Waltey

Waltey

Hladna palača

Cuentos de la Patria

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo Bazán
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Hladna palača

Vir
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Avtor
Emilia Pardo Bazán
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
8 min branja
Obseg
6 strani
Naslov izvirnika
025 El Palacio frío

O izvirniku

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos

Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.

Besedilo

Hladna palača

Se spominjate tiste bolne princese, hčere kralja Magne, ki jo je neki starec kakor po čudežu ozdravil s tem, da ji je pokazal nadvse lepo panoramo? Vedite torej, da je po mnogih letih žezlo Magne prešlo v roke sinu te princese in da je ta pod imenom Basilio XXVII. slavno vladal več kot četrt stoletja. Sled njegovega kraljevanja se je ohranila v več veličastnih in častitljivih spomenikih, ki jih arheologi danes preučujejo s posebnim zanimanjem ter razpravljajo, ali je svojevrstni slog teh stavb iznajdba, ki pripada izključno sedemindvajsetemu Basiliju, ali pa izvira že iz vpliva njegove matere in morda sega celo do njegovega deda. O tem vprašanju je bilo napisanih dvanajst zajetnih knjig in kakih šestdeset nadvse učenih monografij. — Učenjakom pa so največ preglavic povzročale neke mogočne razvaline, ki jim ljudsko izročilo pravi razvaline Mrzle palače; še do nedavnega namreč nikomur ni uspelo dognati izvora tega imena, ki je v očitnem nasprotju z videzom tistega, kar od stavbe še stoji.

In res: palačo, od katere so se ohranile galerije, dvorane in sobane, okrašene z ostanki dragocenega lesa, žlahtnega marmorja in jaspisa, je očitno dala zgraditi mati Basilia XXVII. za zavetje srečni zakonski ljubezni; njena zasnova, njen okras, skratka ves njen značaj so izrazito prijazni in vedri, vedri od kraljevske, razkošne in zmagoslavne sreče. Tudi njena lega, obrnjenost proti jugu in položaj na najbolj odprtem kraju z najlepšim razgledom nad zalivom, sredi gajev pomarančevcev, limonovcev in granatovcev v večnem cvetju, niso ponujali nobene razlage, zakaj naj bi ji pravili mrzla, saj to ime prej vzbuja misel na turobno slovesnost in žalost. — Uganka tega izročila je nazadnje prevzela tudi dr. Juliusa Tiefenlehrerja, vsevednega nemškega profesorja, ki jo je sklenil za vsako ceno razvozlati. S preudarnim mirom človeka, ki mu za čas ni mar, se je nastanil kar med razvalinami in je praskal tu, grebel tam, brskal na eni in stikal na drugi strani, dokler mu ni uspelo ob vznožju nekega stebra v kripti pod nekdanjo prestolno dvorano izkopati železne skrinjice, v kateri je bil zvitek rokopisov. Dr. Tiefenlehrerju se je ob neprecenljivem odkritju skoraj zmešalo od veselja, kajti rokopisi niso bili nič manj kakor nadvse izčrpna navodila, ki jih je lastnoročno napisal sam Basilio XXVII. in jih namenil svojim dedičem in naslednikom, da bi jih poučil o pravičnem vodenju države in o ravnanju, ki se spodobi za vladarja. Najbolj pa je gospoda Juliusa poneslo v sedma nebesa to, da je Basilio za zgled v njih podrobno povedal zgodbo o Mrzli palači. Mi pa jo ob prevajanju iz velikanskega nemškega zvezka, v katerem jo je vsevedni učenjak objavil in obogatil z najrazličnejšimi listinami, razlagami, opozorili, napotili, opombami, komentarji, načrti in primerjalnimi študijami drugih izročil iz Magne in preostalih ljudstev sveta, na kratko povzemamo in podajamo le golo pripoved o nenavadnem dogodku, zaradi katerega je palača Basilia XXVII. dobila ime Mrzla palača.

