Abdulah ibn Abi Kilaba in Iram, mesto stebrov

Besedilo

Abdulah ibn Abi Kilaba in Iram, mesto stebrov

Pripovedujejo, da se je Abd Alah ibn Abi Kilaba odpravil iskat kamele, ki so mu pobegnile. Ko je tako potoval po puščavah Jemna in dežele Saba, je nenadoma naletel na veliko mesto, obdano z mogočnim obzidjem, okoli katerega so se visoko v nebo dvigale palače. Ko se je približal, je pomislil, da tam živijo ljudje, ki bi jih lahko povprašal po svojih kamelah, zato se je napotil tja. Toda ko je prispel, je našel mesto pusto, brez žive duše. Rekel je: »Sestopil sem s svoje kamele …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 276. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abd Alah ibn Abi Kilaba pripovedoval: Sestopil sem s svoje kamele in ji povezal noge, nato pa se opogumil, vstopil v mesto in se približal obzidju. V njem sem našel dvoje mogočnih vrat, kakršnih po velikosti in višini še nihče na svetu ni videl. Bila so posejana z najrazličnejšimi dragulji in belimi, rdečimi, rumenimi ter zelenimi žlahtnimi kamni. Ko sem to videl, me je prevzelo neizmerno začudenje in vse skupaj se mi je zdelo tako veličastno, da sem skozi obzidje vstopil ves prestrašen in iz sebe. Za njim sem zagledal prostran prostor, velik kakor celo mesto, v njem pa visoke palače. V vsaki palači so bile sobane, vse zgrajene iz zlata in srebra ter okrašene z rubini, krizoliti, biseri in pisanimi dragulji. Vratna krila teh palač so bila prav tako lepa kakor vrata v obzidju, njihova tla pa so prekrivali veliki biseri ter kroglice mošusa, ambre in žafrana. Ko sem prišel v notranjost mesta, nisem videl niti enega človeškega bitja in skoraj bi umrl od strahu. Nato sem se razgledal z vrha soban in palač ter videl reke, ki so tekle pod njimi, po ulicah pa sadno drevje in visoke palme. Poslopja so bila zidana iz zlatih in srebrnih opek, ki so se izmenjavale druga z drugo. Rekel sem si: Ni dvoma, to je raj, obljubljen na onem svetu. Nabral sem toliko draguljev iz njegovega proda in mošusa iz njegove prsti, kolikor sem jih mogel odnesti, nato pa se vrnil v svojo deželo in ljudem povedal, kaj sem našel. Novica je prišla do Muavije ibn Abi Sufjana, ki je bil tedaj kalif v Hidžazu. Svojemu namestniku v jemenski Sani je pisal: Privedi tega moža in ga vprašaj, kako je v resnici s to stvarjo. Namestnik me je poklical k sebi in me izprašal o moji poti in o tem, kaj se mi je pripetilo. Povedal sem mu, kaj sem videl, on pa me je poslal k Muaviji, ki sem mu prav tako opisal vse, kar sem videl. Muavija mi ni verjel, zato sem mu pokazal nekaj biserov ter kroglic ambre, mošusa in žafrana, ki so še nekoliko prijetno dišale. Biseri pa so porumeneli in spremenili barvo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 277. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abd Alah ibn Abi Kilaba pripovedoval: Biseri pa so porumeneli in spremenili barvo. Ko je Muavija ibn Abi Sufjan pri Abi Kilabi videl bisere ter kroglice mošusa in ambre, se je silno začudil. Poslal je po Kaaba al Ahbarja in mu, ko je prišel, rekel: O Kaab al Ahbar, poklical sem te zaradi nečesa, čemur bi rad prišel do dna, in upam, da poznaš resnico o tem. Ta ga je vprašal: Kaj je to, o vladar vernikov? Muavija mu je rekel: Ali veš za mesto, zgrajeno iz zlata in srebra, katerega stebri so iz krizolita in rubina, prod pa iz biserov ter kroglic mošusa, ambre in žafrana? Odgovoril je: Da, o vladar vernikov. To je Iram s stebri, ki mu ni bilo ustvarjenega enakega v nobeni deželi. Zgradil ga je Šadad, sin Ada Starejšega. Muavija je rekel: Povej nam kaj o njem.

