Prevod

Na travniku je bilo več Mravelj kakor katerih koli drugih žuželk. V njihovi družini niso bile samo Mravlje, temveč tudi pratete, bratranci in sestrične, nečaki in nečakinje, tako da se je človeku začelo dremati že ob misli na to, koliko sorodnikov ima vsaka Mravlja. A bile so drobna bitja in nikoli niso zganjale hrupa, zato se je morda zdelo, da so največja družina na travniku Kobilice.

Kobilice so imele veliko različnih družin, vendar so bile vse v sorodu. Nekatere so imele kratke rožičke oziroma tipalnice in rdeče noge, druge pa dolge rožičke. Nekatere so živele na spodnjem delu travnika, kjer je bilo vlažno, druge na zgornjem. Zelene kobilice, ki tudi v resnici sodijo v to družino, veste, so se zadrževale na drevesih in podnevi niso pogosto pele. Potem so bile tu še velike Cestne kobilice, ki so živele samo tam, kjer so bila tla gola in prašna, in jih je bilo skoraj nemogoče opaziti, razen kadar so letele. Ko so ležale v prahu, so bila njihova široka krila skrita in videti je bilo le tisti del telesa, ki je bil enake barve kakor prah. Ko pa se je mimo pripeljal kmet, so se z rahlim brenčanjem dvignile v zrak in odfrfotale na varno. Takrat jih je bilo mogoče jasno videti, saj so bila njihova velika spodnja krila črna z rumenimi robovi.

Morda so bile na travniku najbolj znane Oblačne kobilice, velike, umazano rjave kobilice s temnimi pegami, ki jih je bilo jeseni, kot se je zdelo, povsod polno. Očetje in bratje v tej družini so med letenjem vedno glasno prasketali s krili, tako da človek nikoli ni mogel pozabiti, da so v bližini.

Čudno je bilo, da so jim vedno pravili Kobilice. Njihovi prapraprastarši so se imenovali Selivke in to je bilo njihovo družinsko ime, toda Škržadom je bilo to ime všeč in so ga hoteli zase. Okrog tega so zagnali tolikšen vik in krik, da so jih ljudje začeli imenovati Sedemnajstletne selivke; in ker so morali prave Selivke potem imenovati kako drugače, so jim rekli Kobilice. Kobilic to ni motilo. Bile so vesele in glasne, ko so postajale starejše, pa včasih tudi zelo napihnjene. In saj veste, kaj pomeni biti napihnjen.

Ko je kmet vozil zadnje tovore sena v skedenj in jih spravljal v velike senene shrambe, so se ob vozu razposajeno igrali trije mladi bratje iz družine Oblačnih kobilic. Tekmovali so, kdo najhitreje teče, najglasneje prasketa, najvišje skoči, najdlje odfrfota in največ poje. Zdelo se je, da nimajo več kaj početi. Niso mogli pojesti niti grižljaja več, drugi fantje se niso hoteli igrati z njimi, sami pa se niso hoteli igrati s svojimi sestrami, in prav nič se niso zabavali.

Sedeli so na kupčku sena in opazovali voz, ki se je vse bolj približeval. Kmet je bil na vrhu, eden od njegovih delavcev pa je hodil ob njem. Vsakič, ko so prišli do kupčka sena, je kmet ustavil Konje, delavec pa je v seno na tleh zasadil bleščeče vile z dolgim ročajem in ga vrgel kmetu na voz. Tam so ga poteptali, kmetova žena je pograbila raztreseno seno, ki je ostalo na tleh, in tudi tega so vrgli na voz.

Največji izmed Oblačnih kobilic je rekel bratoma: »Ne upata si ostati tukaj, ko bodo to seno naložili na voz!« Najmanjši je rekel: »Pa si upam!«

Drugi brat je rekel: »Pha! Kar si upaš ti, si pa menda upam tudi jaz!« To je izrekel precej zoprno in morda je bilo tako zato, ker se je preveč najedel. Če se katera koli žuželka prenaje, postane sitna.