Zgodilo se je torej, da je mladega Basilia, ko je podedoval krono, prevzelo razpoloženje, podobno gorečnosti tistih, ki vstopajo v meniški red, in začel je premišljevati, kako naj ravna, da bi izpolnil svoje dolžnosti in do popolnosti opravil vzvišeno in težavno nalogo, ki mu jo je odredila usoda. Ves prežet z veličino in celo svetostjo svojega poslanstva je prosil Boga za razsvetljenje in moč, da bi njegovo ime prešlo v zgodovino z avreolo in ugledom kraljev, ki znajo najvišjo oblast izvrševati v prid in čast domovini. Toda ti plemeniti nameni so zadevali ob neko težavo: kralj je želel dobro, ni pa vedel, kje ga najti, v čem je in kako se je treba lotiti njegovega iskanja.

Ko je bilo tako in je Basilio še vedno tuhtal, kako naj ubere pravo pot, je začel opažati presenetljiv pojav: v njegovi palači — tisti prelepi palači, ki jo je zaljubljena kraljica sezidala za dom sreče in je stala v oazi, na najlepšem koncu dežele z že po naravi milim podnebjem — je bilo mrzlo, zelo mrzlo, neusmiljeno mrzlo. Ta mraz, sprva rahel in komaj zaznaven, je postajal čedalje hujši in bolj predirljiv. Nihče ne bo podvomil, da se je kralj nemudoma zatekel k sredstvom, ki jih navadno uporabljamo proti padcu temperature; najprej se je toplo oblekel in se zavil v zimska oblačila. Od ohlapnega, z vato podloženega svilenega plašča do ogrinjala iz žlahtnega krzna polarnih podgan, žive blazine, ki okoli telesa ustvarja prijetno in toplo ozračje; od suknje iz žameta s pol palca dolgim lasom do satenaste vreče, nabasane s puhom divjih rac; od kosmatega kožuha belega jagnjeta do debele volnene odeje: Basilio je uporabil vse, kar se mu je zdelo primerno, da bi se ogrel, vendar nenavadni mraz ni izginil, temveč se je le še stopnjeval. Ko je že obupal nad tem, da bi ga ogrela oblačila, je dal nemudoma ogreti palačo. Iz tistega časa izvirajo razkošni in prostrani kamini, ki jo krasijo vsepovsod in v katerih je noč in dan gorela cela gora suhih drv, iz njih pa se je dvigalo na tisoče plamenečih jezikov in pramenov. Drugega načina ogrevanja tedaj niso poznali, vendar bi ta več kot zadostoval, da bi pregnal vsak naraven in po človeško razložljiv mraz. Kljub temu pa mraz ni ponehal, temveč se je okrepil, podvojil in prodrl kralju že do mozga, tako da je ves čas šklepetal z zobmi.

Kadar je Basilio XXVII. spraševal svoje ministre in velikaše ter tisočere prilizovalce, ki se smukajo okoli mogočnikov, ali tudi oni čutijo ta nenavadni mraz, ga je spravljalo v obup, ko so mu medlo pritrjevali, obenem pa hodili naokrog brez vrhnjih oblačil in se hladili s pahljačami, medtem ko se je sam krčil in šklepetal z zobmi. Dvorjani so opazili vladarjevo nejevoljo in mu hoteli ustreči; prav smešno jih je bilo gledati, kako so se pretvarjali, da tudi sami zmrzujejo, oblečeni kakor za najhujšo zimo in prepoteni do kože. Mladi kralj, ki je bil iskrenega in poštenega duha, pa se je nad to burko razsrdil in svoje dvorjane pogledal z globokim prezirom, ko je videl, da mu brez strahu lažejo in ga varajo v tako očitni in otipljivi stvari. Prevzet od mračnih slutenj je Basilio sklenil poiskati resnico pri znanosti: poklical je zdravnika in ga vprašal, ali bi bil strašni mraz, ki ga občuti samo on, lahko posledica smrtne bolezni. Učeni mož je premislil, nato pa hotel izvedeti, ali kralj povsod občuti enak mraz. Odprl je okno in prosil Basilia, naj se nagne skozenj; in ko je ta pričakoval, da bo začel drgetati in bo zmrznil do smrti, je opazil, da ga zunanji zrak, nasprotno, močno greje in poživlja.