Kaab al Ahbar je dejal: Ad Starejši je imel dva sinova, Šadida in Šadada. Ko je njun oče umrl, sta za njim zavladala Šadid in njegov brat Šadad, in ni bilo kralja na zemlji, ki jima ne bi bil pokoren. Nato je Šadid ibn Ad umrl in njegov brat Šadad je sam zavladal svetu. Strastno je prebiral stare knjige. Ko je v njih naletel na pripovedi o onem svetu in raju, o palačah, sobanah, drevesih, sadežih in vsem drugem, kar je v raju, ga je zamikalo, da bi nekaj takšnega zgradil tudi na tem svetu, prav tako, kakor je bilo opisano. Pod njegovo oblastjo je bilo sto tisoč kraljev, pod oblastjo vsakega kralja sto tisoč upraviteljev in pod oblastjo vsakega upravitelja sto tisoč vojakov. Vse jih je sklical predse in jim rekel: V starih knjigah in izročilih slišim opise raja na onem svetu, sam pa bi rad enakega ustvaril na tem svetu. Pojdite torej v najlepšo in najprostranejšo puščavo na zemlji ter mi tam zgradite mesto iz zlata in srebra. Njegov prod naj bo iz krizolitov, rubinov in biserov. Pod njegove oboke postavite stebre iz krizolita in ga napolnite s palačami, nad palačami pa zgradite sobane. Pod palačami, po uličicah in cestah, zasadite najrazličnejša drevesa z zrelimi sadeži in pod njimi speljite reke po zlatih in srebrnih strugah. Vsi so rekli: Kako naj uresničimo to, kar si nam opisal? In kje naj dobimo krizolite, rubine in bisere, ki si jih omenil? Rekel je: Mar ne veste, da so mi vsi kralji sveta pokorni in pod mojo oblastjo ter da nihče na njem ne nasprotuje mojim ukazom? Odgovorili so: Seveda je tako. Rekel je: Pojdite torej v nahajališča krizolita in rubina.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 278. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šadad svojim ljudem rekel: Pojdite v nahajališča krizolita, rubina, biserov, zlata in srebra, izkopljite jih in zberite vse, kar jih je v zemlji; pri tem ne varčujte s trudom. Vzemite tudi vse, kar imajo teh dragocenosti ljudje po svetu, ničesar ne pustite in ničemur ne prizanesite. Pazite, da ne prekršite mojega ukaza. Nato je pisal vsakemu kralju v vseh pokrajinah sveta in jim ukazal, naj zberejo vse tovrstne dragocenosti, ki jih imajo ljudje, ter se odpravijo v njihova nahajališča in iz njih izkopljejo drage kamne, četudi bi jih morali jemati iz morskih globin. Vse to so zbirali dvajset let, kraljev, ki so vladali deželam sveta, pa je bilo tristo šestdeset. Nato je iz vseh dežel in pokrajin poslal inženirje, učenjake, delavce in obrtnike, ki so se razkropili po puščavah in pustinjah, po vseh krajih in deželah, dokler niso prispeli do puščave, kjer se je razprostirala velikanska ravnica, čista in brez gričev ali gora, z izdatnimi izviri in tekočimi rekami. Rekli so: Takšna je dežela, ki nam jo je kralj opisal in v katero nas je poslal. Nato so začeli graditi mesto, dolgo in široko natanko toliko, kolikor jim je ukazal Šadad, kralj sveta. Skozenj so speljali rečne struge in položili temelje v predpisanih merah. Kralji vseh pokrajin so jim na kamelah čez puščave in pustinje pošiljali dragulje in drage kamne, velike in majhne bisere ter žlahtno, čisto zlato; po morjih pa so jim vse to pošiljali z velikimi ladjami. Delavci so prejeli toliko teh dragocenosti, da jih ni mogoče opisati, prešteti ali izmeriti. Pri gradnji so vztrajali tristo let. Ko so jo dokončali, so prišli h kralju in mu povedali, da je delo opravljeno. Rekel jim je: Pojdite in okoli mesta postavite nepremagljivo obzidje, mogočno in visoko. Okoli obzidja postavite tisoč palač, pod vsako palačo pa tisoč praporov, da bo v vsaki palači bival vezir. Takoj so odšli in to opravili v dvajsetih letih. Nato so stopili pred Šadada in mu povedali, da je njegov namen izpolnjen. Svojim vezirjem, ki jih je bilo tisoč, ter izbrancem in vojakom, ki jim je zaupal, pa tudi drugim je ukazal, naj se pripravijo na pot in na preselitev v Iram s stebri, v spremstvu kralja sveta, Šadada ibn Ada. Tudi tistim svojim ženam in ženskam iz harema, ki jih je želel vzeti s seboj, kakor tudi sužnjam in služabnikom, je ukazal, naj se pripravijo na odhod. Dvajset let so zbirali vse potrebno, nato pa je Šadad krenil na pot z vojskami, ki so ga spremljale …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 279. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Šadad ibn Ad z vojskami, ki so ga spremljale, odpravil na pot, vesel, da bo dosegel svoj cilj. Ko ga je od Irama s stebri ločil le še dan hoda, je Bog z neba svoje vsemogočnosti nadenj in nad nevernike, ki so ga spremljali in tajili resnico, poslal strašen krik ter jih vse pokončal z njegovim silnim glasom. Ne Šadad ne kdo iz njegovega spremstva ni prišel do mesta in ga niti uzrl ni. Bog je izbrisal sledove poti do njega, mesto pa še vedno stoji nedotaknjeno na svojem kraju in bo tam ostalo do sodnega dne. Muavija se je začudil temu, kar mu je povedal Kaab al Ahbar, in ga vprašal: Ali lahko kdo od ljudi pride v to mesto? Odgovoril je: Da. Eden od spremljevalcev Mohameda, naj bosta z njim mir in blagoslov, in ta mož je brez vsakega dvoma natanko takšen kakor ta, ki sedi tukaj. Al Šabi je pripovedoval: Jemenski učenjaki iz ljudstva Himjar so pripovedovali, da je po Šadadu, ko je njega in njegovo spremstvo pokončal strašni krik, zavladal njegov sin Šadad Mlajši. Njegov oče Šadad Starejši ga je ob odhodu s svojimi vojskami v Iram s stebri pustil za namestnika v svojem kraljestvu v Hadramavtu in Sabi. Ko je sin izvedel, da je njegov oče umrl na poti, še preden je prispel v mesto Iram, je ukazal, naj očetovo truplo iz tistih pustinj prenesejo v Hadramavt in mu v jami izkopljejo grobnico. Ko so jo izkopali, ga je vanjo položil na zlato ležišče, ga prekril s sedemdesetimi oblačili, pretkanimi z zlatom in posejanimi z dragocenimi dragulji, ter mu k glavi položil zlato ploščo, na kateri so bili zapisani ti verzi:

