Zgodba o Mutavakilu in Mahbubi

Besedilo

Zgodba o Mutavakilu in Mahbubi

Pripovedujejo tudi, da je bilo v palači vladarja pravovernih al-Mutavakila ala Allah štiri tisoč priležnic; dvesto jih je bilo Bizantink, dvesto pa doma rojenih deklet in Abesink. Ubajd ibn Tahir je al-Mutavakilu podaril štiristo suženj: dvesto belopoltih in dvesto Abesink ter doma rojenih deklet. Med njimi je bilo tudi dekle, rojeno v Basri, po imenu Mahbuba. Odlikovala se je po izredni lepoti, ljubkosti, duhovitosti in očarljivi koketnosti. Igrala je na ud, čudovito pela, zlagala verze in lepo pisala. Al-Mutavakil se je tako zaljubil vanjo, da ni mogel brez nje zdržati niti ene ure. Ko pa je opazila, kako je navezan nanjo, je postala prevzetna in nehvaležna za vse dobrote, ki jih je uživala. Zato se je silno razjezil nanjo, jo zapustil in vsem v palači prepovedal govoriti z njo. Tako je preživela nekaj dni, a al-Mutavakil ji je bil še vedno naklonjen. Nekega jutra je svojim družabnikom rekel: »To noč sem sanjal, da sem se spravil z Mahbubo.« Odgovorili so mu: »Upamo, da bo vsemogočni Bog dal, da se to zgodi tudi v budnosti.« Medtem ko so se pogovarjali, je prišla služabnica in al-Mutavakilu nekaj zašepetala. Vstal je in odšel v harem. Zaupala mu je namreč: »Iz Mahbubine sobane smo slišali petje in igranje na ud, vendar ne vemo, kaj jo je spodbudilo k temu.« Ko je prišel do njene sobane, jo je slišal, kako poje ob udu, spretno ubira strune in prepeva te verze:

Po palači blodim, a nikogar ne najdem, ki bi mu potožila gorje ali bi spregovoril z menoj. Kakor da sem zagrešila greh, ki ga nobeno kesanje ne more izbrisati. Ali ni nikogar, ki bi zame prosil pri kralju, ki me je v sanjah obiskal in se spravil z menoj? A brž ko se je zasvitalo jutro, me je spet zapustil in pretrgal vse vezi z menoj. Ko je al-Mutavakil slišal njene besede, se je začudil tem verzom in nenavadnemu naključju: Mahbuba je namreč sanjala prav kakor on. Stopil je v njeno sobano, in ko je začutila njegovo navzočnost, je brž vstala, mu pohitela naproti, se vrgla k njegovim nogam in jih poljubila. Rekla je: »Pri Bogu, moj gospodar, prav to sem sinoči videla v sanjah! Ko sem se zbudila, sem zložila te verze.« Al-Mutavakil ji je odgovoril: »Pri Bogu, tudi jaz sem sanjal isto.« Nato sta se objela in spravila, on pa je ostal pri njej sedem dni in sedem noči. Mahbuba si je bila z mošusom na lice napisala al-Mutavakilovo ime, kajti ime mu je bilo Džafar. Ko je na zgornjem delu njenega lica zagledal svoje ime, zapisano z mošusom, je izrekel te verze:

Z mošusom si je na lice zapisala: Džafar. Življenje bi dal za tisto, ki je na lice izpisala, kar gledam zdaj! Čeprav so njeni prsti na licu zapisali le eno vrstico, so mi v srce vtisnili vrstice brez števila. O ti, ki te je Džafar obdaril na tem svetu, naj Bog Džafarja napoji s tvojim napojem! Ko je al-Mutavakil umrl, so ga vse njegove priležnice prebolele, le Mahbuba ne. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati.

Ko je nastopila tristo triinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so po al-Mutavakilovi smrti vse njegove priležnice prebolele izgubo, le Mahbuba ne. Žalovala je za njim vse do svoje smrti in pokopali so jo ob njem. Naj se Bog usmili njih vseh.«