— Rešitev te uganke ni v rokah medicine, — je izjavil zdravnik. — Vaše veličanstvo ni bolno. Ne sprašujte mene, temveč svojo vest in Boga; in ker vas tu zebe, tam pa ne, hodite ven, kar naprej hodite ven; živite zunaj te pogubne palače.

In Basilio je res odšel ven ter ubežal sijajnemu bivališču, v katerem mu je ledenela kri in je bil marmor videti kakor ledene plošče, pozlata pa kakor mavrični odsevi sonca na stenah ledenice. Ob vsaki uri je hodil na ulice in z naslado užival v prijetni toplini — in polagoma ga je začelo zanimati, kar ga je obdajalo; opazoval je in spoznaval, kaj teži njegove podložnike in kaj bi jim bilo v prid. — Začuden je videl, da svet ni takšen, kakor so mu ga slikali dvorjani, in zdelo se mu je, da mu z oči nekdo pometa pajčevino, da se mu um bistri in čuti prebujajo. Tisoč vprašanj, ki jih prej ni razumel, je zdaj videl jasno in razločno; spoznal je potrebe, slišal pritožbe, se navzel teženj ter želje in prizadevanja ljudstva sprejel za svoje. Tako tesno se je povezal z življenjem svojih podložnikov, da je njegovo srce naposled utripalo povsem ubrano z velikim srcem domovine, kakor da bi obe napajala ista kri ter ju širile in krčile iste radosti in žalosti. Basilio je bil ves vznesen; le nekaj ga je še vedno mučilo: kadar se je vrnil v palačo, ga je spet napadel mraz. In v trenutku navdiha mu je prišlo na misel, da bi se palača, ker je zunaj toplo, morda ogrela, če bi na stežaj odprl vrata in okna, da bi jo napolnili zunanji zrak, piš z ulic in celo ljudje z ulic, preprosti ljudje. Izdal je torej ukaz in vrata kraljevskega dvorca so se odprla podložnikom. In ko je ljudstvo, spoštljivo in polno ljubezni do svojega dobrega vladarja, hodilo po veličastnih sobanah, se je dogajal čudež: led se je topil, zrak je postajal blag in topel; ptički v kletkah so prepevali, lončnice cvetele, smehljal se je sladki dih pomladi. — Uganka je bila rešena. Basilia XXVII. v njegovi palači ni nikoli več zeblo.

Izvirnik

025 El Palacio frío

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

¿Os acordáis de aquella princesa enferma, hija del rey de Magna, á quien curó como por ensalmo un viejo mostrándola cierto panorama muy lindo? Pues habéis de saber que á la vuelta de muchos años el cetro de Magna vino á recaer en un hijo de esta princesa, y este hijo, bajo el nombre de Basilio XXVII, reinó gloriosamente por espacio de más de un cuarto de siglo, persistiendo la huella de su paso por el trono en varios monumentos grandiosos y venerables, que estudian hoy los arqueólogos con particular interés, discutiendo si el estilo peculiar de tales construcciones es invención que exclusivamente pertenezca al vigesimoséptimo Basilio ó procede ya de la influencia de su madre y quizás se remonta hasta la de su abuelo. Punto es éste acerca del cual se han escrito doce voluminosos libros y cosa de sesenta monografías asaz doctas.--Lo que especialmente hizo darse de calabazadas á los sabios fueron ciertas imponentes ruinas que la tradición popular llama del Palacio frío, sin que hasta hace poco tiempo se consiguiese averiguar el origen de tal nombre, que contrasta con el aspecto de lo que del edificio resta en pie.