Vzemi si nauk, o ti, ki te slepi dolgo življenje! Jaz sem Šadad ibn Ad, gospodar mogočnega gradu, gospodar oblasti in moči, silne hrabrosti. Vsi ljudje na zemlji so me ubogali iz strahu pred mojo silo in grožnjami. Vzhodu in zahodu sem vladal z neizprosno oblastjo. K pravi poti nas je klical tisti, ki je prinesel modro zapoved, mi pa smo se mu uprli in rekli: Ni se ji mogoče ogniti. Tedaj je z daljnega obzorja prišel nad nas krik in popadali smo kakor požeto žito sredi pustinje. Pod plastmi zemlje smo čakali na dan obljubljene kazni. Al Saalabi je rekel: Naneslo je, da sta v to jamo vstopila dva moža in v njenem zadnjem delu našla stopnice. Spustila sta se po njih in odkrila grobnico, dolgo kakih sto komolcev, široko štirideset komolcev in visoko sto komolcev. Sredi nje je bilo zlato ležišče, na njem pa mož orjaškega telesa, ki je zapolnjevalo vso dolžino in širino ležišča. Na njem so bili nakit in oblačila, pretkana z zlatom in srebrom, pri njegovi glavi pa zlata plošča z napisom. Vzela sta ploščo in iz tistega kraja odnesla toliko zlatih in srebrnih palic ter drugih dragocenosti, kolikor sta jih mogla nesti.