Prevod

Mati je sedela ob svojem otročiču; bila je tako žalostna, tako jo je bilo strah, da bo umrl. Bil je tako bled, drobne oči so se mu zaprle, dihal je komaj slišno in tu in tam globoko zajel sapo, kakor da bi vzdihnil; mati pa je še bolj žalostno zrla v to malo dušico.

Tedaj je potrkalo na vrata in vstopil je reven starec, zavit v nekaj podobnega veliki konjski odeji, saj taka odeja greje, njemu pa je bila toplota še kako potrebna, kajti bila je mrzla zima; zunaj je vse prekrival led in sneg, veter pa je bril tako ostro, da je rezal v obraz.

Ker se je starec tresel od mraza, otročič pa je za hip zaspal, je mati vstala in postavila lonček piva v lončeno peč, da bi se mu pogrelo; starec je medtem zibal otroka, mati pa je sedla na stol tik ob njem, gledala svojega bolnega otročiča, ki je tako globoko dihal, in privzdignila njegovo drobno roko.

»Saj misliš, da mi bo ostal, kajne?« je rekla. »Ljubi Bog mi ga ne bo vzel!« Starec, ki je bil sama Smrt, pa je tako nenavadno prikimal, da bi to prav lahko pomenilo da ali ne. Mati se je zazrla v svoje naročje in solze so ji tekle po licih; glava ji je postala tako težka, tri noči in tri dni ni zatisnila očesa, in zdaj je zaspala, a le za hip, nato pa planila pokonci in se tresla od mraza. »Kaj je to!« je rekla in se ozrla na vse strani; toda starca ni bilo več in njenega otročiča tudi ne, odnesel ga je s seboj; v kotu pa je stara ura brnela in brnela, velika svinčena utež je zdrvela vse do tal, bum! in tedaj se je ustavila tudi ura.

Uboga mati je stekla iz hiše in klicala svojega otroka. Zunaj, sredi snega, je sedela žena v dolgih črnih oblačilih in rekla: »Smrt je bila v tvoji sobi; videla sem, kako je hitela proč s tvojim otročičem. Hitrejša je od vetra in nikoli ne vrne tega, kar vzame!«

»Samo povej mi, v katero smer je šla!« je rekla mati. »Pokaži mi pot in našla jo bom!« »Poznam jo!« je rekla žena v črnih oblačilih. »Toda preden ti jo povem, mi moraš zapeti vse pesmi, ki si jih pela svojemu otroku! Rada jih imam, že prej sem jih poslušala; jaz sem Noč in videla sem tvoje solze, ko si jih pela!«

»Vse jih bom zapela, prav vse!« je rekla mati. »Samo ne zadržuj me, da jo bom lahko dohitela, da bom našla svojega otroka!« Toda Noč je sedela nema in negibna. Mati je tedaj vila roke, pela in jokala; pesmi je bilo veliko, solz pa še več. Nato je Noč rekla: »Pojdi na desno, v temni smrekov gozd; tam sem videla Smrt, kako je odšla s tvojim otročičem!«

Globoko v gozdu so se poti križale in mati ni več vedela, kam naj gre. Tam je stal trnov grm, brez enega samega lista ali cveta, saj je bil mrzel zimski čas, in z vej mu je visel žled.

»Ali nisi videl Smrti, ko je šla mimo z mojim otročičem?« »Sem!« je rekel trnov grm. »Toda ne povem ti, po kateri poti je šla, če me najprej ne ogreješ ob svojem srcu! Zmrzujem, ves se bom spremenil v led!«

Stisnila je trnov grm k prsim, tako močno, da bi se dodobra ogrel; trni so se ji zarili naravnost v meso in kri ji je tekla v velikih kapljah, toda grm je pognal sveže zelene liste in v mrzli zimski noči so se na njem razprli cvetovi, tako toplo je bilo ob srcu žalostne matere. In trnov grm ji je povedal, po kateri poti naj gre.

