Prevod
Pripovedovala je: Izvedela sem, o srečni kralj, da so k Ma'nu prišla dekleta s tremi mehovi vode. Prosil jih je, naj mu dajo piti, in so ga napojile. Nato je od svojih služabnikov zahteval nekaj denarja, da bi ga dal dekletom, a pri sebi niso imeli ničesar. Zato je vsaki izmed njih iz svojega tula podaril deset puščic z zlatimi ostmi. Ena je rekla drugima dvema: »Takšna plemenitost je lahko le lastnost Ma'na ibn Zaide. Naj vsaka izmed nas pove nekaj verzov njemu v hvalo.« Prva je rekla:
Na puščice pritrjuje osti iz čistega zlata in jih v sovražnike proži, radodaren, plemenit. Ranjenim tako podarja zdravilo za njihove rane, mrtvim pa mrtvaški prt, ko jih sprejme grob. Druga je rekla:
Bojevnik je, čigar roka tako obilno daje, da njegova dobrota objema prijatelje in sovražnike. Osti njegovih puščic so ulite iz zlata, da mu niti vojne ne preprečijo darovati. Tretja je rekla:
V svoji radodarnosti sovražnike obstreljuje s puščicami, katerih osti so ulite iz čistega zlata, da si ranjenec z njimi plača zdravila, tisti, ki ga ubijejo, pa dobi mrtvaški prt. Pravijo tudi, da se je Ma'n ibn Zaida s svojim spremstvom odpravil na lov. Ko se jim je približala čreda gazel, so se razkropili za njimi, Ma'n pa se je sam pognal za eno. Ko jo je ujel, je razjahal in jo zaklal. Tedaj je zagledal moža, ki je prihajal iz pustinje na oslu. Zajahal je konja, mu šel naproti, ga pozdravil in vprašal: »Od kod prihajaš?« Mož je odvrnil: »Iz dežele Kuda'a. Dolga leta jo je pestila suša, letos pa je spet rodovitna. Zasadil sem njivo s kumarami in obrodile so zunaj svojega časa. Nabral sem najlepše in se odpravil k emirju Ma'nu ibn Zaidi, čigar radodarnost je splošno znana in o čigar dobrotljivosti vsi pripovedujejo.« Ma'n ga je vprašal: »Koliko si obetaš od njega?« »Tisoč dinarjev.« »Kaj pa, če ti reče, da je to preveč?« »Petsto dinarjev.« »In če reče, da je preveč?« »Tristo dinarjev.« »In če reče, da je preveč?« »Dvesto dinarjev.« »In če reče, da je preveč?« »Sto dinarjev.« »In če reče, da je preveč?« »Petdeset dinarjev.« »In če reče, da je preveč?« »Trideset dinarjev.« »In če reče, da je preveč?« »Potem bom noge svojega osla potisnil v mednožje njegove žene in se praznih rok vrnil k družini.« Ma'n se je njegovim besedam zasmejal, nato pa pognal konja, dohitel svoje spremstvo in se vrnil v svoje bivališče. Vratarju je naročil: »Če pride mož na oslu in prinese kumare, ga spusti k meni.« Čez kako uro je mož res prišel in vratar ga je spustil noter. Ko je stopil pred emirja Ma'na, v njem ni prepoznal človeka, ki ga je srečal v pustinji. Emir je namreč z vso svojo veličastnostjo in dostojanstvom sedel na vladarskem prestolu, obdan s številnimi služabniki in spremstvom; strežniki so stali na njegovi desni in levi ter pred njim. Ko ga je mož pozdravil, ga je emir vprašal: »Kaj te je pripeljalo sem, arabski brat?« Odvrnil je: »Svoje upe sem položil v emirja in mu prinesel kumare, ki so dozorele zunaj svojega časa.« »Koliko si obetaš od nas?« »Tisoč dinarjev.« »To je preveč.« »Petsto dinarjev.« »Preveč.« »Tristo dinarjev.« »Preveč.« »Dvesto dinarjev.« »Preveč.« »Sto dinarjev.« »Preveč.« »Petdeset dinarjev.« »Preveč.« »Trideset dinarjev.« »Preveč.« Tedaj je mož vzkliknil: »Pri Bogu, tisti človek, ki me je srečal v pustinji, mi je res prinesel nesrečo! Mar je še trideset dinarjev preveč?« Ma'n se je zasmejal in obmolknil. Beduin je tedaj spoznal, da je prav on človek, ki ga je srečal v pustinji, in mu rekel: »Gospod moj, če mi ne daš tridesetih dinarjev, je osel privezan pred vrati, Ma'n pa sedi tukaj.« Ma'n se je tako zasmejal, da se je zvrnil na hrbet. Nato je poklical svojega oskrbnika in mu naročil: »Daj mu tisoč dinarjev, pa petsto, pa tristo, pa dvesto, pa sto, pa petdeset in še trideset dinarjev. Osla pa pusti privezanega tam, kjer je.« Beduin je osupnil in sprejel dva tisoč sto osemdeset dinarjev. Naj bo Bog milostljiv z njimi vsemi.