En efecto; el palacio, del cual se conservan galerías, salones y estancias que decoran restos de ricas maderas y preciosos mármoles y jaspes, parece haber sido erigido por la madre de Basilio XXVII para asilo de un feliz amor conyugal; y su traza, su adorno, su carácter, en fin, son marcadamente amables y alegres, con la alegría de una dicha soberana, ostentosa y triunfante. El emplazamiento, su orientación al Mediodía, su situación en el punto más despejado y dominando la perspectiva más risueña, sobre la bahía y entre bosquecillos de naranjos, limoneros y granados siempre en flor, tampoco permitían inducir por qué hubo de ser llamado frío, nombre que parece delatar solemnidad y tristeza.--El enigma de semejante tradición llegó á preocupar al Dr. Herr Julius Tiefenlehrer, sabihondo catedrático alemán, que se propuso descifrarlo á toda costa. Con la cachaza del que no regatea tiempo, se instaló en las mismas ruinas, y araña de aquí, escarba de allí, rebusca por allá y escudriña por acullá, consiguió desenterrar, al pie de una columna, en la cripta bajo lo que fue salón del trono, un cofrecillo de hierro que contenía un rollo de manuscritos. A pique estuvo el Dr. Tiefenlehrer de volverse loco de júbilo con el inestimable descubrimiento; como que los manuscritos eran nada menos que unas instrucciones muy prolijas, de puño y letra del mismo Basilio XXVII, y destinadas á sus herederos y sucesores, para adoctrinarles en la recta gobernación del Estado y en la conducta que debe seguir un monarca. Pero lo que sobre todo arrebató á Herr Julius al quinto cielo, fue que, por vía de ejemplo, Basilio refería allí con pormenores la historia del Palacio frío. Y nosotros, al traducirla del enorme volumen en lengua alemana en que el sabihondo la publicó, enriqueciéndola con toda especie de documentos, glosas, advertencias, referencias, notas, comentarios, planos y estudios comparativos con otras tradiciones de Magna y de los demás pueblos del mundo, la extractamos rápidamente y sólo damos en forma escueta el relato del extraño suceso por el cual se llamó frío el palacio de Basilio XXVII.

Es el caso que cuando el joven Basilio heredó la corona, hallóse en un estado de ánimo parecido al fervor de los que ingresan en una orden religiosa, y se dió á pensar cómo debía conducirse á fin de cumplir sus deberes y desempeñar á perfección la alta y ardua tarea que le señalaba el destino. Penetrado de la grandeza y hasta de la santidad de su cargo, pidió á Dios luz y fuerza para que su nombre pasase á la Historia con la aureola y el prestigio de los reyes que saben ejercer el poder sumo en provecho y honor de la patria. Sin embargo, tan excelentes intenciones se estrellaban contra una dificultad: el rey quería el bien, pero no sabía dónde estaba, ni en qué consistía, ni cómo era preciso arreglárselas para descubrirlo.

Así las cosas, y mientras Basilio cavilaba en el modo de acertar, empezó á darse cuenta de un sorprendente fenómeno; y es que dentro de su palacio--aquel deleitoso palacio construído por una reina enamorada para albergue de la dicha, y enclavado en un oasis, en lo mejor de un país de clima naturalmente benigno,--hacía frío, mucho frío, un frío cruel. La sensación de este frío, al principio sutil y casi imperceptible, iba siendo á cada paso más fuerte y penetrante. Nadie dudará que el rey aplicó al punto los remedios que suelen emplearse contra el descenso de la temperatura; y el primero fue abrigarse, envolverse en ropas de invierno. Desde la hopalanda de enguatada seda hasta el manto de finas pieles de rata polar, colchón vivo que crea una atmósfera suave y tibia en torno del cuerpo; desde el casacón de terciopelo de media pulgada de alto hasta la funda de raso rehenchida de plumón de pato silvestre; desde la vedijosa zalea de cordero blanco hasta la gruesa manta lanuda, Basilio usó cuanto juzgó á propósito para entrar en calor, sin que se desvaneciese aquel frío singular, siempre más intenso. Desesperando ya del abrigo suyo, se dió prisa á calentar el palacio. De entonces procede la construcción de las suntuosas y amplias chimeneas que por todas partes lo decoran, y en las cuales noche y día se quemaba un monte entero de leña seca, levantando mil lenguas y jirones de llama. No se conocía en aquel tiempo otro sistema de calefacción; pero sobraba para disipar cualquier frío natural y explicable en lo humano. No obstante, el frío continuó, arreció, redobló, invadiendo ya la médula del rey, que daba diente con diente á todas horas.