Tako je prišla do velikega jezera, na katerem ni bilo ne ladje ne čolna. Jezero ni bilo dovolj zamrznjeno, da bi jo nosilo, pa tudi ne dovolj odtajano in plitvo, da bi ga lahko prebredla; a če je hotela najti svojega otroka, je morala čez. Legla je torej na tla, da bi izpila jezero, in to je bilo za človeka seveda nemogoče, toda žalostna mati je mislila, da bi se vendarle lahko zgodil čudež. »Ne, tako ne bo šlo!« je reklo jezero. »Raje se poskusiva sporazumeti! Rado zbiram bisere in tvoje oči so najsvetlejša bisera, kar sem jih kdaj videlo. Če mi jih izjočeš, te bom preneslo do velikega rastlinjaka, kjer prebiva Smrt in skrbi za cvetlice in drevesa; vsaka rastlina je človeško življenje!«

»Oh, česa vse ne bi dala, da bi prišla do svojega otroka!« je rekla objokana mati in zajokala še močneje. Njene oči so potonile na dno jezera in postale dva dragocena bisera, jezero pa jo je dvignilo, kakor da bi sedela na gugalnici, in z enim samim zamahom je poletela na nasprotni breg. Tam je stala nenavadna hiša, široka celo miljo; ni bilo mogoče vedeti, ali je gora z gozdovi in votlinami ali pa je zgrajena iz lesa, toda uboga mati je ni mogla videti, saj si je izjokala oči.

»Kje naj najdem Smrt, ki je odnesla mojega otročiča?« je vprašala. »Sem še ni prišla!« je rekla stara grobarka, ki je skrbela za veliki rastlinjak Smrti. »Kako si našla pot sem in kdo ti je pomagal?«

»Ljubi Bog mi je pomagal!« je rekla. »On je usmiljen in tudi ti boš! Kje naj najdem svojega otročiča?« »Saj ga ne poznam,« je rekla žena, »ti pa ne vidiš! Nocoj je ovenelo mnogo cvetlic in dreves, Smrt bo kmalu prišla, da jih presadi! Saj veš, da ima vsak človek svoje drevo življenja ali svojo cvetlico, pač glede na to, kakšen je; videti so kakor druge rastline, toda v njih bije srce; tudi otroško srce lahko bije! Ravnaj se po njegovem utripu, morda boš prepoznala srce svojega otroka. Toda kaj mi daš, če ti povem, kaj moraš še storiti?«

»Ničesar nimam, kar bi ti lahko dala,« je rekla žalostna mati, »a zate bom šla na konec sveta!« »Tam nimam kaj iskati!« je rekla žena. »Lahko pa mi daš svoje dolge črne lase; sama dobro veš, da so lepi, in všeč so mi! V zameno boš dobila moje bele, tudi to je nekaj!«

»Če ne zahtevaš nič drugega,« je rekla, »ti jih z veseljem dam!« In dala ji je svoje lepe lase ter v zameno dobila starkine snežno bele. Nato sta stopili v veliki rastlinjak Smrti, kjer so cvetlice in drevesa rasli v nenavadni mešanici. Tam so bile nežne hijacinte pod steklenimi zvonovi in velike, krepke potonike; rasle so vodne rastline, nekatere tako sveže, druge napol bolne, po njih so se ovijale vodne kače in črni raki so jim kleščili stebla. Tam so bile krasne palme, hrasti in platane, tam sta rasla peteršilj in cvetoči timijan; vsako drevo in vsaka cvetlica je imela svoje ime, vsaka je bila človeško življenje, in človek je še živel, eden na Kitajskem, drugi na Grenlandiji, vsepovsod po svetu. Velika drevesa so rasla v majhnih loncih, tako utesnjena, da so že skoraj razgnala lonec; marsikje pa je bila tudi drobna, neugledna cvetlica v rodovitni zemlji, obdana z mahom, zaščitena in negovana. Žalostna mati pa se je sklanjala nad vse najmanjše rastline in poslušala, kako v njih bije človeško srce, in med milijoni je prepoznala srce svojega otroka.

