Prevod

Pripovedujejo tudi, da sta se neki deček in dekle učila v isti šoli in da se je deček zaljubil vanjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 385. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je deček zaljubil v dekle in jo silno vzljubil. Nekega dne, ko drugi otroci niso bili pozorni, je vzel njeno tablico in nanjo napisal ta dva verza:

Kaj porečeš o njem, ki ga je bolezen strla, ker te tako silno ljubi, da ves izgubljen tava? Toži o hrepenenju, o strasti in bolečini, saj ne more več skrivati tega, kar mu v srcu biva. Ko je dekle vzelo svojo tablico, je na njej zagledalo napisano pesem. Prebralo jo je, razumelo njen pomen in iz sočutja do njega zajokalo, nato pa pod dečkove besede napisalo ta dva verza:

Ko vidimo zaljubljenca, ki ga hrepenenje muči, mu svojo naklonjenost in dobroto naklonimo. Pri nas bo dosegel, kar si v ljubezni želi, pa naj nas zaradi tega doleti karkoli. Tedaj je po naključju vstopil učitelj in ju presenetil. Zagledal je tablico, jo vzel in prebral, kar je bilo na njej. Njuna ljubezen ga je ganila in pod njune besede je napisal ta dva verza:

Usliši svojega ljubega, ne boj se kazni, saj je od ljubezni ves izgubljen in zmeden. Tudi učiteljeve strogosti se nikar ne boj, kajti njega je ljubezen mučila že dolga leta. Prav takrat je v šolo prišel dekletov gospodar. Našel je njeno tablico, jo vzel in prebral besede dekleta, mladeniča in učitelja. Pod vse, kar je bilo na njej napisano, je še sam dodal ta dva verza:

Naj vaju Bog nikoli ne loči, vajin ovaduh pa naj ostane zmeden in izmučen. Kar pa učitelja zadeva — pri Bogu, moje oči še nikdar niso videle večjega zvodnika! Nato je dekletov gospodar poslal po sodnika in priče ter jo še na istem shodu poročil z mladeničem. Priredil jima je svatovsko gostijo in ju bogato obdaril. Odtlej sta živela skupaj v sreči in veselju, dokler ju ni dohitela uničevalka užitkov in ločevalka druščin.