V resnici je bilo vse tri strah, toda vsak je čakal, da bosta odnehala druga dva. Medtem ko so čakali, se je voz ustavil ob njih, bleščeče vile so se zasadile v seno in že jih je stresalo, obračalo na glavo in dvigalo po zraku na voz. Tam so se znašli sredi tovora, povsem zapleteni v seno. Bilo je temno in komaj so dihali. Med senom je bilo nekaj koprivnih stebel in morali so zlesti proč od njih. Prav nič zabavno ni bilo in tudi pogovarjali se niso kaj dosti.

Ko je voz prispel v skedenj, so jih skupaj s senom zmetali v seneno shrambo, potem pa so skakali in frfotali naokrog, dokler se niso znašli na podu nad stojišči za Konje. Sedeli so skupaj na podu in se spraševali, kako se bodo sploh kdaj vrnili na travnik. Ker so pripotovali sredi tovora, niso poznali poti.

»O!« so rekli. »Kdo so tista štirinožna bitja tamle?« »Mucki!« je zapela Lastovka nad njihovimi glavami. »O, čiv-čivi-čivi-čiii!« Oblačne kobilice še nikoli niso videle Muckov. Res je stara Mačka pogosto hodila lovit na travnik, toda to je bilo ponoči, ko so Kobilice spale.

»Mijav!« je rekel Rumeni mucek. »Poglejta tista čudna rjava bitjeca na podu. Vsak naj ujame enega.« In Mucki so se začeli počasi plaziti po podu, s telesi in repki tik pri tleh ter z zelo kratkimi koraki. Nobeden ni odmaknil oči od Oblačne kobilice, ki jo je nameraval ujeti. Včasih so obstali, se pritajili in opazovali, potem pa so šli naprej, bliže, še bliže, čedalje bliže, medtem ko je bilo Oblačne kobilice vse bolj strah in so si želele, da ne bi nikoli zapustile travnika, kjer so bile tako varne in srečne.

Nazadnje so Mucki skočili in s svojimi ostrimi krempeljčki pristali natanko tam, kjer so Oblačne kobilice — prej sedele. Tudi Oblačne kobilice so namreč skočile, vendar niso mogle dolgo ostati v zraku, in ko so pristale, so Mucki spet skočili. Tako je šlo naprej, dokler niso bile uboge Oblačne kobilice tako zelo, zelo utrujene, da niso mogle skočiti niti pol tako daleč kakor sprva. Včasih so jih Mucki skušali ujeti celo med frfotanjem in vsakič so bili nekoliko bliže uspehu. Kobilice so bile tako utrujene, da še pomislile niso, da bi skočile na steno skednja, kamor jih Mucki ne bi mogli doseči.

Nazadnje je najmanjši izmed Oblačnih kobilic zaklical bratoma: »Dajmo, poženiimo Mucke v beg!« Brata sta odgovorila: »Preveliki so.« Najmanjši, ki je bil od nekdaj najbistrejši v družini, pa je zaklical nazaj: »Tudi če so veliki, jih lahko prestrašimo.«

Potem so vse Oblačne kobilice skočile proti Muckom, zaprasketale s krili in se naredile zelo, zelo strašne. In Mucki so zbežali, kolikor so jih nesle noge. Tako se jim je mudilo stran, da se je Rumeni mucek spotaknil ob Belega mucka in oba sta se v majhnem kosmatem klobčiču zakotalila po podu. Oblačne kobilice so spet skočile, Mucki pa so jo ucvrli k svojemu ležišču v senu, se postavili ob steno, usločili hrbte in dvignili svoje koničaste repke, odprli rožnate gobčke, pihnili proti njim in rekli: »Ha-ah-h-h!«

»Tako!« jim je rekel najmanjši izmed Oblačnih kobilic. »Tokrat vam ne bomo nič naredili, ker ste še mladi in ne veste prav veliko, ampak nikoli več ne nadlegujte nobenega od nas. Lahko bi skočili naravnost na vas in kaj bi potem sploh lahko storili, da bi se rešili?«

Oblačne kobilice so se odpravile iskat pot nazaj na travnik, prestrašeni Mucki pa so se spogledali in zašepetali: »Samo pomislite, kaj če bi res skočile na nas! Kaj bi sploh lahko storili!«