»Tukaj je!« je vzkliknila in iztegnila roko nad droben moder žafran, ki se je ves bolan povešal na eno stran. »Ne dotikaj se cvetlice!« je rekla starka. »Postavi se sem, in ko pride Smrt, ki jo pričakujem vsak hip, ji ne dovoli izruvati rastline. Zagrozi ji, da boš ti izruvala druge cvetlice, pa se bo prestrašila! Zanje mora odgovarjati ljubemu Bogu; nobene ne sme izruvati, dokler ji on ne dovoli.«

Nenadoma je skozi dvorano ledeno zavel veter in slepa mati je začutila, da je prišla Smrt. »Kako si našla pot sem?« je vprašala. »Kako si lahko prišla hitreje kakor jaz?«

»Mati sem,« je rekla. Smrt je iztegnila svojo dolgo roko proti drobni, nežni cvetlici, mati pa jo je tesno obdala z rokami, vendar v strahu, da se ne bi dotaknila katerega od listov. Tedaj ji je Smrt pihnila v roke in mati je začutila mraz, hujši od mrzlega vetra, in roke so ji nemočno omahnile.

»Nič ne moreš proti meni!« je rekla Smrt. »Ljubi Bog pa lahko!« je rekla mati. »Delam le, kar hoče on!« je rekla Smrt. »Njegova vrtnarica sem! Vse njegove cvetlice in drevesa jemljem in jih presajam v veliki rajski vrt v neznani deželi; toda kako tam rastejo in kako je tam, ti ne smem povedati!«

»Vrni mi mojega otroka!« je rekla mati ter jokala in prosila; nenadoma je z vsako roko zgrabila po eno lepo cvetlico, ki je rasla v bližini, in zavpila Smrti: »Vse tvoje cvetlice bom potrgala, saj sem obupana!«

»Ne dotikaj se jih!« je rekla Smrt. »Praviš, da si tako nesrečna, zdaj pa hočeš prav tako nesrečno narediti še drugo mater!« »Drugo mater!« je rekla uboga žena in takoj izpustila obe cvetlici.

»Tu imaš svoje oči,« je rekla Smrt. »Iz jezera sem jih potegnila, tako močno so se svetile; nisem vedela, da so tvoje. Vzemi jih nazaj, zdaj so še jasnejše kakor prej. Potem poglej v globoki vodnjak tu zraven; povedala ti bom imeni obeh cvetlic, ki si ju hotela izruvati, in videla boš vso njuno prihodnost, vse njuno človeško življenje, videla boš, kaj si hotela zmotiti in uničiti!«

Pogledala je v vodnjak; in pravo blaženstvo je bilo videti, kako je eno življenje postalo blagoslov za svet, koliko sreče in veselja se je razcvetalo okoli njega. Videla pa je tudi drugo življenje in v njem so bili žalost in stiska, groza in beda.

»Oboje je Božja volja!« je rekla Smrt. »Katera je cvetlica nesreče in katera blagoslova?« je vprašala mati. »Tega ti ne povem,« je rekla Smrt, »toda to moraš izvedeti od mene: ena od teh cvetlic je bila cvetlica tvojega otroka; videla si usodo svojega otroka, prihodnost svojega lastnega otroka!«

Tedaj je mati od groze zakričala: »Kateri od njiju je bil moj otrok! Povej mi! Reši nedolžnega! Reši mojega otroka vse te bede! Raje ga odnesi! Odnesi ga v Božje kraljestvo! Pozabi moje solze, pozabi moje prošnje in vse, kar sem rekla in storila!«

»Ne razumem te!« je rekla Smrt. »Hočeš svojega otroka nazaj ali naj ga odnesem tja, kjer ne veš, kako je?« Tedaj je mati vila roke, padla na kolena in molila k ljubemu Bogu: »Ne usliši me, kadar prosim zoper tvojo voljo, ki je najboljša! Ne usliši me! Ne usliši me!«

In sklonila je glavo v naročje. Smrt pa je z njenim otrokom odšla v neznano deželo.