Prevod
Izvedela sem, o srečni kralj, da je bilo v deželi Rimljanov mesto z imenom Labta, v katerem je bil sedež kraljestva. V njem je stala palača, ki je bila vselej zaklenjena. Vsakič ko je kralj umrl in je za njim zavladal drug rimski kralj, je ta na njena vrata obesil trdno ključavnico. Tako se je na vratih nabralo štiriindvajset ključavnic, po ena od vsakega kralja. Nato je prestol zasedel mož, ki ni bil iz kraljevega rodu. Hotel je odpreti ključavnice, da bi videl, kaj je v palači, toda državni velikaši so mu to branili, mu nasprotovali in ga ostro svarili. Ni jih poslušal, temveč je dejal: »To palačo moram odpreti.« Ponudili so mu vse svoje dragocenosti in zaklade, če bi jo le pustil zaprto, vendar ni odnehal. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.
Ko pa je nastopila 272. noč,
je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so velikaši kraljestva tistemu kralju ponudili vse svoje bogastvo in zaklade, če bi le pustil palačo zaprto, vendar ni opustil namere, da jo odpre. Odstranil je ključavnice in odprl vrata. V notranjosti je našel podobe Arabcev na konjih in kamelah, s turbani, katerih konci so jim viseli čez ramena, z meči ob boku in dolgimi sulicami v rokah. Našel je tudi knjigo, jo vzel in prebral. V njej je pisalo: »Ko se odprejo ta vrata, bo to deželo osvojilo arabsko ljudstvo, ki je videti kakor ljudje na tej podobi. Varujte se, še enkrat, varujte se odpreti jih!« To mesto je bilo v Andaluziji in prav tistega leta ga je osvojil Tarik ibn Zijad, v času kalifata Valida ibn Abd al Malika iz rodu Omajadov. Kralja je pokončal na najgrozovitejši način, oplenil njegovo deželo, odpeljal ženske in dečke v sužnost ter se polastil njenega bogastva. Tam je našel neizmerne zaklade, med njimi več kot sto sedemdeset kron, okrašenih z biseri in rubini. Našel je dragocene kamne in dvorano, v kateri so lahko konjeniki dirjali s sulicami v rokah, pa tudi toliko zlatih in srebrnih posod, da tega ni mogoče opisati. Našel je še mizo, ki je nekoč pripadala božjemu preroku Salomonu, Davidovemu sinu, mir z obema. Po pripovedovanju je bila iz zelenega smaragda in še danes je ohranjena v mestu Rim. Njene posode so bile zlate, krožniki pa iz krizolita in dragocenih draguljev. Našel je tudi Psalter, zapisan z grškimi črkami na zlatih listih, posutih z dragulji, ter knjigo, ki je opisovala koristne lastnosti kamnov in rastlin, mesta in vasi, talismane ter alkimistično vedo o zlatu in srebru. Našel je še drugo knjigo, v kateri je bilo opisano izdelovanje rubinov in dragih kamnov, pripravljanje strupov in protistrupov, upodobljeni pa so bili tudi zemlja, morja, dežele in rudna nahajališča. Tam je odkril veliko dvorano, polno eliksirja, katerega en sam dirham je tisoč dirhamov srebra spremenil v čisto zlato. Našel je tudi veliko, okroglo in čudovito ogledalo iz kovinskih zlitin, izdelano za božjega preroka Salomona, Davidovega sina, mir z obema. Kdor je pogledal vanj, je na lastne oči videl vseh sedem podnebnih pasov sveta. V neki drugi dvorani je našel toliko živo rdečih rubinov, da jih ni mogoče opisati. Vse to je odnesel Validu ibn Abd al Maliku, Arabci pa so se razkropili po mestih te dežele, ki sodi med največje.
