Prevod

Pripovedujejo tudi, da je al-Mutalammis pobegnil pred an-Nu‘manom ibn al-Mundhirjem in bil tako dolgo odsoten, da so ga imeli že za mrtvega. Imel je lepo ženo po imenu Umajma. Njeni domači so ji prigovarjali, naj se znova poroči, a je odklonila. Ker je imela veliko snubcev, so vse bolj pritiskali nanjo in jo nazadnje prisilili v poroko. Proti svoji volji je privolila in omožili so jo z moškim iz njenega plemena. Toda svojega moža al-Mutalammisa je nadvse ljubila. Prav na poročno noč, ko bi morala leči z moškim, s katerim so jo prisilili v zakon, se je al-Mutalammis vrnil. V naselju je zaslišal piščali in bobne ter opazil znamenja slavja. Nekaj dečkov je vprašal, kaj praznujejo, in povedali so mu: »Umajmo, al-Mutalammisovo ženo, so omožili s tem in tem, nocoj pa pride ženin k njej.« Ko je al-Mutalammis to slišal, se je domislil zvijače in vstopil skupaj z ženskami. Našel je mladoporočenca na svatovskem odru; ženin se je že približal nevesti. Tedaj je ona globoko vzdihnila, zajokala in izrekla ta verz:

»Ko bi le vedela, ob vseh preobratih usode, v kateri deželi si, o al-Mutalammis!« Njen mož al-Mutalammis je bil znamenit pesnik in ji je odgovoril:

»V najbližji hiši sem, o Umajma, vedi; po tebi sem hrepenel, kadar je karavana obstala za noč.« Tedaj je ženin doumel, kaj se dogaja med njima, se naglo umaknil in ob tem izrekel:

»Prej sem užival srečo, zdaj me je doletelo njeno nasprotje; vaju pa sta združila prostorna hiša in skupno bivališče.« Nato ju je pustil in odšel, njen mož al-Mutalammis pa je ostal z njo na samem. Živela sta nadvse lepo, spokojno, v obilju in sreči, vse dokler ju ni ločila smrt. Slava Njemu, po čigar zapovedi obstajajo zemlja in nebesa.