Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v davnih časih, v zdavnaj minulih dneh, med Izraelovimi sinovi živela krepostna žena. Bila je pobožna in predana molitvi ter je vsak dan hodila v molilnico. Ob molilnici je bil vrt in vselej, ko se je odpravila k molitvi, je stopila vanj, da bi se tam obredno umila. Vrt sta čuvala dva starca, ki sta se zagledala vanjo in jo skušala zapeljati, a ju je zavrnila. Tedaj sta ji rekla: »Če se nama ne vdaš, bova pričala, da si prešuštvovala.« Mladenka jima je odvrnila: »Bog me bo obvaroval vajinega zla.« Odprla sta vrtna vrata in zavpila. Od vsepovsod so prihiteli ljudje in ju vprašali: »Kaj se je zgodilo?« Rekla sta: »To mladenko sva zalotila z mladeničem, ki je z njo nečistoval, a nama je ušel iz rok.« V tistih časih so ljudje tri dni javno razglašali sramoto prešuštnika, nato pa ga kamenjali. Tako so tri dni razglašali tudi njeno sramoto. Starca sta vsak dan stopila k njej, ji položila roke na glavo in rekla: »Hvala Bogu, ki je poslal nadte svojo kazen.« Ko so jo hoteli kamenjati, je šel za njimi Daniel, ki mu je bilo dvanajst let. To je bil njegov prvi čudež — mir in blagoslov našemu preroku in njemu. Hodil je za njimi, dokler jih ni dohitel, in rekel: »Ne hitite s kamenjanjem, dokler ne razsodim med njimi.« Postavili so mu stol in sedel je nanj, nato pa starca ločil drugega od drugega — bil je prvi, ki je ločil priče. Enega je vprašal: »Kaj si videl?« Ta mu je povedal, kaj naj bi se zgodilo. Daniel ga je vprašal: »Kje na vrtu se je to zgodilo?« Odgovoril je: »Na vzhodni strani, pod hruško.« Nato je še drugega vprašal, kaj je videl, in tudi ta mu je povedal, kaj naj bi se zgodilo. Daniel ga je vprašal: »Kje na vrtu?« Odgovoril je: »Na zahodni strani, pod jablano.« Ves ta čas je mladenka stala z glavo in rokami, dvignjenimi proti nebu, ter prosila Boga, naj jo reši. Tedaj je vzvišeni Bog poslal kaznovalno strelo, ki je sežgala oba starca, in razodel mladenkino nedolžnost. To je bil prvi čudež Božjega preroka Daniela, mir z njim.