en sam hip dotaknil Otoka lokvanjevega lista in Pajek je skočil nanj. Ni vedel, kam ga bo odnesel, toda vse je bilo boljše, kot da bi ostal, kjer je bil, in umrl od lakote. Morda bo list priplaval do brega ali do katerega od stebel ločja, ki je raslo v plitvejših delih reke. Če bi se to zgodilo, bi skočil z njega, stekel do vrha in spet odjadral, otok, na katerem je bil prej, pa je bil prenizek, da bi lahko z njega vzletel.

Nekaj časa je plul naravnost po toku navzdol, nato pa je list zaneslo v majhen vrtinec, kjer se je vrtel in vrtel, dokler se Pajku ni tako zvrtelo, da je komaj še stal na njem. Zatem je počasi, zelo počasi plaval proti bregu in naposled je prišel veseli trenutek, ko je Pajek lahko skočil na rastline, ki so rasle v plitvi vodi, ter si s spletanjem mostičkov iz niti od ene do druge utrl pot na trdna tla.

Po nekaj dneh počitka se je odpravil nazaj na travnik in vsako žuželko, ki jo je srečal, povprašal za pot. Ko je prišel domov, ga niso prepoznali, tako zelo se je spremenil, temveč so mislili, da je le potepuški Pajek, ne pa eden izmed njih. Njegova mati je prva ugotovila, kdo je, in ko so njeni prijatelji rekli: »Prav to sem pričakoval! Lahko bi bil pametnejši,« jih je utišala in odgovorila: »Ubogemu otroku je bilo hudo in ne bom ga grajala, ker je odšel. Naučil se je, da je doma najlepše in da so domači prijatelji najdražji. Poskrbela bom, da bo počival, dokler mu ne zrasteta novi nogi, potem pa bo, mislim, pletel svoje mreže blizu starega doma.«

In tako je tudi storil. Zdaj je eden najbolj ustaljenih prebivalcev travnika. Kadar ga kdo vpraša, koliko je star, tega noče povedati. »Kajti,« pravi, »večji del mene je v srednjih letih, ti dve moji novi nogi pa sta še zelo mladi.«