Cuando Basilio XXVII preguntaba á sus ministros y magnates y á los mil agradadores que bullen alrededor de los poderosos si sentían como él aquel extraño frío, le desesperaba oirles responder vagamente que sí, y al mismo tiempo verles andar á cuerpo y abanicarse, mientras él se encogía castañeteando los dientes. Notaron los áulicos la contrariedad del soberano, quisieron llevarle la corriente y fue muy gracioso verles fingir que también se helaban, vestidos de riguroso invierno y sudando como pollos. Y el joven rey, que tenía un espíritu sincero y leal, se indignó ante la comedia y miró á sus cortesanos con desprecio profundo al observar que en cosa tan evidente y palmaria le mentían y engañaban sin temor. Acometido de tristes recelos, pidiendo la verdad á la ciencia, Basilio llamó á un médico y le preguntó si el terrible frío que sólo él padecía sería debido á mortal enfermedad. Reflexionó el sabio, y después quiso saber si el rey notaba el mismo frío en todas partes. Abriendo una ventana, suplicó á Basilio que se asomase; y cuando éste pensó tiritar y morir helado, observó que, por el contrario, el aire exterior le calentaba y reanimaba mucho.

--La solución de este problema no depende de la Medicina--declaró el doctor.--V. M. no está enfermo. No me consulte á mí, sino á su conciencia y á Dios, y pues aquí tiene frío y ahí no, salga, salga á todas horas; viva fuera de este palacio fatal.

Y Basilio salió, en efecto, huyendo de la espléndida morada en que se congelaba su sangre y los mármoles parecían témpanos, y los dorados, irisaciones del sol en las paredes de alguna nevera. Echóse á todas horas á la calle, gozando con delicia la suave temperatura,--y poco á poco fue tomándose interés en lo que le rodeaba y estudiando y conociendo lo que preocupaba y convenía á sus vasallos.--Vió con extrañeza que el mundo no era como sus cortesanos lo pintaban, y le pareció que se le barrían de los ojos unas telarañitas y que el cerebro se le despejaba y se le despabilaba el sentido. Mil cuestiones que no comprendía se le aparecieron claras, transparentes; conoció las necesidades, oyó las quejas, se asimiló las aspiraciones, hizo suyos los deseos y afanes del pueblo, y de tal modo se identificó á la vida de sus súbditos, que su corazón llegó á latir enteramente al unísono del gran corazón de la Patria, como si á los dos los regase la misma sangre y los dilatasen y contrajesen iguales alegrías y tristezas. Basilio estaba transportado; lo único que todavía le contrariaba era que, al retirarse á palacio, le acometía el frío otra vez. Y, en un momento de inspiración, se le ocurrió que, pues fuera hacía calor, quizás el palacio se templaría abriendo de par en par las puertas y las ventanas para que lo llenase el ambiente exterior, las ráfagas de la calle y hasta la gente de la calle, la gente humilde. Dió, pues, la orden, y fueron franqueadas á los súbditos las puertas del regio alcázar. Y á medida que el pueblo, respetuoso y lleno de amor por su buen monarca, recorría las estancias magníficas, verificábase el portento: derretíase el hielo, el aire se hacía blando, templado; las avecillas de las pajareras cantaban, los tiestos florecían, reía el dulce hálito de la primavera.--Resuelto estaba el enigma. Basilio XXVII no volvió á tener frío en su palacio.